Veselje v Jehovu kljub preizkušnjam

PRIPOVEDUJE GEORGE SCIPIO

Decembra 1945 sem ležal v nekem bolnišničnem oddelku. Razen rok in stopal sem bil popolnoma hrom. Mislil sem, da je to začasno, drugi pa so dvomili o tem, da bom mogel spet kdaj hoditi. Kakšna preizkušnja je bila to za živahnega sedemnajstletnika! Take prognoze nisem hotel sprejeti. Imel sem toliko načrtov, tudi potovanje v Anglijo s svojim delodajalcem v naslednjem letu.

BIL sem žrtev epidemije otroške paralize, ki je razsajala po našem otoku Sv. Helena. V njej je umrlo 11 ljudi, veliko pa jih je postalo hromih. Med ležanjem v postelji sem lahko veliko razmišljal o svojem kratkem življenju in prihodnosti. Pri tem mi je bilo vse bolj jasno, da imam kljub prizadetosti razlog za veselje.

Skromen začetek

Leta 1933, ko sem bil star pet let, je oče, Tom, ki je bil policist in diakon v baptistični cerkvi, od dveh Jehovovih pričevalcev dobil nekaj vezanih knjig. Bila sta polnočasna oznanjevalca oziroma pionirja, ki sta za kratek čas obiskala otok.

Ena od knjig je imela naslov Harfa Božja. Oče jo je uporabljal, ko je z družino in nekaj zainteresiranimi posamezniki preučeval Biblijo. Snov je bila globoka in razumel sem bore malo. Spomnim pa se, kako sem si v bibliji označil vsak stavek, o katerem smo se pogovarjali. Oče je kmalu spoznal, da je to, kar preučujemo, resnica, ki pa je drugačna od tega, kar je oznanjal v baptistični cerkvi. O njej je začel govoriti še drugim ter s prižnice oznanjal, da ni trojice, peklenskega ognja niti nesmrtne duše. V cerkvi je to povzročilo velik nemir.

Da bi sporni položaj pomirili, so sklicali cerkveni zbor. Vprašali so: »Kdo je za baptiste?« Bila jih je večina. Nato so vprašali: »Kdo je za Jehova?« Kakih 10 ali 12. Te so zaprosili, da zapustijo cerkev.

Takšen je bil skromen začetek nove vere na Sv. Heleni. Oče se je povezal z upravnim središčem Watch Tower Society v Združenih državah in zaprosil za gramofon, da bi lahko javnosti predvajal biblijska predavanja na gramofonskih ploščah. Sporočili so mu, da je gramofon prevelik, da bi ga pošiljali na Sv. Heleno. Poslali pa so mu majhen gramofon in brata sta nato naročila še dva. Otok sta prekrižarila peš in z oslom ter ljudem prinašala sporočilo.

S širjenjem sporočila se je večalo tudi nasprotovanje. V šoli so mi otroci popevali: »Pridite vsi, pridite vsi, tu skupina z gramofonom Tomija Scipia se mudi!« Zame, šolarja, ki si je želel biti priznan pri vrstnikih, je bila to huda preizkušnja. Kaj mi je pomagalo zdržati?

V naši veliki družini s šestimi otroki smo imeli reden družinski biblijski pouk. Poleg tega smo vsako jutro pred zajtrkom skupaj brali Biblijo. To je nedvomno naši družini učinkovito pomagalo, da smo vsa ta leta ostali zvesti v resnici. Sam sem Biblijo vzljubil že zelo zgodaj in vse do danes ohranil navado rednega branja Biblije. (Psalm 1:1–3) Do svojega štirinajstega leta, ko sem nehal hoditi v šolo, sem se že trdno zakoreninil v resnici, v srcu pa imel vsajen strah Jehovov. To mi je omogočilo, da sem se veselil kljub omenjenim preizkušnjam.

Nadaljnje preizkušnje in radosti

Ko sem ležal v bolniški postelji ter razmišljal o prejšnjih letih in svojih pričakovanjih, sem iz preučevanja Biblije vedel, da moja bolezen ni noben Božji preizkus ali pa njegova kazen. (Jakob 1:12, 13) Otroška paraliza je bila kljub temu zame mučna preizkušnja, katere posledice so mi ostale vse življenje.

Po okrevanju sem se znova začel učiti hoditi. Tudi nekatere mišice na rokah so mi že oslabele. Vsak dan sem neštetokrat padel. Toda z gorečo molitvijo in stalnim trudom sem 1947. leta mogel zopet hoditi, pri čemer sem si pomagal s palico.

V tistem obdobju sem se zaljubil v mladenko Doris, s katero sva imela isto versko prepričanje. Bila sva še premlada, da bi razmišljala o poroki, vendar sem bil motiviran, da sem pri hoji napredoval. Pustil sem tudi svojo zaposlitev, ker tamkajšnja plača ni zadostovala za to, da bi z njo lahko živela oba z ženo, ter odprl lasten zobni laboratorij, v katerem sem delal naslednji dve leti. Leta 1950 sva se poročila. Dotlej sem zaslužil že dovolj denarja, da sem si kupil majhen avto. Brate in sestre sem sedaj lahko vozil na shode in v terensko službo.

Teokratični napredek na otoku

Leta 1951 je Skupnost k nam poslala svojega prvega predstavnika. Bil je Jacobus van Staden, mladenič iz Južnoafriške republike. Z ženo sva se pred kratkim preselila v prostorno hišo, zato je pri naju lahko stanoval celo leto dni. Ker sem bil samostojni podjetnik, sva veliko skupaj oznanjevala in od njega sem se naučil veliko dragocenega.

Jacobus, za nas je bil Kos, je organiziral redne občinske shode, ki smo se jih vsi z veseljem udeleževali. Ker pa sta bila med vsemi zainteresiranimi ljudmi le dva avtomobila, smo imeli težave s prevozom. Teren je bil kotanjast in hribovit, dobrih cest pa malo. Spraviti vse na shod je bil torej pravi podvig. Nekateri so se na pot odpravili peš že zgodaj zjutraj. V svoj majhen avtomobil sem vzel tri in jih peljal del poti, naprej pa so šli peš. Nato sem se vrnil po naslednje tri. Tako smo nazadnje vsi prišli na shod. Po shodu smo ves postopek ponovili, da so vsi prišli domov.

Kos nas je tudi naučil, kako pri vratih narediti učinkovite predstavitve. Doživeli smo veliko lepih in nekaj manj lepih izkušenj. Toda naše veselje v terenski strežbi je zasenčilo vse preizkušnje, ki so jih povzročali nasprotniki našega oznanjevalstva. Neko jutro sem delal s Kosom. Ko sva stopila k vratom, sva od znotraj zaslišala glas. Nekdo je glasno bral Biblijo. Razločno sva slišala znane besede iz drugega poglavja Izaijeve knjige. Ko je prebral do 4. vrstice, sva potrkala. Prijazen starček naju je povabil noter, midva pa sva mu na podlagi 4. vrstice pojasnila dobro novico o Božjem kraljestvu. In čeprav je živel v zelo nedostopnem kraju, sva z njim začela preučevati Biblijo. Iti sva morala po hribu navzdol, preskakati potok po kamnih, se povzpeti na še eno vzpetino in se nato spustiti do njegove domačije. Toda izplačalo se je. Ta krotki starček je sprejel resnico in se krstil. Da je prihajal na shode, je z dvema palicama pripešačil do mesta, od koder sem ga lahko drugi del poti zapeljal z avtomobilom. Pozneje je umrl kot zvesti Pričevalec.

Policijski inšpektor je nasprotoval našemu delu in velikokrat grozil, da bo Kosa deportiral. Enkrat mesečno ga je poklical na zaslišanje. Ker mu je Kos vedno neposredno odgovarjal iz Biblije, je postal še bolj sovražen. Vsakič je Kosa posvaril, naj neha oznanjevati, toda vsakič je dobil pričevanje. Delu je nasprotoval še, ko je Kos že zapustil Sv. Heleno. Potem pa je ta inšpektor, velik, močan mož, nenadoma zbolel in močno shujšal. Zdravniki niso mogli ugotoviti, kaj mu je, zato je odšel z otoka.

Krst in stalna rast

Kos je po treh mesecih bivanja na otoku menil, da bi bilo primerno organizirati shod za krst. Toda problem je bil najti primeren bazen. Odločili smo se, da bomo izkopali veliko jamo, jo zacementirali in vanjo znosili vodo. Noč pred krstom je deževalo in v naše veselje smo zjutraj našli jamo, polno do roba.

Tisto nedeljsko dopoldne je imel Kos predavanje za krst. Ko je krstne kandidate zaprosil, naj vstanejo, nas je 26 vstalo in odgovorilo na pri tem običajni vprašanji. Imeli smo prednost biti prvi Priče, ki so se krstili na tem otoku. To je bil najsrečnejši dan v mojem življenju, saj me je vedno skrbelo, da bi harmagedon prišel prej, preden bi bil krščen.

Naposled sta se oblikovali dve občini, ena v Levelwoodu in ena v Jamestownu. Vsak teden smo se v soboto trije oziroma štirje peljali v 13 kilometrov oddaljeno občino in tam zvečer vodili teokratično strežbeno šolo in službeni shod. Po terenski službi v nedeljo dopoldan smo se vrnili ter popoldan in zvečer imeli v naši občini iste shode, skupaj s preučevanjem Stražnega stolpa. Naši konci tedna so tako bili natrpani z veselimi teokratičnimi dejavnostmi. Hrepenel sem po polnočasnem oznanjevanju, toda moral sem vzdrževati družino. Zato sem se 1952. leta vrnil v državno službo na mesto rednega zobozdravnika.

Od leta 1955 so otok začeli vsako leto obiskovati potujoči nadzorniki Skupnosti, okrajni nadzorniki, in ob svojem obisku nekaj časa bivali pri nas doma. Na družino so dobro vplivali. Približno v istem času sem tudi imel prednost sodelovati v prikazovanju treh filmov Skupnosti po vsem otoku.

Navdušujoč zbor »Božja volja«

Da bi se 1958. leta udeležil mednarodnega zbora »Božja volja« v New Yorku, sem zopet zapustil državno službo. Ta zbor je bil mejnik v mojem življenju, bil je izkušnja, ki mi je dala veliko razlogov za to, da se veselim v Jehovu. Ker so bile redne vožnje na otok zelo redke, smo bili zdoma pet mesecev in pol. Zbor je trajal osem dni, vsak dan od devetih dopoldan do devetih zvečer. Toda nikoli nisem bil utrujen in veselil sem se vsakega naslednjega dne. Imel sem tudi prednost dve minuti na programu zastopati Sv. Heleno. Pozdraviti ogromne množice na Jenkijskem stadionu in Polo Groundsu je bilo resnično vznemirljivo doživetje.

Z zborom sem postal še bolj odločen, da bom pioniral. Zlasti spodbuden je bil javni govor »Božje kraljestvo vlada – ali je konec sveta blizu?«. Po zboru smo obiskali upravno središče Skupnosti v Brooklynu in si ogledali tovarno. Z bratom Knorrom, takratnim predsednikom Watch Tower Society, smo se pogovarjali o napredku dela na Sv. Heleni. Izrazil je željo, da bi nekoč rad obiskal ta otok. Da bi od zbora nekaj imeli še družina in prijatelji, smo s seboj vzeli avdio posnetke vseh govorov z zbora, pa tudi veliko filmskih posnetkov.

Cilj, da bi služil polnočasno, dosežen

Ob vrnitvi na otok so mi ponudili prejšnjo službo, saj tam ni bilo drugega zobozdravnika. Pojasnil pa sem jim, da nameravam začeti polnočasno strežbo. Po dolgem pogajanju so privolili v to, da lahko delam tri dni na teden, toda z višjo plačo kakor takrat, ko sem delal šest dni v tednu. Resnične so se izkazale naslednje Jezusove besede: »Ampak iščite najprej kraljestva Božjega in njegove pravičnosti, in vse to vam bo pridano.« (Matevž 6:33) Z oslabljenimi nogami mi ni bilo vedno lahko potovati prek otoškega hribovitega terena. Kljub temu sem pioniral 14 let in lahko mnogim sootočanom pomagal spoznati resnico – kar mi je gotovo razlog za veliko veselje.

Leta 1961 me je vlada želela poslati na otočje Fidži na brezplačno dveletno strokovno spopolnjevanje, da bi se tako lahko kot zobozdravnik še bolj usposobil. Ponudili so mi celo, da lahko gre z menoj še družina. Ponudba je bila vabljiva, toda po tehtnem premisleku sem jo zavrnil. Nisem namreč hotel zapustiti bratov in sester za tako dolgo obdobje ter se odpovedati prednosti služenja z njimi. Višji zdravstveni uslužbenec, ki je organiziral potovanje, se je razburil. Rekel je: »Če že mislite, da je konec tako zelo blizu, boste lahko denar, ki ga boste zaslužili, predtem še vedno porabili.« Toda bil sem odločen.

Naslednje leto sem bil povabljen v Južnoafriško republiko, in se udeležil Kraljestvene strežbene šole, enomesečnega tečaja za občinske nadzornike. Dobili smo dragocene napotke, ki nam lahko pomagajo učinkoviteje skrbeti za naše občinske naloge. Po šoli sem se učil naprej tako, da sem delal skupaj s potujočim nadzornikom. Potem sem več kot deset let služil v dveh občinah na Sv. Heleni kot nadomestni okrajni nadzornik. Čez čas so bili na voljo še drugi usposobljeni bratje in uveljavil se je sistem menjavanja.

Medtem smo se iz Jamestowna preselili v Levelwood, kjer je bila večja potreba, in tam smo stanovali deset let. Nisem si privoščil niti trenutka oddiha – pioniral sem, tri dni v tednu delal za vlado in vodil majhno trgovino z živili. Zraven tega sem opravljal občinske zadeve, z ženo pa sva skrbela še za najine štiri odraščajoče otroke. Da bi stvari uredil, sem pustil službo, kjer sem delal trikrat tedensko, prodal trgovino in s celo družino odpotoval na trimesečne počitnice v Južnoafriško republiko, v Cape Town. Potem smo se preselili na otok Ascension in tam ostali eno leto ter lahko številnim pomagali, da so si pridobili točno spoznanje biblijske resnice.

Ko smo se vrnili na Sv. Heleno, smo se zopet naselili v Jamestownu. Obnovili smo hišo, ki se je stikala s kraljestveno dvorano. Da bi se mogli preživljati, sva s sinom Johnom fordovo vozilo preuredila v sladoledarski kombi in naslednjih pet let prodajala sladoled. Kmalu po začetku tega dela sem s kombijem doživel prometno nesrečo. Kombi se je prevrnil in noge so se mi ukleščile. Pod kolenom so mi zato živci omrtveli in tri mesece je trajalo, preden sem si naposled opomogel.

Bogati pretekli in prihodnji blagoslovi

V vseh teh letih smo doživeli veliko blagoslovov, ki so nam bili dodatni razlog za veselje. Eden od teh je bilo potovanje v Južnoafriško republiko na deželno zborovanje 1985. leta in obisk novega betelskega doma, ki je bil še v gradnji. Nadalje sva s sinom Johnom lahko sodelovala pri gradnji lepe zborske dvorane blizu Jamestowna. Z ženo sva tudi srečna, da trije sinovi služijo kot starešine, en vnuk pa služi v južnoafriškem Betelu. In vsekakor žanjeva veliko veselja in zadovoljstvo tudi pri tem, ko sva mnogim pomagala in še pomagava pridobiti si točno biblijsko spoznanje.

Področje naše strežbe je omejeno, na njem živi le približno 5000 ljudi. Delo vedno na istem področju pa je vendarle obrodilo odlične sadove. Zelo redkokdo je do nas nevljuden. Sv. Helena je znana po prijaznosti in kjer koli ste, vas ljudje pozdravijo – ko hodite po cesti ali pa se peljete z avtomobilom. Sam sem okusil, da bolj ko poznaš ljudi, laže jim pričuješ. Zdaj imamo 150 oznanjevalcev, čeprav so se številni preselili čez morje.

Z ženo sva zdaj, ko so najini otroci odrasli in so se preselili drugam, po 48 letih zakona zopet sama na svojem. S svojo zvestovdano ljubeznijo in podporo mi je v vseh teh letih pomagala, da sem kljub preizkušnjam neprestano radostno služil Jehovu. Telesna moč nama sicer pojema, duhovna pa se nama z vsakim dnem obnavlja. (2. Korinčanom 4:16) Skupaj z družino in prijatelji radostno pričakujemo čudovito prihodnost, ko bo moje telesno zdravje še boljše, kot je bilo pri sedemnajstih. Moja največja želja je, da bi užival popolnost v vsakem pogledu, predvsem pa, da bi večno služil našemu ljubečemu in skrbnemu Bogu Jehovu in njegovemu vladajočemu Kralju, Jezusu Kristusu. (Nehemija 8:10)

[Slika na strani 26]

George Scipio s tremi sinovi, ki služijo kot starešine

[Slika na strani 29]

George Scipio s soprogo Doris