Jezusovo rojstvo – kakšna je resnica

POMISLITE na kak zelo znan dogodek iz zgodovine vaše države. Je dobro dokumentiran, izčrpno ga opisuje več zgodovinarjev. Kaj pa, če bi vam zdaj kdo rekel, da se to sploh ni nikoli zgodilo, da je vse skupaj mit? Ali, če si stvar še bolj približamo, kaj če bi kdo trdil, da večidel tega, kar vam je vaša družina povedala o rojstvu vašega deda in njegovem zgodnjem življenju, ni res? V obeh primerih bi vas morda vznejevoljila že sama domneva. Takih trditev zagotovo ne bi kar preprosto sprejeli!

Današnji kritiki pa povečini zavračajo Matevževo in Lukeževo evangelijsko poročilo o Jezusovem rojstvu. Pravijo, da si ti dve zelo nasprotujeta, da ju je nemogoče uskladiti in da vsebujeta očitne neresnice ter zgodovinske spodrsljaje. Ali bi lahko imeli prav? Namesto da takšne obtožbe kar sprejmemo, sami preiščimo evangelijska poročila. Pri tem pa še glejmo, kaj se iz njih lahko naučimo danes.

Namen pisanja

Na začetku nam bo pomagalo to, da se spomnimo namena teh biblijskih poročil. To niso biografije, temveč evangeliji. Razlika je pa pomembna. Pri biografiji pisec lahko popiše več sto strani, na katerih si prizadeva pokazati, kako se je nekdo razvil v takšno osebnost, po kakršni je tako dobro znan. V nekaterih biografijah je tako za podroben opis porekla, rojstva in otroštva tega človeka porabljenih na desetine strani. Pri evangelijih pa je drugače. Od štirih evangelijskih poročil le dve, Matevževo in Lukeževo, govorita o Jezusovem rojstvu in otroštvu. Njihov cilj ni pokazati, kako se je Jezus razvil v takega človeka, kot se je. Pomnite, da so Jezusovi sledilci uvideli, da je on obstajal kot duhovno bitje, še preden je prišel na zemljo. (Janez 8:23, 58) Matevž in Lukež torej nista govorila o Jezusovem otroštvu zato, da bi pojasnila, kakšen človek je postal. Pripovedovala sta o dogodkih, ki so spadali k namenu evangelijev.

In kakšen je bil njun namen pisanja? Beseda »evangelij« pomeni »dobra novica«. Oba sta imela isto sporočilo – da je Jezus obljubljeni Mesija oziroma Kristus, da je umrl za grehe človeštva in da je bil obujen v nebesa. Vendar sta pisca imela izrazito različno ozadje in sta pisala različnim naslovnikom. Matevž, pobiralec davkov, je svoje poročilo oblikoval predvsem za judovske bralce. Lukež, zdravnik, pa je pisal ,častitemu Teofilu‘ – ki je verjetno imel kak visok položaj – in nato še za širše bralstvo, sestavljeno iz Judov in Nejudov. (Lukež 1:1–3) Vsak pisec je izbiral dogodke, ki so bili najbolj ustrezni in bodo najverjetneje lahko prepričali svoje naslovnike. Matevževo poročilo tako poudarja, kako so se v povezavi z Jezusom spolnile prerokbe v Hebrejskih spisih. Lukež pa je na drugi strani ubral bolj klasičen zgodovinski pristop, in bi ga njegovi nejudovski naslovniki lahko razumeli.

Nič čudnega torej, da se njuni poročili razlikujeta. Pri tem pa si med sabo ne nasprotujeta, kot trdijo kritiki. Poročili se dopolnjujeta in tako usklajeni lepo oblikujeta popolnejšo sliko.

Jezusovo rojstvo v Betlehemu

Oba, Matevž in Lukež, poročata o izjemnem čudežu, povezanem z Jezusovim rojstvom: rodila ga je devica. Matevž pokaže, da se je s tem čudežem spolnila prerokba, ki jo je stoletja pred tem izrekel Izaija. (Izaija 7:14; Matevž 1:22, 23) Lukež pojasnjuje, da se je Jezus rodil v Betlehemu zato, ker je cesar odredil popis prebivalstva in sta Jožef in Marija bila prisiljena potovati tja. (Glej okvir na 7. strani.) To, da se je Jezus rodil v Betlehemu, je bilo pomembno. Stoletja pred tem je namreč prerok Miha napovedal, da bo Mesija izhajal iz tega na videz nepomembnega mesta blizu Jeruzalema. (Miha 5:2)

Noč, v kateri se je Jezus rodil, je zaslovela kot podlaga za prizore Jezusovega rojstva. Toda resnična zgodba se često razlikuje od tiste, ki jo pogosto prikazujejo. Zgodovinar Lukež, ki nam pove za popis prebivalstva, zaradi katerega sta Jožef in Marija pripotovala v Betlehem, nam pripoveduje tudi o pastirjih, ki so bili to pomembno noč zunaj s svojimi čredami. Številni raziskovalci Biblije so zaradi obojih okoliščin sklepali, da se Jezus ni mogel roditi decembra. Opozarjajo namreč, da je komaj verjetno, da bi cesar vihrave Jude silil, naj v mrzlem in deževnem obdobju potujejo v domača mesta, kar bi lahko uporno ljudstvo še bolj razdražilo. Prav tako je malo verjetno, opažajo strokovnjaki, da bi pastirji v takšnem neprijaznem vremenu živeli na prostem s svojimi čredami. (Lukež 2:8–14)

Bodite pozorni, da se Jehova ni odločil objaviti rojstva svojega Sina izobraženim in vplivnim verskim voditeljem tistih dni, ampak preprostim, poštenim delavcem, ki so živeli na prostem. Pismarji in farizeji najbrž niso imeli veliko opravka s pastirji, katerim je neobičajni delovnik preprečeval spolnjevati nekatere posameznosti ustne postave. Toda Bog je tem ponižnim, zvestim možem naklonil veliko čast: k njim je poslal skupino angelov in ti so jim oznanili, da se je Mesija, ki ga je Božje ljudstvo pričakovalo že več tisoč let, pravkar rodil v Betlehemu. Ti možje, ne pa »trije kralji«, kot tako pogosto kažejo prizori Jezusovega rojstva, so obiskali Marijo in Jožefa ter videli nedolžnega dojenčka ležati v jaslih. (Lukež 2:15–20)

Jehova ima rad ponižne iskalce resnice

Bog ima rad ponižne ljudi, ki ga ljubijo in si goreče želijo doživeti spolnitev njegovih namenov. Ta tema se večkrat pojavlja tudi v dogodkih, ki obdajajo Jezusovo rojstvo. Ko se Jožef in Marija kak mesec dni po otrokovem rojstvu iz poslušnosti do mojzesovske postave pojavita z njim v templju, darujeta tam »dve grlici ali dva golobiča«. (Lukež 2:22–24) Postava je pravzaprav zahtevala jagnje, toda za revne je dovoljevala to cenejšo možnost. (3. Mojzesova 12:1–8) Samo pomislite. Bog Jehova, Suveren vesolja, za dom, v katerem bodo vzgajali njegovega ljubljenega, edinorojenega Sina, ni izbral bogate družine, ampak revno. Če ste oče ali mati, naj vas to živo spominja, da je največje darilo, kar ga lahko date svojim otrokom, nekaj veliko boljšega, kot je gmotno bogastvo oziroma prestižna izobrazba; je domače okolje, v katerem so na prvem mestu duhovne vrednote.

V templju sta še dva zvesta, ponižna častilca, ki ju ima Jehova rad. Ena je Ana, 84-letna vdova, ki »ni odhajala od templja«. (Lukež 2:36, 37) Drugi pa je zvesti ostareli mož po imenu Simeon. Oba sta prevzeta nad prednostjo, ki jima jo je Bog naklonil, da še pred smrtjo vidita obljubljenega bodočega Mesija. Simeon nad otrokom izreče prerokbo. V njej je polno upanja, a tudi sled žalosti. Napoveduje namreč, da bo to mlado mati, Marijo, nekoč prizadelo žalovanje za ljubljenim sinom. (Lukež 2:25–35)

Otrok v nevarnosti

Simeonova prerokba je mračno spominjala na to, da bo nedolžni otrok postal predmet sovraštva. In to sovraštvo je dejavno že v njegovem zgodnjem otroštvu. Kako, o tem podrobno piše Matevževo poročilo. Minilo je že veliko mesecev in Jožef, Marija ter Jezus sedaj živijo v neki hiši v Betlehemu. Nepričakovano jih obišče precej neznancev. Ne glede na to, kar upodabljajo nešteti prikazi Jezusovega rojstva, Matevž ne pove natančno, koliko mož je prišlo, niti jih ne imenuje »modri«, še manj pa »trije kralji«. Uporabi pa grško besedo mágoi, ki pomeni »astrologi«. Že samo to bi bralcu moralo nakazati, da je bilo na delu nekaj zlobnega, kajti astrologija je veda, ki jo Božja Beseda obsoja in so se je zvesti Judje skrbno ogibali. (5. Mojzesova 18:10–12; Izaija 47:13, 14)

Ti astrologi so sledili zvezdi z vzhoda in nosijo darila ,kralju Judov, ki se je narodil‘. (Matevž 2:2) Zvezda pa jih ne vodi v Betlehem. Pripelje jih v Jeruzalem in k Herodu Velikemu. Noben človek na svetu nima toliko sredstev in tolikega motiva za to, da škoduje malemu Jezusu. Ta ambiciozni, morilski človek je umoril že precej članov svoje ožje družine, v katerih je videl nevarnost.a Vznemirjen nad novico, da se je v Betlehemu rodil bodoči »kralj Judov«, odpošlje astrologe, naj ga najdejo. Ko se odpravijo, se zgodi nekaj čudnega. Videti je, da se »zvezda«, ki jih je pri potovanju vodila v Jeruzalem, premika naprej! (Matevž 2:1–9)

Ali je šlo za dejansko svetlobo na nebu ali pa samo za videnje, ne vemo. Vemo pa, da ta »zvezda« ni bila od Boga. Z zloveščo natančnostjo vodi te poganske častilce naravnost k Jezusu – ranljivemu in nemočnemu otroku, ki ga varujeta le siromašen tesar in njegova žena. Astrologi bi, ne zavedajoč se, da jih je Herod opeharil, o tem verjetno poročali temu maščevalskemu vladarju, kar bi vodilo do otrokovega uničenja. Toda vmeša se Bog po sanjah in jih pošlje domov po drugi poti. »Zvezda« je torej morala biti sredstvo Božjega sovražnika Satana, ki bi naredil vse, da bi škodil Mesiju. Kako ironično, da so v prizorih Jezusovega rojstva »zvezda« in astrologi upodobljeni kot Božji poslanci! (Matevž 2:9–12)

Satan pa še ne odneha. Njegovo orodje v tej zadevi, kralj Herod, ukaže, naj se pomori vse otroke v Betlehemu, stare do dveh let. Toda Satan ne more zmagati v bitki proti Jehovu. Matevž zapiše, da je Bog že veliko pred tem predvidel tudi ta zlobni pomor nedolžnih otrok. Jehova se je zopet postavil po robu Satanu tako, da je Jožefa po angelu posvaril, naj zbeži na varno v Egipt. Matevž poroča, da se je Jožef kasneje s svojo družinico priselil nazaj in se nazadnje ustalil v Nazaretu, in tam je Jezus odraščal s svojimi mlajšimi brati in sestrami. (Matevž 2:13–23; 13:55, 56)

Kristusovo rojstvo – kaj to pomeni za vas

Ali ste ob tem povzetku dogodkov v zvezi z Jezusovim rojstvom in zgodnjim otroštvom kaj presenečeni? Mnogi so. S presenečenjem ugotavljajo, da so poročila v resnici skladna in točna, čeprav nekateri drzno zatrjujejo nasprotno. Presenečeni so, ko izvedo, da so bili nekateri dogodki napovedani že več sto let vnaprej. In presenečeni so, da so nekateri ključni elementi v evangelijih izrazito drugačni od tradicionalnih prikazov Jezusovega rojstva in jaslic.

Najbolj pa morda preseneča to, da toliko stvari v tradicionalnem praznovanju božiča zgreši bistvene točke v evangelijskih pripovedih. Malo se denimo razmišlja o Jezusovem Očetu – ne Jožefu, temveč Bogu Jehovu. Zamislite si njegove občutke, ko je svojega ljubljenega Sina zaupal Jožefu in Mariji, da ga vzgajata in skrbita zanj. Predstavljajte si muke nebeškega Očeta, ko je dovolil, da njegov Sin odrašča v svetu, v katerem bo neki sovraštva poln kralj snoval njegov umor že, ko je ta še komaj otrok! Jehova je k tolikšni žrtvi gnala velika ljubezen do človeštva. (Janez 3:16)

V božičnih praznikih pogosto sploh ni resničnega Jezusa. Nobenega poročila namreč ni o tem, da bi on kdaj povedal učencem, katerega dne se je rodil; niti nikjer nič ne kaže na to, da so njegovi sledilci praznovali njegov rojstni dan.

Jezus svojim sledilcem ni zapovedal, naj se spominjajo njegovega rojstva, je pa to naredil za svojo smrt – in njen zgodovinski pomen. (Lukež 22:19, 20) Ne, Jezus ni želel, da bi ga imeli v spominu kot nemočnega otroka v jaslih, zdaj je namreč nekaj povsem drugega. Več kot 60 let za tem, ko so ga usmrtili, se je v videnju razodel apostolu Janezu kot mogočen Kralj, ki jezdi v bitko. (Razodetje 19:11–16) In danes ga je treba spoznati v tej vlogi, kot Vladarja Božjega nebeškega kraljestva, saj je to Kralj, ki bo spremenil svet.

[Podčrtna opomba]

[Okvir/sliki na strani 7]

Ali se je Lukež motil?

  KAKO se je Jezus, ki je odraščal v Nazaretu in so ga povečini poznali kot Nazarečana, lahko rodil kakih 150 kilometrov stran, v Betlehemu? Lukež pojasnjuje: »Zgodi se pa tiste dni [pred Jezusovim rojstvom], da izide povelje od cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet. To popisovanje je bilo prvo, ko je v Siriji vladal Cirenij. In šli so vsi, da se zapišejo, vsak v svoje mesto.« (Lukež 1:1; 2:1–3)

Veliko kritikov napada ta odlomek kot spodrsljaj ali, še slabše, kot izmislico. Trdijo, da je ta popis prebivalstva potekal in Cirenij vladal leta 6 oziroma 7 n. š. Če imajo prav, potem bi to na Lukeževo poročilo vrglo resen dvom, kajti pričanja kažejo, da se je Jezus rodil leta 2 pr. n. š. Vendar pa ti kritiki ne upoštevajo dveh ključnih dejstev. Najprej, Lukež potrjuje, da je bilo več popisov prebivalstva – bodite pozorni na njegov zapis, da je »to popisovanje [. . .] bilo prvo«. Zelo dobro je namreč vedel še za drugo, poznejše popisovanje. (Dejanja 5:37) Pri tem poznejšem gre za isti popis, o katerem je pisal tudi zgodovinar Jožef, in je potekal leta 6 n. š. Kot drugo, čas vladanja Cirenija nas ne sili v to, da Jezusovo rojstvo pripišemo na ta poznejši datum. Zakaj? Ker je Cirenij na tem položaju očitno služil dvakrat. Mnogo strokovnjakov potrjuje, da je prvič vladal okrog leta 2 pr. n. š.

Nekateri kritiki pravijo, da si je Lukež popis izmislil, da bi ustvaril razlog za Jezusovo rojstvo v Betlehemu in bi se s tem spolnila prerokba v knjigi Miha 5:1 (v NW 5:2). Ta teorija napravlja Lukeža za namernega lažnivca in noben kritik ne more uskladiti take domneve s tankovestnim zgodovinarjem, ki je napisal evangelij in knjigo Dejanja apostolov.

Še nečesa kritiki ne morejo pojasniti: ena prerokba je bila izpolnjena s popisom samim! V šestem stoletju pr. n. š. je Daniel prerokoval o vladarju, ki bo »velel izterjevalcu davkov, naj prehodi kras kraljestva«. Ali je to veljalo za Avgusta in njegov ukaz, naj se popiše prebivalstvo v Izraelu? No, prerokba nato napoveduje, da bo med vlado naslednika tega vladarja Mesija ali ,knez zaveze‘ ,strt‘. Jezus je res bil ,strt‘, usmrčen, med vlado Avgustovega naslednika Tiberija. (Daniel 11:20–22)

[Sliki]

Cesar Avgust (27 pr. n. š.​–14 n. š.)

Cesar Tiberij (14​–37 n. š.)

[Viri slik]

Musée de Normandie Caen, France

Photograph taken by courtesy of the British Museum

[Slika na strani 8]

Jehovov angel je ponižne pastirje počastil z dobro novico o Kristusovem rojstvu