Moja glavna skrb je ugajati Jehovu
PRIPOVEDUJE THEODOROS NEROS
Vrata celice so se nihaje odprla in oficir je zaklical: »Kdo je Neros?« Ko sem se oglasil, je ukazal: »Vstani. Usmrčen boš.« To se je zgodilo v korintskem vojaškem taborišču v Grčiji, 1952. leta. Zakaj je moje življenje viselo na nitki? Preden vam to pojasnim, mi dovolite, da vam povem nekaj o svoji preteklosti.
OKROG leta 1925 se je oče seznanil s Preučevalci Biblije (kakor so bili takrat poznani Jehovove priče). Kmalu se jim je pridružil in o svojem verovanju povedal tudi svojim osmim bratom in sestram, od katerih so se vsi oklenili biblijske resnice. Tudi njegovi starši. Zatem se je poročil in 1929. leta sem se rodil v Agrínionu v Grčiji.
Kako strašna leta so to bila za Grčijo! Najprej je tu vladala kruta diktatura generala Metaksasa. Nato je 1939. leta izbruhnila druga svetovna vojna in deželo so za tem kmalu zasedli nacisti. Razsajale so bolezni in lakota. Nabuhla trupla so odvažali kar z majhnimi samokolnicami. Zlo na svetu je bilo vse preveč očitno in nič manjša ni bila potreba po Božjem kraljestvu.
Življenje v posvečeni službi
Dvajsetega avgusta 1942 se nas je zunaj Soluna zbrala skupina za shod in predsedujoči nadzornik je s prstom pokazal proti britanskim letalom, ki so ravnokar bombardirala mesto, ter poudaril, kako smo bili zaščiteni, ker smo poslušali prigovarjanje, naj ,ne opuščamo zbora svojega‘. (Hebrejcem 10:25) Sestali smo se ob morski obali in bil sem eden izmed tistih, ki so se krstili. Ko smo stopili iz vode, smo se postavili v vrsto in naši krščanski bratje in sestre so zapeli pesem, v kateri so nas pohvalili za storjeno odločitev. Kakšen nepozaben dan je to bil!
Kmalu zatem, ko sva z nekim fantom pri pohišni strežbi obiskovala ljudi, naju je prijela policija in odpeljala na policijsko postajo. Za to, da bi nama dopovedali, da nas imajo za komuniste in da je naše oznanjevanje prepovedano, so naju pretepli in rekli: »Tepca, Jehova ni nič drugega kot Stalin!«
V Grčiji je tedaj divjala državljanska vojna in ljudi je prevzela protikomunistična vročica. Naslednji dan so naju kakor zločinca z lisicami na rokah vodili mimo naših hiš. Doživel pa sem še druge preizkušnje.
Preizkušnje vere v šoli
Na začetku 1944 sem še hodil v šolo in Solun je bil še vedno pod nacisti. Nekega dne mi je v šoli učitelj verouka, grški pravoslavni duhovnik, rekel, da bo preizkusil moje znanje iz učne ure tistega dne. »On ni pravoslavni kristjan,« so rekli drugi otroci.
»Kaj pa je?« je vprašal učitelj.
»Sem Jehovova priča,« sem odgovoril.
»Volk med ovcami,« je zakričal, me zgrabil in me udarjal po obrazu.
,Kako je mogoče,‘ sem si mislil, ,da bi ovca grizla volka?‘
Čez nekaj dni, ko nas je kakih 350 sedelo pri mizah, pogrnjenih za kosilo, je nadzornik rekel: »Zahvalil se bo Neros.« Zrecitiral sem tako imenovani ,očenaš‘, molitev, ki jo je Jezus učil svoje sledilce, zapisano v Matevževem evangeliju 6:9–13. Nadzorniku to ni bilo všeč, zato me je iz svojega sedeža pri mizi jezno vprašal: »Zakaj si tako molil?«
»Ker sem Jehovova priča,« sem rekel. Takrat me je še on zgrabil in mi primazal klofuto. Še isti dan pa me je neki drug učitelj poklical v svojo pisarno in mi rekel: »Neros, dobro si se odrezal, trdno se drži tega, v kar verjameš, in nikar ne kloni.« Zvečer me je oče spodbudil z besedami apostola Pavla: »Vsi, ki hočejo pobožno živeti v Kristusu Jezusu, bodo preganjani.« (2. Timoteju 3:12)
Ko sem končal gimnazijo, sem se moral odločiti za poklic. Zaradi državljanske vojne v Grčiji sem se moral tudi spoprijeti z vprašanjem krščanske nevtralnosti. (Izaija 2:4; Matevž 26:52) Na začetku 1952. leta, med težavnim obdobjem v grški zgodovini, so me naposled zaradi zavračanja orožja obsodili na 20-letno zaporno kazen.
Preizkušena moja krščanska nevtralnost
Medtem ko sem bil zaprt v vojaških taboriščih v Mesolóngionu in Korintu, sem vojaškim poveljnikom lahko razložil, da mi moja po Bibliji šolana vest ne dovoli, da bi v podporo političnih ciljev postal vojak. »Jaz sem že Jezusov vojak,« sem pojasnil in pokazal na Drugi list Timoteju 2:3. Ko so mi rekli, naj premislim, sem dejal, da se tako nisem odločil kar naenkrat, ampak po tehtnem premisleku in z upoštevanjem svoje posvetitve Bogu, da bom delal njegovo voljo.
Zaradi tega so mi naložili prisilno delo, 20 dni sem bil vsak drugi dan brez hrane in spal na betonskih tleh celice, ki je merila malo manj kot en krat dva metra. In delil sem si jo še z dvema Pričevalcema! Takrat, v tem korintskem taborišču, so me poklicali iz celice, da me bodo usmrtili.
Medtem ko smo šli proti kraju, kjer naj bi me usmrtili, me je oficir vprašal: »Ali ne boš ničesar rekel?«
»Ne,« sem odgovoril.
»Ali ne boš pisal svoji družini?«
»Ne,« sem zopet odvrnil. »Že tako vedo, da bi me tu lahko usmrtili.«
Prišli smo na dvorišče in ukazali so mi, naj se postavim proti zidu. Potem pa, namesto da bi oficir vojakom ukazal, naj streljajo, je velel: »Peljite ga noter.« Vse skupaj je bila lažna usmrtitev, načrtovana zato, da bi preskusili mojo odločitev.
Pozneje so me poslali na otok Makrónisos, kjer mi niso dovolili imeti nobene literature razen Biblije. Trinajst Prič nas je bivalo v eni majhni hiši, ločeno od skoraj 500 zaprtih zločincev. Vendar smo literaturo vseeno nekako pritihotapili. Nekoč so mi denimo poslali škatlo loukoúmia (priljubljenih bonbonov). Nadzorniki so jih poskusili s takim poželenjem, da so prezrli revijo Stražni stolp, ki je bila skrita pod njimi. »Vojaki so jedli loukoúmia, mi pa smo ,pojedli‘ Stražni stolp,« je navrgel neki Pričevalec.
Do nas je prišel izvod takrat še nedolgo objavljene knjige What Has Religion Done for Mankind? in neki zaprti Pričevalec, ki je znal angleško, jo je prevedel. Na skrivnih shodih smo tudi skupaj preučevali Stražni stolp. Na zapor smo gledali kot na šolo, priložnost, da si okrepimo svojo duhovnost. Predvsem pa smo bili srečni, ker smo vedeli, da naša značajnost ugaja Jehovu.
Nazadnje sem bil zaprt v Týrintha na vzhodnem Peloponezu. Tam sem videl nekega stražarja, ki je pozorno opazoval, ko sem z nekim sozapornikom preučeval Biblijo. Kako presenečen sem bil, ko sem čez nekaj let tega stražarja srečal v Solunu! Sedaj je že bil Priča. Pozneje so enega od njegovih otrok poslali v zapor, vendar ne za stražarja, ampak kot zapornika. Zaprli so ga iz enakega razloga kakor mene.
Ponovna dejavnost po izpustitvi
Od prvotno 20-letne zaporne kazni sem prestal le tri leta. Po izpustitvi sem se odločil živeti v Atenah. Vendar sem kmalu zbolel za neko vrsto plevritisa in moral sem se vrniti v Solun. Dva meseca sem bil v postelji. Kasneje sem spoznal ljubko dekle po imenu Koula in decembra 1959 sva se poročila. Leta 1962 je začela služiti kot pionirka, kakor se imenujejo polnočasni strežniki Jehovovih prič. Čez tri leta sem se ji lahko pri pioniranju pridružil tudi jaz.
Januarja 1965 so me dodelili v okrajno delo in obiskovala sva občine, da bi jih duhovno krepila. Isto poletje sva tudi imela prednost, da sva se udeležila najinega prvega velikega območnega zborovanja na Dunaju v Avstriji. Bilo je drugače kakor na naših zborovanjih v Grčiji, kjer smo se morali zbirati na skrivnem, v gozdovih, ker je bilo naše delo prepovedano. Proti koncu 1965. leta so naju povabili, da bi delala v podružnični pisarni Jehovovih prič v Atenah. Vendar sva se 1967. leta zaradi zdravstvenih težav nekaterih mojih sorodnikov morala vrniti v Solun.
Med skrbjo za družinske odgovornosti sva bila še naprej zelo zaposlena pri evangeliziranju. Ko sem se nekoč pogovarjal z bratrancem Kostasom, sem mu opisal lepoto Božje organizacije ter ljubezen, enotnost in poslušnost Bogu, ki so v njej. Rekel je: »Vse to bi bilo zelo lepo, če bi le Bog obstajal.« Sprejel je moje povabilo, da bi raziskal, ali Bog obstaja ali ne. Omenil sem, da bova z ženo avgusta 1969 obiskala mednarodno zborovanje Jehovovih prič v Nürnbergu v Nemčiji. Vprašal je, ali bi se nama lahko pridružil, in enako je želel narediti tudi njegov prijatelj Alekos, ki je prav tako z nami preučeval Biblijo.
Nürnberško zborovanje je bilo nekaj veličastnega! Potekalo je na velikanskem stadionu, na katerem je Hitler praznoval svoje vojaške zmage. Najvišje število prisotnih je preseglo 150.000 in Jehovov duh se je odražal v vsem, kar se je dogajalo. Kostas in Alekos sta se kmalu za tem krstila. Zdaj oba služita kot krščanska starešina in tudi njuni družinski člani so zdaj Priče.
Začel sem preučevati z neko zainteresirano gospo. Njen mož je izrazil željo, da bi raziskal naše verovanje, in me kmalu za tem obvestil, da je na razgovor povabil še nekega g. Sakkosa, grškopravoslavnega teologa. Mož je nama obema hotel postaviti nekaj vprašanj. G. Sakkos je prišel skupaj z duhovnikom. Mož, pri katerem smo bili na obisku, je takole začel: »G. Sakkos, najprej bi želel, da bi mi odgovorili na tri vprašanja.«
Dvignil je prevod Biblije, ki smo ga uporabljali pri naših pogovorih, in vprašal: »Vprašanje številka ena: Ali je to pristna Biblija, ali je to Biblija Prič?« G. Sakkos je odgovoril, da je to priznani prevod in Jehovove priče tudi opisal kot »ljubitelje Biblije«.
Mož je nato vprašal: »Vprašanje številka dve: Ali so Jehovove priče moralni ljudje?« V resnici je hotel vedeti, s kakšnimi ljudmi se je pričela družiti njegova žena. Teolog je odgovoril, da so to vsekakor moralni ljudje.
»Tretje vprašanje,« je nadaljeval mož. »Ali so Jehovove priče plačani?« »Ne,« je odgovoril teolog.
»Dobil sem odgovore na svoja vprašanja in sem se odločil,« je sklenil mož. Zatem je nadaljeval s preučevanjem Biblije in se kmalu krstil za enega od Jehovovih prič.
Bogato, nagrajujoče življenje
Januarja 1976 sem zopet začel služiti kot okrajni nadzornik. Šest let za tem sem imel prednost med prvimi sodelovati v novi obliki oznanjevanja v Grčiji, pri uličnem oznanjevanju. Oktobra 1991 sva nato z ženo začela služiti kot posebna pionirja. Nekaj mesecev pozneje sem se moral podvreči štirikratni obvodni srčni operaciji, ki je v moje veselje uspela. Zdaj sem še kar zdrav in lahko sem se zopet lotil polnočasnega oznanjevanja. Služim tudi kot starešina v eni od solunskih občin ter sodelujem s krajevnim Odborom za stike z bolnišnicami, da pomagam tistim, ki potrebujejo zdravstveno pomoč.
Ko se ozrem nazaj na svoje življenje, vidim, kako zadovoljujoče je bilo, in še vedno je, delati to, kar ugaja našemu nebeškemu Očetu. Vesel sem, da sem dolgo tega sprejel njegovo privlačno povabilo: »Bodi moder, sin moj, in razveseljuj srce moje, da lahko odgovorim njemu, ki bi mi kaj očital.« (Pregovori 27:11) Ko vidim, kako po vsem svetu številni iskreni ljudje prihajajo v Jehovovo organizacijo, me to resnično radosti. Sodelovati pri osvobajanju ljudi z biblijsko resnico in jim tako dati upanje na večno življenje v pravičnem novem svetu, je zares prednost! (Janez 8:32; 2. Petrov 3:13)
Vedno si prizadevamo spodbuditi mlade Jehovove služabnike, da bi si za svoj cilj postavili polnočasno strežbo, da bi Jehovu posvetili svoj čas in moči. Resnično, zaupati Jehovu in se posebno veseliti v tem, da radostimo njegovo srce, je najbolj izpopolnjeno življenje, kar ga nekdo lahko živi! (Pregovori 3:5; Propovednik 12:1)
[Slike na strani 21]
Z leve proti desni:
Ko služim v betelski kuhinji 1965. leta
Ko predavam 1970. leta, med prepovedjo našega oznanjevanja
Z ženo 1959. leta
[Slika na strani 23]
Z ženo Koulo