Stavba na poganskih temeljih

MED mnogimi impresivnimi spomeniki, ki jih v Rimu v Italiji obiskujejo turisti, je Panteon. Ta mojstrovina rimske arhitekture sodi med redke stavbe, ki v bistvu ostajajo enake, kakor so bile v starih časih. Postavil ga je Agripa, okrog leta 27 pr. n. š., obnovil pa ga je Hadrijan okrog leta 120 n. š. Zgradba je med drugim znamenita po svoji velikanski kupoli s 43-metrskim premerom. Prvotno je bil Panteon poganski tempelj, »mesto vseh bogov«, kot pomeni izvirna grška beseda. Danes ga kljub temu imajo za rimskokatoliško cerkev. Kako je lahko prišlo do take preobrazbe?

Leta 609 n. š. je papež Bonifacij IV. ta dolgo nerabljeni tempelj nanovo posvetil v »krščansko« cerkev. Poimenovali so ga cerkev Sante Marije Rotunde. Članek, objavljen leta 1900 v italijanski jezuitski reviji La Civiltà Cattolica, je poročal, da je Bonifacij zgradbo namenil predvsem za »oslavljanje vseh mučencev iz krščanskega okolja skupaj, oziroma vseh svetnikov, predvsem pa Device Matere Božje«. Ta nesvetopisemski namen odsevata tudi imeni, s katerima rimskokatoliška cerkev Panteon poimenuje danes: Santa Maria ad Martyres oziroma Santa Maria Rotunda. (Primerjaj Dejanja 14:8–15.)

Za to, da so Panteon priredili novi rabi, »ni bilo treba veliko postoriti«, nadaljuje isti članek. »Bonifacij je ravnal po preprostih, velikodušnih pravilih, ki jih je postavil že sv. Gregor Veliki [papež Gregor I.], njegov predhodnik, maestro in vzor v prenavljanju poganskih templjev, ki so jih nato uporabljali za krščansko bogočastje.« Katera pa so bila ta pravila?

Gregor je leta 601 n. š. v pismu nekemu misijonarju, ki je bil namenjen v pogansko Britanijo, dal naslednja navodila: »Maliških templjev v omenjeni deželi naj se ne uniči, ampak le malike, ki bi morebiti bili v njih [. . .] Če so templji dobro zgrajeni, jih je treba prenarediti za službo pravemu Bogu, ne več za čaščenje zlih duhov.« Po Gregorjevi zamisli naj bi poganska ljudstva ob spoznanju, da so njihovi templji nepoškodovani, morda še vedno rada zahajala vanje. Pogani so bili vajeni »pobijati govedo za žrtvovanje zlim duhovom«, je pisal papež, sedaj pa so upali, da »ne bodo več žrtvovali živali hudiču, ampak jih bodo ubijali za lastno osvežilo, v hvalo Bogu«.

Rimsko katolištvo je poganskemu čaščenju »nasprotovalo« tudi tako, da je v neposredni bližini nekdanjih templjev odpiralo cerkve, posvečene »krščanskim« zavetnikom. Privzeli so stare praznike in jim dali »krščanski« pomen. V La Civiltà Cattolica so to opisali tako: »Danes vsak strokovnjak ve, da so bili nekateri običaji in verski prazniki zgodnjih kristjanov tesno povezani z določenimi poganskimi običaji in navadami. Običaji so bili pri ljudeh preveč priljubljeni, navade pa pregloboko ukoreninjene in prepletene v vsem javnem in zasebnem življenju starega sveta, zato dobrotljiva in modra Mati cerkev ni menila, da bi jih morala iztrebiti. Namesto tega jim je dala krščanski pomen ter jih povzdignila na novo, višjo raven in v novo življenje, s tem pa se je uveljavila z močnim in sladkim sredstvom ter si obenem brez hrupa pridobila duše množic in omikancev.«

Eden od zelo poznanih zgledov privzemanja poganskih praznikov je vsekakor božič. Na 25. december so stari Rimljani pravzaprav obhajali dies natalis Solis Invicti, to je »rojstni dan nepremagljivega sonca«.

Cerkev se v želji, da bi si pridobila srce poganov, potemtakem ni držala resnice. Opravičevala je sinkretizem, privzemanje poganskih verovanj in navad, ki so bile ,priljubljene pri ljudeh‘. Rezultat je bil križanec, odpadniška cerkev, močno oddaljena od naukov resničnega krščanstva. V tej luči morda ni presenetljivo, da je nekdanji rimski tempelj »vseh bogov« – Panteon – postal rimskokatoliška cerkev, posvečena Mariji in vsem »svetnikom«.

Moralo pa bi biti jasno, da se z novo posvetitvijo templja ali pa s spremenjenim poimenovanjem praznika še ne preobrazi ,čaščenja zlih duhov v službo pravega Boga‘. »Kakšna je zveza templja Božjega z maliki?« je vprašal apostol Pavel. »Zato odidite izmed njih in se ločite, govori Gospod, in nečistega se ne dotikujte, in jaz vas sprejmem, in bodem vam Oče in vi bodete meni sinovi in hčere, pravi Gospod Vsemogočni.« (2. Korinčanom 6:16–18)