Ponosni vladar izgubi imperij
»BELSAZAR kralj,« je zapisal prerok Daniel, »je napravil tisočim mogočnežem svojim veliko gostovanje in je pil vino pred tisočimi.« Med pojedino pa »se izpremeni jasno lice kraljevo in misli njegove ga preplašijo, in vezi njegovega ledja se razrešijo in koleni trkata drugo ob drugo«. Še isto noč »je bil umorjen Belsazar, kralj Kaldejcev. In Darij Medec je dobil kraljestvo.« (Daniel 5:1, 6, 30, 31)
Kdo je bil Belsazar? Kako to, da so ga imenovali »kralj Kaldejcev«? Kakšen položaj je natanko imel v novobabilonskem imperiju? Kako je izgubil imperij?
Sovladar ali kralj?
Daniel pravi, da je bil Nebukadnezar Belsazarjev oče. (Daniel 5:2, 11, 18, 22) Vendar ta sorodstveni odnos ni dobeseden. Knjiga Nabonidus and Belshazzar, ki jo je napisal Raymond P. Dougherty, meri na to, da bi lahko bil Nebukadnezar Belsazarju stari oče po materi Nitocridi. Lahko pa da mu je bil »oče« enostavno v odnosu do prestola, saj je kraljeval pred njim. (Primerjaj 1. Mojzesova 28:10, 13.) Kakor koli že, klinopisi na več glinastih valjih, ki so jih v 19. stoletju odkrili v južnem Iraku, govorijo o tem, da je bil Belsazar najstarejši sin babilonskega kralja, Nabonida.
Poročilo iz 5. poglavja Danielove knjige se osredinja na dogodke tiste noči leta 539 pr. n. š., ko je Babilon padel, ne pripoveduje pa, kako je Belsazar prejel kraljevsko oblast. Vendar nam o tem, kakšen je bil odnos med Nabonidom in Belsazarjem, nekaj povedo arheološki viri. »Babilonska besedila razodevajo, da je bil Nabonid ekscentričen vladar,« pravi Alan Millard, arheolog in strokovnjak za stare semitske jezike. Millard dodaja: »Babilonskih božanstev ni ravno povsem zanemarjal, a [. . .] zelo veliko pozornost je naklanjal bogu Meseca v dveh drugih mestih, Uru in Haranu. Nabonid precej let svojega vladanja niti ni živel v Babilonu, ampak daleč stran v oazi Tejmi [oziroma Temi] v severni Arabiji.« Očitno je torej velik del svojega vladanja preživel zunaj prestolnice Babilon. Med njegovo odsotnostjo je bila izvršna oblast zaupana Belsazarju.
Klinopisni dokument, ki mu pravijo »Pesem o Nabonidu«, Belsazarjev resnični položaj še bolj osvetli: »,Tabor‘ je [Nabonid] zaupal najstarejšemu (sinu), prvorojencu, vso vojsko v deželi je podložil njegovemu (poveljstvu). (Vse) je prepustil njemu, zaupal mu je kraljestvo.« Belsazar je torej bil sovladar.
Toda ali se na sovladarja lahko gleda kot na kralja? V severni Siriji so v sedemdesetih letih tega stoletja našli kip nekega starodavnega vladarja, ki kaže, da ni bilo nič nenavadnega, če so kakega vladarja imenovali kralj, čeprav je v resnici nosil nižji naslov. To je kip vladarja iz Gozana, na katerem je zapis v asirščini in aramejščini. Asirsko besedilo moža imenuje gozanski vladar, vzporedno aramejsko besedilo pa ga ima za kralja. Torej ni bilo prvič, da so Belsazarja v uradnih babilonskih zapisih imenovali prestolonaslednik, Daniel pa ga v svojih aramejskih spisih imenuje kralj.
Dogovor med Nabonidom in Belsazarjem o skupnem vladanju je trajal vse do zadnjih dni novobabilonskega imperija. Zato je Belsazar v noči, ko je Babilon padel, Danielu ponudil položaj tretjega vladarja v kraljestvu in ne drugega. (Daniel 5:16)
Presamozavesten in ponosen vladar
Zadnji dogodki med vladanjem Belsazarja kažejo, da je bil ta prestolonaslednik presamozavesten in ponosen. Ko je bilo 5. oktobra 539 pr. n. š. konec Nabonidove oblasti, je bil Nabonid skrit v jami v Borsipi, kamor je pribežal potem, ko so ga porazile medoperzijske sile. Oblegali so tudi Babilon. Belsazar pa se je v mestu, obdanem z masivnim obzidjem, počutil tako varnega, da je prav tisto noč napravil »tisočim mogočnežem svojim veliko gostovanje«. Herodot, grški zgodovinar iz petega stoletja pr. n. š., je rekel, da so ljudje v mestu »medtem plesali in se zabavali«.
Zunaj babilonskega obzidja pa je bila še kako budna medoperzijska vojska. Pod Cirovim poveljstvom je preusmerila vode reke Evfrat, ki je tekla skozi mesto. Vojaki so bili pripravljeni, da takoj, ko se vodna gladina dovolj zniža, prebredejo rečno strugo. Nato so splezali po pobočju in prišli v mesto skozi odprta bakrena vrata v obzidju vzdolž rečnega brega.
Če bi Belsazar vedel, kaj se dogaja zunaj mesta, bi lahko zaprl bakrena vrata, razpostavil krepke može po obzidju vzdolž rečnih bregov in sovražnika ujel v past. Toda domišljavi Belsazar je pod vplivom vina zapovedal, naj mu prinesejo posode iz Jehovovega templja. Nato je skupaj z gosti ter s svojimi ženami in priležnicami kljubovalno pil iz njih in slavil babilonska božanstva. Nenadoma pa se je čudežno pojavila neka roka in pričela pisati po steni palače. Belsazarja je obšel strah in dal je poklicati modrijane, da bi mu razložili sporočilo. Toda »niso mogli čitati pisma, ne oznaniti kralju razlage njegove«. Nazadnje so ,pred kralja pripeljali‘ Daniela. Jehovov pogumni prerok je pod božanskim navdihnjenjem razodel pomen čudežnega sporočila, ki je napovedovalo, da bo Babilon padel v roke Medijcem in Perzijcem. (Daniel 5:2–28)
Medijci in Perzijci so z lahkoto zavzeli mesto, Belsazar pa ni preživel noči. Z njegovo smrtjo, ter očitno Nabonidovo predajo Ciru, je bilo konec tudi novobabilonskega imperija.
[Slika na strani 8]
Daniel razlaga sporočilo o dokončni obsodbi babilonskega imperija