»Temnolasa gospodarica sirske divjine« — Watchtowerjeva SPLETNA KNJIŽNICA

»Temnolasa gospodarica sirske divjine«

NJENA polt je bila olivna, njeni zobje bleščeče beli, njene oči pa črne in iskreče. Bila je izobražena in poleg tega sposobna lingvistka. O tej kraljici bojevnici so govorili, da je bila razumnejša od Kleopatre in najbrž prav tako lepa. Ker se je upala upreti vodilni svetovni sili svojih dni, je izpolnila preroško vlogo v neki svetopisemski drami. Pisatelji so jo hvalili in slikarji idealizirali še dolgo po njeni smrti. V 19. stoletju jo je neki pesnik opisal kot ,temnolaso gospodarico sirske divjine‘. Ta izredno hvaljena ženska je bila Zenobija – kraljica sirskega mesta Palmire.

Kako si je Zenobija pridobila tolikšen sloves? Kakšne politične razmere so vodile do njenega vzpona na oblast? Kaj se lahko reče o njenem značaju? In kakšno preroško vlogo je ta kraljica spolnila? Oglejmo si najprej zemljepisno področje, kjer se drama odvija.

Mesto na obrobju puščave

Zenobijino mesto Palmira je ležalo kakih 210 kilometrov severovzhodno od Damaska, na severnem robu Sirske puščave, kjer se v ravnino spuščajo antilibanonske gore. To mesto v oazi je bilo približno na pol poti med Sredozemskim morjem na zahodu in reko Evfrat na vzhodu. Kralj Salomon ga je morda poznal kot Tadmor, kraj, ki je bil za blaginjo njegovega kraljestva zelo pomemben zaradi dvojega: kot garnizon za obrambo severne meje in kot bistvena vez v verigi karavanskih mest. Salomon je torej »sezidal [. . .] Tadmor v puščavi«. (2. letopisov 8:4)

Zgodovina o tisočletju po vladi kralja Salomona o Tadmorju molči. Če je enačenje s Palmiro pravilno, se je njen vzpon na vidno mesto začel za tem, ko je Sirija 64. leta pr. n. š. postala provinca rimskega cesarstva. »Palmira je za Rim imela velik pomen na dveh področjih, gospodarskem in vojaškem,« pravi Richard Stoneman v knjigi Palmyra and Its Empire—Zenobia’s Revolt Against Rome. Ker je to mesto palm ležalo na glavni trgovski poti, ki je povezovala Rim, Mezopotamijo in Vzhod, so skozenj prevažali trgovsko bogastvo starega sveta – začimbe iz indijske podceline, svilo iz Kitajske in drugo blago iz Perzije, južne Mezopotamije in sredozemskih dežel. In Rim je bil odvisen od uvoza tega blaga.

V vojaškem smislu je provinca Sirija služila kot zaščitno območje med tekmujočima silama Rimom in Perzijo. V prvih 250 letih našega štetja je Rim in njegovo vzhodno sosedo ločevala reka Evfrat. Palmira je ležala takoj čez puščavo, zahodno od mesta Dura Evropo ob Evfratu. Rimska cesarja Hadrijan in Valerijan sta uvidela izredno pomembno lego Palmire in sta jo obiskala. Hadrijan je prispeval k njeni arhitekturni veličastnosti in ji dal mnogo velikodušnih darov. Valerijan pa je leta 258 n. š. palmirskega plemiča Odenata, Zenobijinega moža, povišal na položaj rimskega konzula. To je bila nagrada, ker se je Odenat uspešno vojskoval proti Perziji in razširil meje rimskega cesarstva v Mezopotamijo. Zenobija je pri moževem vzponu na oblast igrala pomembno vlogo. Zgodovinar Edward Gibbon je zapisal: »Odenatov uspeh je bilo v veliki meri pripisati njeni [Zenobijini] neprimerljivi preudarnosti in pogumu.«

Perzijski kralj Sapor se je medtem odločil izzvati rimsko premoč in uveljaviti svojo nadoblast v vseh nekdanjih perzijskih provincah. Z močno vojsko je zakorakal proti zahodu, zavzel rimski garnizijski mesti Nisibis in Kare (Haran) ter nato pustošil po severni Siriji in Ciliciji. Cesar Valerijan je prišel osebno vodit svojo vojsko proti napadalcem, vendar so ga Perzijci porazili in ujeli.

Odenat je menil, da bi bil zdaj pravi čas perzijskemu monarhu poslati dragocena darila in sporočilo mirú. Kralj Sapor pa je oholo zapovedal, naj darila vržejo v Evfrat, in zahteval, naj Odenat pride predenj kot proseči ujetnik. Palmirci so v odgovor na to iz puščavskih nomadov in ostankov rimskih enot sestavili vojsko ter začeli pustošiti med zdaj umikajočimi se Perzijci. Saporove enote – izčrpane od bojev in naložene s plenom – so se proti puščavskim bojevnikom, katerih taktika je bila ,udari in umakni se‘, mogle kaj malo braniti in so se bile prisiljene pognati v beg.

Valerijanov sin in naslednik, Galien, je v priznanje te zmage nad Saporom Odenatu podelil naslov corrector totius Orientis (glavar vsega Vzhoda). Čez čas pa si je Odenat nadel naslov »kralj kraljev«.

Zenobija želi ustvariti kraljestvo

Odenata so na višku njegove življenjske poti, leta 267 n. š., skupaj z njegovim naslednikom umorili, za kar je bil najbrž odgovoren kak maščevalni nečak. Njegov položaj je zavzela Zenobija, saj je bil njen sin za kaj takega še premlad. Lepa, željna uspeha, sposobna voditeljica, navajena delati skupaj z možem in z odličnim znanjem več jezikov si je uspela pridobiti spoštovanje in podporo svojih podložnikov – prav nič majhen dosežek med beduini. Zenobija je ljubila učenje ter se je obdala z razumniki. Eden od njenih svetovalcev je bil filozof in retorik Kasij Longin, o katerem pravijo, da je bil »živa knjižnica in hodeči muzej«. Pisec Stoneman pove: »V petih letih po Odenatovi smrti [. . .] se je Zenobija vtisnila v zavest ljudi kot gospodarica Vzhoda.«

Na eni strani Zenobijinega gospostva je bila Perzija, ki sta ji z možem zadala hud udarec, na drugi strani pa je bil propadajoči Rim. Glede takratnih razmer v rimskem cesarstvu zgodovinar J. M. Roberts pravi: »Za Rim je bilo tretje stoletje [. . .] enako strašen čas tako na vzhodnih kot na zahodnih mejah, doma pa se je začelo novo obdobje državljanske vojne ter spornih nasledstev. Zvrstilo se je dvaindvajset cesarjev (brez pretendentov).« Na drugi strani pa je bila sirska gospodarica v svojem kraljestvu dobro utrjena absolutna monarhinja. »Nadzorovala je ravnovesje med dvema cesarstvoma [perzijskim in rimskim],« piše Stoneman, »in si najbrž želela ustvariti tretje, ki bi nadvladalo obe prvi.«

Priložnost za to, da razširi kraljevsko oblast, je zanjo nastopila leta 269 n. š., ko se je v Egiptu pojavil pretendent, ki je spodbijal rimsko oblast. Zenobijina vojska je naglo vkorakala v Egipt, zdrobila upornika in osvojila državo. Razglasila se je za kraljico Egipta in skovala kovance s svojim imenom. Njeno kraljestvo se je zdaj razprostiralo od Nila do Evfrata. V tem življenjskem obdobju je zasedla položaj »južnega kralja«, omenjenega v biblijski prerokbi Daniela, ker je takrat kraljevala na področju, južno od Danielove domovine. (Daniel 11:25, 26) Zavzela je tudi večino Male Azije.

Zenobija je svojo prestolnico Palmiro tako utrdila in olepšala, da se je ta uvrščala med večja mesta v rimskem svetu. Sodijo, da je mesto štelo več kot 150.000 prebivalcev. Bogatile so ga sijajne javne zgradbe, templji, vrtovi, stebri in spomeniki; znotraj obzidja naj bi obseg mesta meril 21 kilometrov. Iz vrst več kot 15 metrov visokih korintskih stebrov – bilo jih je kakih 1500 – so bila oblikovana stebrišča, ki so obdajala glavno cesto. V mestu je bilo vse polno kipov ter doprsnikov junakov in bogatih darovalcev. Leta 271 n. š. je Zenobija postavila še dva kipa, svoj kip in kip pokojnega moža. Na obrobju puščave se je Palmira lesketala kakor dragulj.

Ena od najodličnejših stavb v Palmiri je bil Sončev tempelj in brez dvoma je obvladoval versko prizorišče v tem mestu. Tudi Zenobija je verjetno častila kako božanstvo, povezano z bogom Sonca. V tretjem stoletju je bila Sirija država s številnimi verami. Zenobija je vladala tistim, ki so se izpovedovali za kristjane, judom, astrologom ter častilcem sonca in meseca. Kako je gledala na raznolika čaščenja v svojem kraljestvu? Pisatelj Stoneman opaža: »Modra vladarica ni prezrla nobenega običaja, ki se je njenemu ljudstvu zdel primeren. [. . .] Nadejali so se, da so bogovi na strani Palmire.« Zenobija je očitno bila versko strpna. Toda ali so bili bogovi res »na strani Palmire«? Kaj je bilo na obzorju za Palmiro in njeno ,modro vladarico‘?

Cesar, ki ,obudi svoje srce‘ zoper Zenobijo

Leta 270 n. š. je v Rimu zavladal cesar Avrelijan. Njegove legije so uspešno odbile in ukrotile barbare na severu. Leta 271 n. š. je Avrelijan, ki je sedaj upodabljal »severnega kralja« iz Danielove prerokbe, »obudil svojo moč in svoje srce [. . .] zoper južnega kralja«, ki ga je upodabljala Zenobija. (Daniel 11:25a, SSP) Avrelijan je nekaj bojnih enot odposlal naravnost v Egipt, glavnino vojske pa je vodil proti vzhodu prek Male Azije.

Južni kralj, vladajoča sila z Zenobijo na čelu, ,se je vzdignil‘ na boj proti Avrelijanu »z veliko in zelo močno vojsko« pod dvema vojskovodjema, Zabdom in Zabajem. (Daniel 11:25b, SSP) Vendar je Avrelijan Egipt zavzel, v Malo Azijo in Sirijo pa poslal odpravo. Pri Emesi (danes Homs) so Zenobijo premagali, zato se je umaknila v Palmiro.

Ko je Avrelijan oblegal Palmiro, je Zenobija s sinom zbežala proti Perziji, v upanju, da bo tam dobila pomoč, vendar so ju Rimljani ujeli pri reki Evfrat. Leta 272 n. š. so Palmirci predali svoje mesto. Avrelijan je z meščani ravnal velikodušno. Nabral je velikansko plena, tudi podobo iz Sončevega templja, in odpotoval v Rim. Rimski cesar je Zenobiji prizanesel in bila je njegov senzacionalni vojni plen v zmagoslavni procesiji skozi Rim leta 274 n. š. Preostanek svojega življenja je živela kot rimska matrona.

Razrušenje puščavskega mesta

Nekaj mesecev po Avrelijanovem zavzetju Palmire so Palmirci pomorili rimsko garnizijo, ki jo je Avrelijan pustil v mestu. Ko je slišal novico o uporu, je takoj ukazal svojim vojakom, naj se vrnejo po isti poti, in tokrat so se Palmircem grozovito maščevali. Tiste, ki so ubežali neusmiljenemu pokolu, so odpeljali v suženjstvo. Ponosno mesto je bilo nepopravljivo izropano in razrušeno. Živahna prestolnica je tako zdrknila na prvotno stanje – »Tadmor v puščavi«.

Ko se je Zenobija uprla Rimu, sta s cesarjem Avrelijanom nezavedno odigrala vlogi ,južnega‘ in ,severnega kralja‘ in s tem spolnila del prerokbe, ki jo je Jehovov prerok zelo natančno napisal kakih 800 let pred tem. (Daniel, 11. poglavje) Zenobija si je s svojo razgibano osebnostjo pridobila občudovanje mnogih. Najpomembnejša pa je seveda bila njena vloga, v kateri je upodabljala politično tvorbo, napovedano v Danielovi prerokbi. Njena vlada ni trajala več kot pet let. Glavno mesto Zenobijinega kraljestva, Palmira, je danes le še vas. Tudi mogočno rimsko cesarstvo je že davno ugasnilo in se umaknilo sodobnejšim oblastem. Kakšna bo prihodnost teh oblasti? Tudi njihovo usodo krmili zanesljivo spolnjevanje biblijskih prerokb. (Daniel 2:44)

[Okvir na strani 29

ZENOBIJINA ZAPUŠČINA

Cesar Avrelijan je zatem, ko je porazil palmirsko kraljico Zenobijo in se vrnil v Rim, zgradil tempelj soncu. Vanj je postavil kipe boga Sonca, ki jih je odnesel iz njenega mesta. O nadaljnjem dogajanju v reviji History Today piše: »Med Avrelijanovimi dejanji je bilo morda najbolj odmevno tisto iz leta 274 A. D., ko je uvedel letni praznik sonca na dan zimskega solsticija, 25. decembra. Ko je cesarstvo postalo krščansko, so na ta datum prenesli Kristusov rojstni dan, da bi novo vero priljubili tistim, ki so praznovali stare praznike. Zanimivo je pomisliti, da gre naposled cesarici Zenobiji zasluga za to, da [. . .] [ljudje] danes praznujejo božič.«

[Zemljevid/slika na straneh 28, 29]

(Lega besedila – glej publikacijo)

SREDOZEMSKO MORJE

SIRIJA

Antiohija

Emesa (Homs)

PALMIRA

Damask

MEZOPOTAMIJA

Evfrat

Kare (Haran)

Nisibis

Dura Evropo

[Vir slike]

Stebrišče: Michael Nicholson/Corbis

[Slika na strani 29]

Rimski novec z najbrž Avrelijanovo podobo

[Slika na strani 30]

Sončev tempelj v Palmiri

[Vir slike]

The Complete Encyclopedia of Illustration/J. G. Heck

[Slika na strani 31]

Kraljica Zenobija govori svojim vojakom

[Vir slike]

Giovanni Battista Tiepolo, Queen Zenobia Addressing Her Soldiers, Samuel H. Kress Collection, Photograph © Board of Trustees, National Gallery of Art, Washington

[Navedba vira slike na strani 28]

Detajl: Giovanni Battista Tiepolo, Queen Zenobia Addressing Her Soldiers, Samuel H. Kress Collection, Photograph © Board of Trustees, National Gallery of Art, Washington