Ustna postava — zakaj so jo zapisali?

ZAKAJ mnogi Judje v prvem stoletju niso sprejeli Jezusa za Mesija? Neki očividec poroča: »Ko je [Jezus] prišel v tempelj in učil, pristopijo k njemu višji duhovniki in starejšine ljudstva, govoreč: S kakšno oblastjo delaš to? in kdo ti je dal to oblast?« (Matevž 21:23) Po njihovem mnenju je Vsemogočni dal judovskemu narodu Toro (Postavo) in ta je dajala od Boga dano oblast določenim možem. Ali je Jezus imel tako oblast?

Jezus je Toro in ljudi, katerim je ta res podeljevala oblast, izredno spoštoval. (Matevž 5:17–20; Lukež 5:14; 17:14) Pogosto pa je obsodil tiste, ki so prestopali Božje zapovedi. (Matevž 15:3–9; 23:2–28) Taki možje so se ravnali po izročilu, takrat znanem kot ustna postava. Jezus jo je zavrnil kot neveljavno. V zameno ga mnogi niso priznali za Mesija. Verjeli so, da bi Bog podpiral le nekoga, ki podpira izročila veljakov med njimi.

Od kod izvira ustna postava? Kako je prišlo do tega, da so ji Judje začeli pripisovati enako veljavo kakor zapisani Postavi v Svetem pismu? In če naj bi bila ustno izročilo, zakaj so jo nazadnje zapisali?

Od kod izvirajo ta izročila?

Leta 1513 pr. n. š. so Izraelci pri gori Sinaj stopili v zavezni odnos z Bogom Jehovom. Zakonske odredbe te zaveze so prejeli po Mojzesu. (2. Mojzesova 24:3) S tem, ko bi jih upoštevali, bi bili zmožni ,biti sveti, kakor je svet Jehova, njihov Bog‘. (3. Mojzesova 11:44) Pod postavino zavezo je k čaščenju Jehova sodilo žrtvovanje, ki so ga opravljali imenovani duhovniki. Bogočastje naj bi imelo svoje središče – nazadnje je to bil jeruzalemski tempelj. (5. Mojzesova 12:5–7; 2. letopisov 6:4–6)

Mojzesovska postava je Izraelu kot narodu dala vseobsegajočo strukturo za čaščenje Jehova. V njej pa posamične podrobnosti niso bile izrecno določene. Postava je denimo na soboto prepovedovala delati, ni pa izrecno razmejevala, kaj je delo in kaj druge dejavnosti. (2. Mojzesova 20:10)

Če bi se Jehovu zdelo primerno, bi lahko priskrbel podrobne predpise, ki bi pokrivali vsako mogoče vprašanje. Toda ljudi je ustvaril z vestjo in jim dovolil, da mu služijo iz lastne volje ter z neko mero svobode, v mejah njegovih zakonskih določb. Sodne primere naj bi po določilih postave obravnavali duhovniki, leviti in sodniki. (5. Mojzesova 17:8–11) Več ko je bilo primerov, več je bilo precedensov, in nekatere so nedvomno prenašali iz roda v rod. Tudi to, kako se je opravljalo duhovniške dolžnosti v Jehovovem templju, se je prenašalo z očeta na sina. Več ko si je narod nabral izkušenj, obsežnejše je bilo njegovo izročilo.

V srcu Izraelovega bogočastja pa je še vedno bila Mojzesu izročena napisana Postava. V Drugi Mojzesovi knjigi 24:3, 4 piše: »Mojzes gre in pove ljudstvu vse besede GOSPODOVE in vse sodne pravice; in vse ljudstvo odgovori z enim glasom, rekoč: Storiti hočemo vse besede, ki jih je govoril GOSPOD. In Mojzes je napisal vse besede GOSPODOVE.« (Poudarili mi.) Bog je s tem, ko je poskrbel za te napisane zapovedi, sklenil zavezo z Izraelci. (2. Mojzesova 34:27) Sveto pismo kake ustne postave pravzaprav nikjer ne omenja.

»Kdo ti je dal to oblast?«

Mojzesovska postava je versko oblast in poučevanje nedvoumno polagala prvenstveno v roke duhovnikov, Aronovih potomcev. (3. Mojzesova 10:8–11; 5. Mojzesova 24:8; 2. letopisov 26:16–20; Malahija 2:7) Skozi stoletja pa so nekateri duhovniki postali nezvesti in pokvarjeni. (1. Samuelova 2:12–17, 22–29; Jeremija 5:31; Malahija 2:8, 9) Med dobo grške nadvlade je mnogo duhovnikov naredilo kompromise pri verskih vprašanjih. V drugem stoletju pr. n. š. so farizeji – nova skupina v judovstvu, ki se je izneverila duhovništvu – začeli uvajati izročila, po katerih se je za svetega, kot je bil duhovnik, lahko imel že kdor koli. Izročila so ugajala mnogim, toda bila so nesprejemljiv dodatek k postavi. (5. Mojzesova 4:2; 12:32, v judovskih izdajah 13:1)

Novi učitelji postave so postali farizeji in delali so tisto, česar duhovniki po njihovem mnenju niso. Ker mojzesovska postava ni priznavala njihove oblasti, so razvili nove metode razlaganja Svetih spisov z nejasnimi domnevami in drugimi metodami, s katerimi bi podprli svoje nazore.a Kot glavni oskrbniki in zagovorniki teh izročil so v Izraelu ustvarili nov temelj oblasti. Do prvega stoletja n. š. so farizeji postali vodilna sila v judovstvu.

Ko so farizeji zbrali obstoječa ustna izročila in poiskali povezavo s Svetim pismom, da bi uvedli še več svojega, se jim je zdelo potrebno tej svoji dejavnosti dodati še neko veljavo. Rodila se je nova predstava glede izvora izročil. Rabini so začeli učiti: »Mojzes je na Sinaju prejel Toro, jo predal Jozuetu, ta starešinam in starešine prorokom. Preroki pa so jo predali možem velikega zbora.« (Avot 1:1, Mišna)

Rabini so z besedami ,Mojzes je prejel Toro‘ mislili ne le na napisane zakone, ampak tudi na vsa svoja ustna izročila. Trdili so, da je ta izročila – ki so se jih domislili in razvili ljudje – Mojzesu dal Bog na Sinaju. Učili so tudi, da Bog ni prepustil ljudem, da bi mašili luknje, temveč je ustno določil vse, kar napisana Postava ni izrekla. Po njihovem Mojzes ustne postave ni po rodovih predal duhovnikom, ampak drugim voditeljem. Farizeji so trdili, da so oni naravni dediči te »neprekinjene« verige v oblasti.

Postava v krizi – nova rešitev

Jezus, čigar od Boga dano oblast so judovski verski voditelji spodbijali, je napovedal uničenje templja. (Matevž 23:37–24:2) Ko so Rimljani leta 70 n. š. tempelj uničili, zahtev mojzesovske postave glede žrtev in duhovniške službe ni bilo več mogoče izpolnjevati. Bog je na temelju Jezusove odkupne žrtve vpeljal novo zavezo. (Lukež 22:20) Zaveze iz mojzesovske postave je bilo konec. (Hebrejcem 8:7–13)

Farizeji so, raje kot da bi uvideli, da ti dogodki potrjujejo Jezusa za Mesija, poiskali drugo rešitev. Prilastili so si že veliko veljave duhovnikov. Ker je tempelj bil uničen, so lahko stopili še korak dlje. Rabinska šola v Jamniji je postala središče reorganiziranega sinedrija – judovskega višjega sodišča. V tej vasi so pod vodstvom Johanana ben Zakaja in Gamaliela II. popolnoma prestrukturirali judovstvo. Čaščenje v templju pod glavarstvom duhovnikov je zamenjalo bogoslužje v sinagogi, ki so ga vodili rabini. Žrtvovanje so nadomestile molitve, še zlasti tiste na spravni dan. Farizeji so preudarjali, da je ustna postava, dana Mojzesu pri Sinaju, to že predvidela in za to pripravila vse potrebno.

Rabinske šole so postajale vedno bolj pomembne. V njihovem glavnem učnem načrtu so bile vnete razprave, učenje na pamet in uporaba ustne postave. Temelji ustne postave so bili prvotno vezani na razlago Svetega pisma – midraš. Tedaj pa so izročila, ki so se nenehno kopičila, začeli ločeno poučevati in jih urejati. Vsak predpis ustne postave so skrčili v kratke, pogosto uglasbene stavke, ki si jih je bilo enostavno zapomniti.

Zakaj zapisati ustno postavo?

Z velikim številom rabinskih šol in vse več rabinskimi predpisi je nastal nov problem. Rabinski učenjak Adin Steinsaltz pojasnjuje: »Vsak učitelj je imel svojo metodo in ustne predpise je upovedoval na povsem svoj, sebi lasten način. [. . .] Nič več ni bilo dovolj, da je bil učenec seznanjen s poučevanjem samo svojega mentorja; bil se je primoran seznaniti z delom drugih učenjakov [. . .] Zaradi ,eksplozije znanja‘ so si učenci tako morali zapomniti neizmerno veliko gradiva.« Sredi morja neurejenih podatkov so si učenci do skrajnosti napenjali možgane.

V drugem stoletju so zaradi judovskega upora proti Rimu, ki ga je vodil Bar Kohba, začeli močno preganjati rabinske učenjake. Najpomembnejšega rabina Akiba, ki je podpiral Bara Kohba, in še mnoge vodilne učenjake so usmrtili. Rabini so se zbali, da bi ponovno preganjanje lahko ogrozilo sam obstoj njihove ustne postave. Prej so verjeli, da se izročila najbolje prenašajo ustno, z mojstra na učenca, toda spremenjene okoliščine so jih navedle k temu, da so si začeli še bolj prizadevati ustvariti neko urejeno strukturo, s čimer bi ohranili nauke modrecev in jih s tem obvarovali večne pozabe.

Nastopilo je obdobje relativnega miru z Rimom in Juda ha-Nasi, vodilni rabin v poznem drugem in zgodnjem tretjem stoletju n. š., je zbral številne učenjake ter veliko množico ustnih izročil uredil v organiziran sistem, sestavljen iz šestih redov, in vsak je bil nato razdeljen še na manjše traktate – vseh skupaj jih je bilo 63. Delo je postalo znano kot Mišna. Ephraim Urbach, veljak na področju ustne postave, pripominja: »Mišni [. . .] pripadata večje priznanje in veljava, kot sta kdaj prej pripadli kateri drugi knjigi, razen Tori.« V judovstvu je bil torej Mesija zavrnjen, tempelj pa v ruševinah, vendar se je z ustno postavo v pisni obliki, Mišni, za judovstvo začela nova doba.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 26]

Zakaj so mnogi Judje zavrnili Jezusovo veljavo?