Dajte prvo res na prvo mesto!
Je večer, ko je shod, vi pa imate delo. Čemu boste dali prednost?
STE soprog in oče. Ko se dolg, naporen delovni dan prevesi h koncu, vam misli poletijo k občinskemu shodu, ki ga imate na urniku ta večer. Če boste takoj odšli z dela, boste imeli še ravno dovolj časa, da se oprhate, preoblečete in na hitro nekaj pojeste ter se nato odpravite na shod. Naenkrat pa k vam pristopi vaš delodajalec in vas zaprosi, da bi delali še po delovnem času. Obljubi, da vam bo dobro plačal. Vi pa denar potrebujete.
Ali pa ste soproga in mati. Med pripravljanjem večerje se vam pogled ustavi na grmadi nezlikanih oblačil in nekaj se jih bo potrebovalo že jutri. Sprašujete se: Če zvečer grem na shod, kdaj bom sploh lahko likala? Pred kratkim ste se lotili dela s polnim delovnim časom, zato spoznavate, kako težko je ob služenju kruha skrbeti za gospodinjska opravila.
Ali pa ste šolar oziroma šolarka. Na mizi v vaši sobi se kopičijo domače naloge. Večino od njih ste dobili že pred kar nekaj časa, vendar ste odlašali, in zdaj je treba narediti precej nalog naenkrat. Mika vas, da bi starše zaprosili za dovoljenje, da bi namesto shoda ostali doma ter končali domače naloge.
Kaj bi vi dali na prvo mesto: dodatno svetno delo, likanje, domačo nalogo ali občinski shod? Kaj v duhovnem jeziku pomeni dati prve stvari na prvo mesto? Kako na to gleda Jehova?
Kaj naj bi imelo prednost?
Kmalu po tem, ko so Izraelci prejeli Deset zapovedi, so nekega moža zalotili, da je na sobotni dan nabiral drva. Postava je to strogo prepovedovala. (4. Mojzesova 15:32–34; 5. Mojzesova 5:12–15) Kako bi vi razsodili ta primer? Ali bi človeka opravičevali z besedami, da navsezadnje ni delal za to, da bi vzdrževal neko razkošno življenje, ampak da bi družini priskrbel nujne potrebščine? Ali bi poudarili, da je bilo čez leto veliko priložnosti za obhajanje sobotnega dne, in če je človek zaradi neuspelega načrtovanja katerega izpustil, bi se mu lahko zlahka odpustilo?
Jehova je na zadevo gledal bolj resno. »Tedaj,« poroča Biblija, »veli GOSPOD Mojzesu: Umreti mora ta mož.« (4. Mojzesova 15:35) Zakaj je Jehova tako veliko dal na to, kar je naredil ta mož?
Ljudje so imeli šest dni, da so si nabirali drva, ter da so poskrbeli za svoje potrebe po hrani, obleki in zatočišču. Sedmi dan pa naj bi bil posvečen njihovim duhovnim potrebam. Nabirati drva ni bilo narobe, narobe je bilo rabiti čas, ki je bil določen za čaščenje Jehova. Kristjani sicer nismo pod mojzesovsko postavo, toda ali nas to opominjajoče doživetje ne nauči česa o tem, kako si tudi danes pravilno razporejati prednostne stvari? (Filipljanom 1:10)
Izraelci so se po 40 letih bivanja v puščavi pripravljali za vstop v Obljubljeno deželo. Nekateri so se naveličali jesti od Boga priskrbljeno mano v pustinji in so brez dvoma z veseljem pričakovali drugačno prehrano. Da bi jim Jehova pomagal ohraniti pravilen pogled, jih je ob vstopu v deželo, »v kateri teče mleko in med«, spomnil: »Ne živi človek ob samem kruhu, temuč ob vsem, kar prihaja iz ust Božjih.« (2. Mojzesova 3:8; 5. Mojzesova 8:3)
Izraelci naj bi za »mleko in med« marljivo delali. Treba je bilo premagati vojske, zgraditi hiše, posaditi polja. Jehova pa je ljudstvu kljub vsemu zapovedal, naj si vsak dan oddelijo čas za to, da poglobljeno razmišljajo o duhovnih stvareh. Čas naj bi si jemali tudi za to, da učijo svoje otroke o Jehovovih poteh. Jehova jim je dejal: »Učite [moje zapovedi] svoje otroke, govoreč o njih, ko sediš v hiši svoji, ko hodiš po poti, ko greš spat in ko vstajaš.« (5. Mojzesova 11:19)
Vsakemu izraelskemu moškemu in proselitu v deželi je bilo zapovedano, naj se trikrat v letu prikaže pred Jehovom. Mnogi družinski poglavarji, ki so uvideli, da bi takšni dogodki duhovno koristili celi družini, so uredili stvari tako, da so jih spremljali še žena in otroci. Kdo pa naj bi med odsotnostjo družine varoval dom in polja pred sovražnikovim napadom? Jehova je obljubil: »Nihče ne bo zahlepel po tvoji deželi, kadar pojdeš, da se trikrat na leto prikažeš pred obličjem GOSPODA, svojega Boga.« (2. Mojzesova 34:24, SSP) Izraelci so verjeli, da če dajo duhovno dobro na prvo mesto, ne bodo utrpeli gmotne škode, a zato je bila potrebna vera. Ali je Jehova držal svojo besedo? Vsekakor!
Iskati najprej Kraljestvo
Jezus je sledilce učil, naj dajo duhovne vrednote pred vse drugo. V govoru na gori je svojim poslušalcem svetoval: »Ne skrbite [. . .] in ne govorite: Kaj bomo jedli? ali kaj bomo pili? ali kaj bomo oblekli? Ampak iščite najprej kraljestva Božjega in njegove pravičnosti, in vse to [potrebne gmotne stvari] vam bo pridano.« (Matevž 6:31, 33) Nedolgo po Jezusovi smrti so novokrščeni kristjani upoštevali ta nasvet. Mnogi so prej bili judje in judovski spreobrnjenci ter so potovali v Jeruzalem na praznovanje binkoštnega praznika leta 33 n. š. Tam se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Slišali so dobro novico o Jezusu Kristusu in se je oklenili. O svoji novonajdeni veri so si goreče želeli izvedeti še več, zato so ostali v Jeruzalemu. Potrebščin jim je že primanjkovalo, vendar jim gmotno udobje ni bilo tako pomembno. Našli so Mesija! Njihovi krščanski bratje so z njimi delili gmotne stvari, tako da so lahko bili vsi »stanovitni v nauku apostolov in [. . .] v molitvah«. (Dejanja 2:42)
Čez čas so nekateri kristjani izgubili iz vida potrebo po rednem druženju na shodih. (Hebrejcem 10:23–25) Morda so postali pridobitniški, ko so sebi in svoji družini skušali zagotoviti finančno varnost, ob tem pa se niso menili za duhovne stvari. Apostol Pavel je po prigovarjanju bratom in sestram, naj ne opuščajo shodov, pisal tole: »Življenje bodi brez lakomnosti [ljubezni do denarja, NW]; zadovoljni bodite s tem, kar imate; kajti on je rekel: ,Ne odtegnem se ti in ne zapustim te‘.« (Hebrejcem 13:5)
Pavlov nasvet se je izkazal za zelo času primernega. Kakih pet let po Pavlovem pisanju pisma Hebrejcem je namreč Jeruzalem obkolila rimska vojska Cestija Gala. Zvesti kristjani so se spomnili Jezusovega svarila: »Kadar [to] ugledate, [. . .] kdor je na strehi, ne stopaj doli in ne hodi noter, da bi kaj vzel iz hiše svoje; in kdor je na polju, naj se ne vrača, da vzame plašč svoj.« (Marko 13:14–16) Zavedali so se, da njihovo preživetje ni odvisno od stabilnosti njihove zaposlitve, niti od vrednosti njihove gmotne posesti, ampak od njihove poslušnosti Jezusovim navodilom. Tistim, ki so se ravnali po Pavlovem nasvetu in duhovno dobro dajali na prvo mesto, je bilo brez dvoma lažje zapustiti hišo, službo, obleke in zelo cenjene osebne reči ter zbežati v gore kakor pa onim, ki se niso odpovedali ljubezni do denarja.
Kako danes nekateri dajejo prve stvari na prvo mesto
Današnji zvesti kristjani srčno cenijo redno druženje s svojimi brati in sestrami, in mnogi se za to, da pridejo na shode, tudi žrtvujejo. Ponekod je mogoče najti le zaposlitev z delom v izmenah. Neki brat sodelavcem ponudi, da jih zamenja v soboto zvečer, ko si večina ljudi v tamkajšnji družbi rada privošči sprostitev, če ti v zameno nato delajo v njegovi nočni izmeni, ko ima shod. Drugi bratje in sestre z izmenskim delom pa se v primeru, če jim zaradi dela ne uspe priti na shod svoje občine, udeležijo shoda kake bližnje občine. Tako ne izpustijo skoraj nobenega shoda. V Kanadi je neka interesentka hitro spoznala pomembnost Teokratične strežbene šole in Službenega shoda, toda njen službeni urnik ji je preprečeval, da bi bila navzoča na njiju. Da bi ob teh pomembnih shodih imela prosto in se jih udeležila, je plačala sodelavcu, da je delal v njeni izmeni.
Tudi številni, ki trpijo zaradi kake dolgotrajne bolezni, le redkokdaj izpustijo kak shod. Kadar ne morejo biti navzoči v kraljestveni dvorani, poslušajo program doma po telefonu ali z magnetofonskega posnetka. Njihovo cenjenje Jehovovih duhovnih priprav po ,zvestem in preudarnem sužnju‘ je pohvalno! (Matevž 24:45) Kristjani, ki skrbijo za svoje ostarele starše, resnično cenijo, ko se jim kak brat ali sestra ponudi, da bi bil pri roditelju, tako da bi se on lahko udeležil občinskega shoda.
Načrtujte vnaprej!
Starši, ki se zavedajo svojih duhovnih potreb, pomagajo svojim otrokom ceniti krščanske shode. Od njih pričakujejo, da svoje domače naloge praviloma naredijo, ko so jim dodeljene, namesto da pustijo, da se kopičijo. Ob večerih, ko je shod, otroci napišejo domačo nalogo takoj, ko se vrnejo iz šole. Konjički in druge dejavnosti ne bi smeli sovpadati z občinskimi shodi.
Ali kot mož in oče dajete prednost obiskovanju shodov? Ali si kot žena in mati prizadevate načrtovati odgovornosti tako, da si pustite čas za shode? Ali kot najstniki načrtujete čas za domačo nalogo glede na shode ali pa shode glede na domačo nalogo?
Občinski shod je Jehovova ljubeča priprava. Narediti bi morali vse, kar morete, da bi je bili deležni. Če dajete prve stvari na prvo mesto, vas bo Jehova bogato blagoslovil!