Soglasje med ,Božjim templjem‘ in maliki V Grčiji?

TEGA vročega dne sonce močno pripeka na bleščeče kamenje. Vendar ni videti, da bi nepopustljiva vročina zmanjšala vnemo in silno odločenost trume predanih grških pravoslavnih romarjev, ki se pomikajo proti cerkvi na vrhu griča.

Vidite lahko izčrpano priletno ženo, ki je pripotovala z drugega konca države, in si utrujenih nog prizadeva hoditi dalje. Malo naprej močno sopiha goreč mož, medtem ko se prizadevno skuša prebiti skozi prerivajočo se množico. Neka mladenka pa se, očitno polna bolečine in z izrazom obupa na obrazu, plazi po kolenih, iz katerih hudo teče kri. Cilj? Da bi pravočasno prispeli k podobi slavljenega »svetnika«, molili pred njo, se je po možnosti dotaknili in jo poljubili.

Taki in podobni prizori se ponavljajo po vsem svetu na krajih, ki so posvečeni čaščenju »svetnikov«. Vsi ti romarji so očitno prepričani, da se s tem bližajo Bogu na način, ki je njemu všeč, ter da s tem kažejo svojo vdanost in vero. Knjiga Our Orthodox Christian Faith izjavlja: »Oslavljamo [,svetnike‘] in njihovi sveti osebnosti pripisujemo slavo in čast [. . .] ter prosimo, da bi molili k Bogu v naše dobro, da bi naslavljali prošnje nanj ter nam pomagali, kadar smo v mnogih življenjskih potrebah. [. . .] K čudodelnim Svetnikom se zatekamo [. . .] zaradi duhovnih in telesnih potreb.« Tudi po sinodskih kanonih Rimskokatoliške cerkve bi se k »svetnikom« morali obračati kot k priprošnjikom pri Bogu ter častiti relikvije in podobe teh »svetnikov«.

Pravi kristjan pa naj bi prvenstveno skrbel za to, da bi častil Boga »v duhu in resnici«. (Janez 4:24) Zato pretehtajmo nekaj dejstev o tem, kako je čaščenje »svetnikov« postalo del verskih navad tako imenovanega krščanstva. Vsak, ki se želi bližati Bogu na njemu všečen način, bi se iz te raziskave moral veliko naučiti.

Kako so uvedli »svetnike«

Vsi prvi kristjani, ki so bili očiščeni po Kristusovi krvi ter kot bodoči Kristusovi sodediči ločeni za Božjo službo, so po Krščanskih grških spisih označeni za »svete« oziroma »svetnike«. (Dejanja 9:32; 2. Korinčanom 1:1; 13:13)a Vsi, moški in ženske, vidni in manj vidni posamezniki v občini, so bili opisani kot »sveti«, ko so še živeli na zemlji. Pismo jim priznanje svetništva ni odlagalo do časa po njihovi smrti.

Po drugem stoletju n. š., ko se je oblikovalo odpadniško krščanstvo, pa je obstajala težnja, da bi krščanstvo razširili ter naredili religijo, ki bi bila privlačna in sprejemljiva za pogane. Pogani so častili panteon bogov, nova vera pa je bila strogo monoteistična. Kompromis bi torej bil mogoč tako, da bi uvedli »svetnike«, ki bi zasedli mesto nekdanjih bogov, polbogov in mitičnih junakov. Knjiga Ekklisiastiki Istoria (Cerkvena zgodovina) o tem razpravlja takole: »Tisti, ki so se iz poganstva spreobrnili h krščanstvu, so v osebnosti mučencev zlahka prepoznali svoje opuščene junake in jim začeli izkazovati čast, ki so jo prej dajali nekdanjim junakom. [. . .] Izkazovanje takšne časti svetnikom je seveda zelo pogosto postalo čisto malikovanje.«

Neki drug vir pojasnjuje, kako so »svetnike« uvedli v tako imenovano krščanstvo: »Pri izkazovanju časti svetnikom Grške pravoslavne cerkve najdemo očitne sledi močnega vpliva poganske religije. Lastnosti, ki so jih [ljudje] pred spreobrnjenjem h krščanstvu pripisovali olimpskim bogovom, so zdaj bile pripisane svetnikom. [. . .] Iz zgodnjih let te nove vere spoznamo, kako so njeni privrženci nadomestili boga sonca (Apolona Febusa) s prerokom Elijem, ter na ruševinah nekdanjih templjev oziroma svetišč tega boga, ali pa ob njih, gradili cerkve, večinoma na vrhu gričev in hribov, kjer so stari Grki častili dajalca svetlobe Apolona Febusa. [. . .] Celo deviško boginjo Ateno so poistovetili s samo devico Marijo. Tako je bila v duši spreobrnjenih malikovalcev odstranjena vrzel, ki je nastala ob podrtju Ateninega malika.« (Neoteron Enkyklopaidikon Lexikon, prvi zvezek, strani 270–71)

Raziščimo denimo razmere, ki so bile v Atenah vse do konca četrtega stoletja n. š. Večina tamkajšnjih meščanov je bila še poganov. Vsako leto februarja so v mestu Elevzina, ki leži 23 kilometrov severozahodno od Aten, obhajali enega svojih najsvetejših obredov, imenovanega elevzinski misteriji, ki je potekal v dveh delih.b Da bi se poganski Atenci udeležili teh misterijev, so se morali odpraviti na sveto pot (Hierá Hodós). Mestni glavarji so si prizadevali priskrbeti nadomestni kraj čaščenja in se pri tem izkazali za zelo iznajdljive. Da bi pritegnili pogane in jih odvrnili od udeleževanja misterijev, so na isti cesti, približno deset kilometrov od Aten, zgradili Dafnijin samostan. Samostansko cerkev so postavili na temelje nekdanjega templja, ki je bil posvečen grškemu bogu Apolonu Dafnijcu oziroma Pitijcu.

Dokaz, da so poganska božanstva združili s čaščenjem »svetnikov«, lahko najdemo tudi na grškem otoku Kitera. Na enem od njegovih vrhov stojita dve bizantinski cerkvici. Ena je posvečena »svetniku« Juriju, druga pa devici Mariji. Izkopavanja so odkrila, da je na tem področju bilo minoško svetišče, ki so ga pred skoraj 3500 leti uporabljali za kraj bogočastja. In točno tu so »kristjani« v šestem ali sedmem stoletju n. š. zgradili cerkev »svetniku« Juriju. Poteza je imela velik simboličen pomen; iz tistega naprednega središča minoške vere so namreč imeli nadzor nad morskimi potmi po Egejskem morju. Cerkvi so postavili tja, da bi zagotovili naklonjenost Naše Gospe in »svetnika« Jurija, ki so se ga spominjali na isti dan kot »zaščitnika mornarjev«, »svetnika« Nikolaja. Neki časopis je takole poročal o tem odkritju: »Danes se [grški pravoslavni] duhovnik vzpenja na goro prav tako, kot je v antiki to počel minoški duhovnik,« zato, da bi opravljal bogoslužje!

Neka zgodovinarka je razsežnost vpliva poganske grške vere na odpadniško krščanstvo takole ocenila: »Poganska podlaga krščanske vere se v ljudskih verovanjih pogosto sploh ni spremenila, kar priča o tem, da se tradicija nadaljuje.«

,Častimo, kar poznamo‘

Jezus je Samarjanki dejal: »Mi častimo, kar poznamo. [. . .] Pravi častilci bodo častili Očeta z duhom in resnico; saj Oče tudi išče takih, da bi ga častili.« (Janez 4:22, 23, NW) Bodite pozorni na to, da je častiti z resnico nujno! Potemtakem je brez točnega spoznanja o Bogu in močne ljubezni do resnice nemogoče sprejemljivo častiti Boga. Prava krščanska vera ne sme temeljiti na tradiciji in navadah, izposojenih pri poganstvu, ampak na resnici. Vemo, kako Jehova čuti takrat, ko ga ljudje skušajo nepravilno častiti. Apostol Pavel je kristjanom v starem grškem mestu Korint napisal: »Kakšno [je] soglasje Kristusa z Belijalom? [. . .] Kakšna je zveza templja Božjega z maliki?« (2. Korinčanom 6:15, 16) Vsak poskus sklenitve soglasja med Božjim templjem in maliki se Bogu upira.

Še več, Pismo zelo nedvoumno izključuje vsako zamisel molitve k »svetnikom«, po kateri naj bi ti ravnali kot priprošnjiki pri Bogu. Jezus je v vzorčni molitvi učil, da bi morali molitve naslavljati samo na Očeta, saj je učencem zapovedal: »Vi torej molite takole: Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi ime tvoje.« (Matevž 6:9) Jezus je nadalje izjavil: »Jaz sem pot in resnica in življenje; nihče ne pride k Očetu razen po meni. Če boste kaj prosili v mojem imenu, jaz bom storil.« Apostol Pavel pa je rekel: »Eden je Bog, eden tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus.« (Janez 14:6, 14; 1. Timoteju 2:5)

Če resnično želimo, da bi Bog uslišal naše molitve, se mu moramo bližati tako, kot naroča njegova Beseda. Pavel je med poudarjanjem, kako se lahko edino veljavno bližamo Jehovu, pisal: »Kristus Jezus je, ki je umrl, pa je tudi vstal, ki je na desnici Boga, ki tudi prosi za nas.« »Zato more tudi popolnoma rešiti tiste, ki se po njem bližajo Bogu, ker vedno živi, da se poteguje zanje.« (Rimljanom 8:34; Hebrejcem 7:25)

,Častimo z duhom in resnico‘

Odpadniško krščanstvo nima duhovne moči niti podpore Božjega svetega duha, s čimer bi navajalo pogane, da bi opustili krivo čaščenje in se ravnali po resničnih naukih Jezusa Kristusa. V svojem prizadevanju za spreobrnjenci, močjo in priljubljenostjo, je vsrkalo poganske nauke in navade. Zato tudi ni ustvarilo pravih kristjanov, ki bi bili sprejemljivi Bogu in Kristusu, ampak ponarejene vernike, »ljuljko«, neprimerno za Kraljestvo. (Matevž 13:24–30)

V tem sklepnem času pa pod Jehovovim vodstvom obstaja pomembno gibanje za obnovo pravega čaščenja. Jehovove priče skušajo po vsem svetu, ne glede na kulturno, družbeno ali versko ozadje, prilagoditi svoje življenje in verovanje biblijskim merilom. Če želite izvedeti še več o tem, kako častiti Boga »z duhom in resnico«, prosimo, navežite stik z Jehovovimi pričami v vaši okolici. Nadvse veseli vam bodo pomagali opravljati Bogu sprejemljivo sveto službo, ki bo temeljila na vašem razumu in točnem spoznanju njegove Besede. Pavel je pisal: »Prosim vas torej, bratje, po mnogem usmiljenju Božjem, da podaste telesa svoja za žrtev živo, sveto, prijetno Bogu: to bodi pametno vaše bogoslužje. In ne ravnajte se po tem svetu, temuč premenite se po obnovitvi uma svojega, da izkušate, kaj je volja Božja dobra in prijetna in popolna.« Kološanom pa je rekel: »Od dne, ko smo to slišali, [molimo] neprestano za vas in prosimo, da se napolnite s spoznanjem volje njegove v vsej modrosti in razumnosti duhovni, da živite dostojno Gospoda, v vsem njemu po volji, in rodite sad v vsakem dobrem delu ter rastete po spoznanju Božjem.« (Rimljanom 12:1, 2; Kološanom 1:9, 10)

[Podčrtni opombi]

[Okvir/slika na strani 28]

Neobičajna raba Partenona

»Krščanski« imperator Teodozij II. je s svojimi odloki za mesto Atene (438. n. š.) ukinil poganske obrede in misterije ter zaprl poganske templje. Le-te so lahko kasneje spremenili v krščanske cerkve. Edina zahteva za uspešno spremenitev templja je bila ta, da ga očistijo z namestitvijo križa.

Eden prvih templjev, ki so ga spremenili, je bil Partenon. Da bi ga priredili za vlogo »krščanskega« templja, so ga temeljito prenovili. Po 869. letu n. š. so ga uporabljali kot atensko katedralo. V začetku so ga častili kot cerkev »svete Modrosti«, kar je lahko namenoma spominjalo na dejstvo, da je prvotni »lastnik« templja bila boginja modrosti, Atena. Kasneje so ga posvetili »Naši Gospe Atenski«. Pravoslavna cerkev je tempelj uporabljala osem stoletij, zatem pa so ga spremenili v katoliško cerkev sv. Marije Atenske. Táko versko »preobražanje« se je nadaljevalo, ko so ga v 15. stoletju otomanski Turki spremenili v mošejo.

Partenon, stari dorski tempelj Atene Partenos (»Deviške«), grške boginje modrosti, danes obišče na tisoče turistov, vendar le kot mojstrovino grške arhitekture.

[Slika na strani 26]

Dafnijin samostan: Starim atenskim poganom je bil nadomestni kraj čaščenja