Zadnji dan Jezusovega človeškega življenja

Petek je, pozno popoldan, 14. nisan 33 n. š. Skupina mož in žena bo zdaj zdaj pokopala dragega prijatelja. Eden od mož, Nikodem, je prinesel dišave, da bo pripravil telo za pokop. Mož po imenu Jožef je priskrbel čisto platno, v katerega zavijejo truplo, polno ran in udarnin.

KDO so ti ljudje? In koga pokopavajo? Ali se vse to kaj tiče tudi vas? Da bi dobili odgovore na omenjena vprašanja, se vrnimo na začetek tega nadvse pomembnega dne.

Četrtek zvečer, 14. nisan

Nad Jeruzalemom se počasi dviga svetla, polna luna. Prepolno mesto se po aktivnem dnevu zdaj pomirja. Nocoj plava v zraku vonj po pečenem jagnjetu. Da, več tisoč ljudi se pripravlja na posebni dogodek, na vsakoletno praznovanje pashe.

V neki veliki sobi za goste ugledamo ob pogrnjeni mizi Jezusa Kristusa in njegovih 12 apostolov. Poslušajte! Jezus govori. »Srčno sem želel jesti z vami to pashalno večerjo, preden bom trpel,« reče. (Lukež 22:15) Jezus ve, da ga njegovi verski nasprotniki nameravajo umoriti. Toda preden se bo to uresničilo, se bo ta večer zgodilo nekaj zelo pomembnega.

Po praznovanju pashe Jezus izjavi: »Eden izmed vas [me] izda.« (Matevž 26:21) To apostole vznemiri. Le kdo bi to lahko bil? Malo se še pogovarjajo, nato pa Jezus reče Judu Iškariotu: »Kar delaš, stori hitro.« (Janez 13:27) Juda je izdajalec, čeprav se drugi tega ne zavedajo. Odide, da v zaroti proti Jezusu izpolni svojo podlo vlogo.

Posebna slovesnost

Jezus zdaj uvede popolnoma novo slovesnost: slovesnost v spomin na svojo smrt. Vzame kruh, se zahvali v molitvi in ga razdeli. »Vzemite, jejte,« jim reče, »to je moje telo, ki se za vas daruje.« Ko vsak od njih pojé svoj kruh, vzame Jezus čašo črnega vina in tudi tega blagoslovi. »Pijte iz njega vsi,« jim zapove in pojasni: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, ki se za vas preliva.« Preostalim enajsterim zvestim apostolom še naroči: »To delajte v moj spomin.« (Matevž 26:26–28; Lukež 22:19, 20; 1. Korinčanom 11:24, 25)

Jezus svoje zvestovdane apostole prijazno pripravi na to, kar se bo zgodilo, in jim zagotovi svojo veliko ljubezen do njih. »Večje ljubezni od te nima nihče, da kdo dá življenje svoje za prijatelje svoje. Vi ste prijatelji moji, ako delate, kar vam ukazujem.« (Janez 15:13–15) Da, enajst apostolov je dokazalo, da so pravi prijatelji, saj so ostali z Jezusom tudi v njegovih preizkušnjah.

Pozno zvečer – morda že čez polnoč – Jezus izreče znamenito molitev in po njej zapojejo hvalnice Jehovu. Nato se v svetlobi polne lune napotijo iz mesta in prečkajo Cedronsko dolino. (Janez 17:1–18:1)

Na Getsemanskem vrtu

Kmalu zatem Jezus in apostoli prispejo na Getsemanski vrt. Jezus jih osem pusti pri vhodu na vrt, sam pa s Petrom, Jakobom in Janezom gre naprej med oljke. »Žalostna je duša moja do smrti,« pove trojki, »ostanite tu in čujte.« (Marko 14:33, 34)

Troje apostolov počaka, medtem ko Jezus gre globlje na vrt, da moli. Z močnimi klici in s solzami roti: »Oče, ako hočeš, vzemi ta kelih od mene.« Na Jezusovih ramenih leži neizmerna odgovornost. Kako hudo mu je pomisliti na to, kaj bodo rekli Jehovovi sovražniki, ko bo Njegov edinorojeni Sin pribit na kol kakor kak zločinec! Še bolj moreča pa mu je misel na sramoto, ki bi se zgrnila na njegovega dragega nebeškega Očeta, če te mučne preizkušnje ne bo prestal. Jezus moli tako zavzeto in prestaja tolikšne muke, da mu potne kaplje postanejo kakor kaplje krvi in padajo na zemljo. (Lukež 22:42, 44)

Jezus je pravkar tretjič odmolil. Zdaj se mu bližajo neki možje z baklami in s svetilkami. Pred njimi hodi nihče drug kot Juda Iškariot in stopi naravnost k Jezusu. »Pozdravljen, rabi!« reče in poljubi Jezusa. »Juda,« mu odvrne Jezus, »s poljubom izdajaš Sina človekovega?« (Matevž 26:49, SSP; Lukež 22:47, 48; Janez 18:3)

Nenadoma se apostoli zavejo, kaj se dogaja. Njihovega Gospoda in dragega prijatelja bodo vsak trenutek prijeli! Peter zato zgrabi meč in hlapcu velikega duhovnika odseka uho. »Nehajte! Dovolj je!« hitro zakliče Jezus, iztegne roko in hlapca ozdravi, Petru pa veli: »Vtakni meč svoj na mesto njegovo; kajti vsi, ki primejo za meč, z mečem poginejo.« (Lukež 22:50,51, SSP; Matevž 26:52) Poveljniki in vojaki Jezusa zgrabijo in ga zvežejo. Apostoli ga prestrašeni in zmedeni zapustijo ter zbežijo v noč. (Matevž 26:56; Janez 18:12)

Petek zjutraj, 14. nisan

Od polnoči je minilo že kar nekaj časa, tečejo zgodnje jutranje ure petka. Jezusa najprej vodijo na dom bivšega velikega duhovnika Ana, ki ima še vedno velik vpliv in moč. Ana ga zasliši in nato ga peljejo na dom velikega duhovnika Kajfa, pri komer zaseda sinedrij.

Verski voditelji zdaj skušajo najti priče, da bi napletli kako tožbo proti Jezusu. Vendar se niti lažne priče ne morejo zediniti v svojem pričevanju. Jezus medtem vztrajno molči. Kajfa spremeni taktiko in zahteva odgovor: »Zaklinjam te pri živem Bogu, povej nam, ali si ti Kristus, Sin Božji?« To je nesporno dejstvo, zato Jezus pogumno odvrne: »Jaz sem, in videli boste Sina človekovega, da sedi na desnici moči Božje in da prihaja z oblaki neba.« (Matevž 26:63; Marko 14:60–62)

»Boga je proklel,« zakriči Kajfa, »kaj nam je še treba prič?« Nekateri zdaj Jezusa udarjajo po obrazu in pljuvajo nanj. Drugi ga bijejo s pestmi in obmetavajo z žaljivkami. (Matevž 26:65–68; Marko 14:63–65) Kmalu po zori v petek se sinedrij zopet zbere, najbrž da bi protizakonitemu nočnemu sojenju nadeli videz zakonitosti. Jezus spet hrabro nakaže, da je Kristus, Božji Sin. (Lukež 22:66–71)

Višji duhovniki in starešine nato Jezusa ženejo na sojenje k Ponciju Pilatu, rimskemu guvernerju v Judeji. Jezusa obtožijo, da zavaja narod, češ da brani plačevati cesarju davke in »pravi, da je on Kristus kralj«. (Lukež 23:2; primerjaj Marko 12:17.) Pilat ga zasliši, nato pa razglasi: »Na tem človeku ne vidim nobene krivice.« (Lukež 23:4) Ko izve, da je Jezus Galilejec, ga pošlje k Herodu Antipu, vladarju v Galileji, ki je zaradi pashe v Jeruzalemu. Herod se nima namena potegovati za pravico. Želi si le videti kak Jezusov čudež. Ker Jezus njegove radovednosti ne poteši in molči, se mu Herod in njegovi vojaki posmehujejo in ga pošljejo nazaj k Pilatu.

»Kaj pa je ta storil hudega?« zopet vpraša Pilat. »Ničesar smrti vrednega nisem našel na njem; kaznoval ga bom torej in izpustil.« (Lukež 23:22) Tako je Jezusa dal pretepsti z večjermenskim bičem, ki se je boleče zažiral v Jezusov hrbet. Gruče vojakov mu nato na glavo potisnejo krono iz bodičevja. Zasmehujejo ga in ga udarjajo z močnim trstom, tako da se mu trnjeva krona zarije še globlje v téme. Vendar Jezus ostane ob vseh nepopisnih bolečinah in trpinčenju izredno dostojanstven in močan.

Pilat sedaj Jezusa, v upanju, da bodo njegove rane prebudile kaj sočutja, zopet postavi pred množico. »Glejte,« vzklikne Pilat, »pripeljem vam ga ven, da boste spoznali, da ne najdem na njem nobene krivde.« Toda višji duhovniki kričijo: »Na kol z njim! Na kol z njim!« (Janez 19:4, 5, SSP, 6, NW) Ob vse hujšem pritisku množice se Pilat vda in Jezusa izroči, da naj ga pribijejo na kol.

Mučna smrt

Sredi dopoldneva je že, morda blizu dvanajste. Jezusa vodijo iz Jeruzalema na kraj, ki mu pravijo Golgota. Roke in noge mu pribijejo z velikima žebljema na mučilni kol. Ne da se opisati muk, ko kol dvignejo in teža telesa trga rane okrog žebljev. Zbere se množica, da bi gledali Jezusa in dva zločinca na kolih. Mnogi Jezusa zmerjajo. »Drugim je pomagal,« se rogajo višji duhovniki in drugi, »sam sebi ne more pomagati.« Posmehujejo se mu celo vojaki in oba zločinca na kolih. (Matevž 27:41–44)

Opoldan pa, ko je Jezus na kolu že nekaj časa, deželo nenadoma zagrne strašljiva tema božanskega izvora in traja tri ure.a To morda enega hudodelca navede, da ošteje drugega, se nato obrne k Jezusu in ga prosi: »Spomni se me, kadar prideš v kraljestvo svoje.« Kako presenetljiva vera pred skorajšnjo smrtjo! »Resnično ti pravim danes,« odgovori Jezus, »boš z menoj v raju.« (Lukež 23:39–42, 43, NW)

Okrog tretje ure popoldan Jezus čuti, da se mu bliža smrt. »Žejen sem,« reče. Nato pa z močnim glasom zakliče: »Bog moj, Bog moj, zakaj si me zapustil?« Jezus zazna, kakor da mu je Oče odvzel zaščito – s čimer je dovolil, da se do skrajnosti preizkusi njegova značajnost – in citira Davidove besede. Nekdo se njegovih ust dotakne z gobo, prepojeno s kislim vinom. Potem ko ga Jezus okusi, vzdihne: »Dopolnjeno je!« Nato krikne, »Oče, v tvoje roke izročam duha svojega!« skloni glavo in izdahne. (Janez 19:28–30; Matevž 27:46; Lukež 23:46; Psalm 22:1)

Ker je že pozno popoldan, poskrbijo za to, da bodo Jezusa hitro pokopali, še preden bi se ob sončnem zahodu začel sobotni dan (15. nisan). Jožef iz Arimateje, ugleden član sinedrija, ki je bil na skrivnem Jezusov učenec, dobi dovoljenje za pokop. Nikodem, tudi član sinedrija, ki je na skrivnem veroval v Jezusa, priskoči na pomoč s sto funti mire in aloje. Jezusovo telo pazljivo položijo v nov bližnji grob.

Zopet živ!

V nedeljo zjutraj, ko je še tema, k Jezusovemu grobu stopi Marija Magdalena s še nekaterimi drugimi ženami. Ampak poglej! Kamen pred grobom je odvaljen. Grob je vendar prazen! Marija Magdalena odhiti to povedat Petru in Janezu. (Janez 20:1, 2) Komaj pa odide, se drugim ženskam prikaže angel in reče: »Ne bojte se!« Spodbode jih še: »Pojdite hitro in povejte učencem njegovim, da je vstal od mrtvih.« (Matevž 28:2–7)

Ko tako hitijo, srečajo samega Jezusa! »Pojdite, sporočite bratom mojim,« jim reče. (Matevž 28:8–10) Kasneje Marija Magdalena joče ob grobu, ko se tudi njej prikaže Jezus. Marija komaj zadržuje svoje veselje in odhiti povedat čudovito novico drugim učencem. (Janez 20:11–18) V tej nepozabni nedelji se obujeni Jezus pravzaprav petkrat prikaže različnim učencem in prežene vse dvome o resničnosti tega, da je zopet živ!

Kako to zadeva vas

Kako se vas lahko danes, na pragu 21. stoletja, tičejo dogodki izpred 1966 let? Neki očividec teh dogodkov pojasnjuje: »Božja ljubezen do nas pa se je razodela v tem, da je Bog poslal v svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem. Ljubezen je v tem – ne v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe.« (1. Janezov 4:9, 10, SSP)

Kako je Kristusova smrt ,spravna daritev‘? Spravna je, ker je po njej mogoče biti z Bogom v dobrem odnosu. Prvi človek Adam se je Bogu uprl ter tako svojim potomcem predal v zapuščino greh in smrt. Na drugi strani pa je Jezus zato, da bi plačal ceno greha in smrti, ki sta nad človeštvom, dal svoje življenje kot odkupnino in tako priskrbel temelj, na katerem Bog izkazuje usmiljenje in naklonjenost. (1. Timoteju 2:5, 6) Če verujete v Jezusovo žrtev, ki pokriva grehe, ste tudi vi lahko osvobojeni obsodbe, ki ste jo podedovali od grešnika Adama. (Rimljanom 5:12; 6:23) To pa vam odpira čudovito možnost, da imate oseben odnos s svojim ljubečim nebeškim Očetom, Bogom Jehovom. Na kratko: Jezusova največja žrtev lahko za vas pomeni neskončno življenje. (Janez 3:16; 17:3)

O tem in o s tem povezanih stvareh bo govora v četrtek zvečer, 1. aprila, ko se bo na več deset tisoč mestih po vsem svetu več milijonov ljudi zbralo k slovesnosti v spomin na smrt Jezusa Kristusa. Vabljeni ste, da se je udeležite. Jehovove priče na vašem področju vam bodo radi povedali, kje in kdaj bo potekala. Navzočnost tam vam bo pomagala, da boste začeli še bolj ceniti to, kar sta na zadnji dan Jezusovega človeškega življenja naredila naš ljubeči Bog in njegov dragi Sin.

[Podčrtna opomba]

[Tabela/slike na strani 7]

JEZUSOVA SMRT IN VSTAJENJE

NISAN 33 N. Š. DOGODKI NAJVEČJI ČLOVEKb

[Podčrtna opomba]