Cena ponosa – kako visoka?

ALI ste že kdaj imeli opravka z nekom, ki si je namerno prizadeval, da bi se počutili majhnega? Morda je bil to kak direktor, šef, nadzornik ali celo kak sorodnik, ki je na vas gledal zviška in se do vas vedel skrajno prezirljivo? Kaj ste čutili do njega? Ali vas je njegova osebnost privlačila? Zagotovo ne! Zakaj? Zato, ker ponos ustvarja pregrade in duši sporazumevanje.

Ponos povzroči, da človek ponižuje vse druge, tako da je vedno videti vzvišen. Posameznik s takim stališčem redkokdaj reče kaj dobrega o drugih. Vedno ima kako negativno opazko – »da, to je morda že res, vendar on ima ta problem oziroma ono napako«.

V knjigi Thoughts of Gold in Words of Silver je ponos opisan kot »nikoli premagana slabost. Človeka pogoltne in komaj kaj ostane, kar bi se moglo občudovati.« Ali je potem kaj čudnega, da se v družbi ponosnega človeka nihče ne počuti sproščenega? Cena ponosa je v resnici velikokrat pomanjkanje pravih prijateljev. »Svet pa,« piše nadalje v isti knjigi, »ljubi ponižne – ne ponižne, ki so na to ponosni, ampak ki so zares ponižni.« Skladno s tem Biblija izjavlja: »Napuh človeka poniža, kdor pa je ponižnega duha, doseže slavo.« (Pregovori 29:23)

Toda, kar je pomembnejše od vpliva na prijateljstvo in čast pri ljudeh, kako ponos vpliva na posameznikov odnos z Bogom? Kako Bog gleda na ponosne, domišljave in prevzetne? Ponos ali ponižnost – ali je zanj to sploh pomembno?

Pouk o ponižnosti

Navdihnjeni pisec Pregovorov pravi: »Pred pogubo prevzetnost in pred padcem napuh. Bolje pohleven biti v duhu s krotkimi nego plen deliti s prevzetnimi.« (Pregovori 16:18, 19) Modrost teh besed se je lepo izkazala v primeru sirskega vojskovodja Naamana, ki je živel v dneh Izraelovega preroka Elizeja.

Naaman je bil gobav. Da bi ozdravel, je odpotoval v Samarijo, kjer naj bi ga – tako je mislil – Elizej osebno sprejel. Namesto tega je prerok k njemu poslal služabnika z navodili, naj se sedemkrat okoplje v Jordanu. Takšno ravnanje in ti nasveti pa so se Naamanu zdeli zamalo. Zakaj prerok ni mogel priti in se osebno pogovoriti z njim, temveč je poslal nekega služabnika? Poleg tega je katera koli reka v Siriji gotovo prav tako dobra kakor Jordan! Njegov problem je bil ponos. In kako se je razpletlo? Na njegovo srečo je prevladal modrejši nasvet. »Tedaj gre doli in se pogrezne sedemkrat v Jordanu, kakor je velel mož Božji: in meso se mu zopet naredi kakor majhnega dečka meso, in bil je čist.« (2. kraljev 5:14)

Včasih se le z malo ponižnosti doseže veliko dobrega.

Cena oholosti

Ponos pa lahko od nas terja veliko višjo ceno, kot je ta, da smo prikrajšani za kaj dobrega ali kako korist. Obstaja namreč še ena stopnja ponosa, zajeta v grški besedi »hybris«. Po mnenju grškega učenjaka Williama Barclaya je »hybris oziroma nadutost ponos, spojen s krutostjo, [. . .] oholo zaničevanje, zaradi katerega [človek] prezira drugega«.

Jasen zgled takega pretiranega ponosa je zapisan tudi v Bibliji. Gre za primer Hanuna, amonskega kralja. V Insight on the Scriptures razlaga: »Ker je Nahas Davidu izkazal srčno dobroto, je David ob njegovi smrti poslal k njegovemu sinu Hanunu sle, da bi ga tolažili. Hanun pa, ki so ga njegovi knezi prepričali, da je to zgolj Davidova pretveza, da bi z zvijačo preiskal mesto, je onečastil Davidove služabnike, tako da jim je dal obriti polovico brade in jim odrezati pol oblačila, do sedala, in jih nato odslovil.«a Barclay glede tega dogodka pripominja: »Takšno ravnanje je bilo naduto. Združevalo je žalitev, nasilstvo in javno ponižanje.« (2. Samuelova 10:1–5)

Da, ponosen človek je zmožen nadutosti, da druge žali, jih poniža. Takšen rad nekoga hladno, brezosebno prizadene ter se nato naslaja nad njegovo zadrego in sramoto. Toda spodkopavanje oziroma uničevanje sočlovekovega samospoštovanja je dvorezen meč. Človek naposled izgubi prijatelja in si bržkone pridobi sovražnika.

Kako more sploh kak pravi kristjan pokazati tak ranljiv ponos, ko pa je njegov gospod zapovedal, naj »ljubi bližnjega svojega kakor samega sebe«? (Matevž 7:12; 22:39) To je preprosto popolnoma v nasprotju z vsem, kar poosebljata Bog in Kristus. Barclay je zato izrekel naslednje resne besede: »Nadutost je ponos, zaradi katerega človek kljubuje Bogu.« Je ponos, ki trdi: »Ni Jehova.« (Psalm 14:1, NW) Oziroma kakor je zapisano v Psalmu 10:4: »Brezbožnik v napuhu obraza svojega govori: Saj ne bo kaznoval, ni Boga.« Posameznik se zaradi takega ponosa oziroma ošabnosti ne oddalji le od prijateljev in sorodnikov, temveč tudi od Boga. Kolikšna cena!

Naj vas ne razjeda ponos

Ponos ima lahko več obrazov: ponos, ki izvira iz nacionalizma, rasizma, medrazrednega in medkastnega razlikovanja, izobrazbe, bogastva, prestiža ter moči. V vas se lahko brez težav priplazi po tej ali oni poti ter razjeda vašo osebnost.

Mnogi v odnosu do nadrejenih ali tudi sovrstnikov dajejo videz ponižnosti. Toda kaj se zgodi, ko navidezno ponižen človek pride na kak vpliven položaj? Nenadoma postane samodržec, ki domnevno nižjim greni življenje! To se morda dogaja nekaterim, ko si oblečejo uniformo ali pa si nadenejo priponko, ki zaznamuje kako oblast. Tudi vladni uslužbenci se lahko do državljanov začnejo vesti ponosno, misleč, da bi ti morali služiti njim in ne nasprotno. Ponos vas lahko naredi ostre in brezčutne, ponižnost pa, nasprotno, prijazne.

Jezus bi lahko bil do svojih učencev ponosen in oster. Bil je popoln človek, Božji Sin, in ukvarjal se je z nepopolnimi, vročekrvnimi in vihravimi sledilci. Toda k čemu je povabil tiste, ki so mu prisluhnili? »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vas bom poživil. Sprejmite moj jarem nase in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen, in našli boste spokojnost svojim dušam; kajti moj jarem je znosen in moje breme je lahko.« (Matevž 11:28–30, Ekumenska izdaja)

Ali si vedno prizadevamo posnemati Jezusov zgled? Ali pa smo ostri, nepopustljivi, samodrški, neusmiljeni, ponosni? Prav kakor Jezus skušajmo poživljati, ne bremeniti. Uprimo se razjedajočemu učinku ponosa.

Ali je torej glede na vse to napačen vsak ponos?

Samospoštovanje proti domišljavosti

Ponos je tudi »razumno oziroma upravičeno samospoštovanje«. Če imate samospoštovanje, se cenite. Pomeni, da vam je mar, kaj drugi mislijo o vas. Mar vam je za vaš videz in po čem ste znani. Res je, kakor pravi neki španski pregovor: »Povej mi, s kom hodiš, in povem ti, kdo si.« Če se radi družite z zanemarjenimi, lenimi in neotesanimi ljudmi, ki grdo govorijo, jim boste postali podobni. Navzeli se boste njihovih pogledov in kakor njim bo tudi vam manjkalo samospoštovanja.

Obstaja seveda še druga skrajnost – ponos, ki vodi v domišljavost ali samovšečnost. V Jezusovih dneh so bili pismarji in farizeji ponosni na svoja izročila in videz zelo velike pobožnosti. Jezus je glede njih svaril: »Vsa dela svoja pa delajo, da jih vidijo ljudje. Razširjajo si namreč molilne listke in delajo velike robove oblačilom svojim [da bi bili videti bolj pobožni] in ljubijo prve prostore pri gostijah in prve stole v shodnicah in pozdrave po ulicah ter da jih ljudje imenujejo: Rabi!« (Matevž 23:5–7)

Pravilen ponos je torej uravnovešeno stališče. Zapomnite si tudi, da Jehova vidi v srce, ne le zunanjosti. (1. Samuelova 16:7; Jeremija 17:10) Samopravičnost ni Božja pravičnost. Sedaj se torej lahko vprašamo: Kako lahko razvijamo pravo ponižnost in se izognemo visoki ceni ponosa?

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 4]

Naaman si je z malo ponižnosti pridobil veliko dobrega