Naj bo Jehova naše zaupanje

»GOSPOD bo tvoje zaupanje.« (PREGOVORI 3:26, SSP)

1. Kaj kaže, da mnogi ne zaupajo vedno v Boga, čeprav sami tako trdijo?

NA DENARJU Združenih držav Amerike je vtisnjeno geslo »Zaupamo v Boga«. Toda ali vsi, ki imajo v tej ali kateri drugi državi opravka s to valuto, tudi v resnici zaupajo v Boga? Ali pa bolj zaupajo v sam denar? Takšnega zaupanja v denar te ali katere druge države namreč ni mogoče uskladiti z zaupanjem v vsemogočnega Boga ljubezni, ki svoje moči nikoli ne zlorabi in ni v nobenem pogledu pohlepen. Pravzaprav pohlep odkrito obsoja. (Efežanom 5:⁠5)

2. Kako gledajo pravi kristjani na moč bogastva?

² Pravi kristjani ne zaupajo v bogastvo, ki je »slepilo«, ampak v Boga. (Matevž 13:22) Zavedajo se, da je moč denarja, da prispeva k sreči in ohrani življenje, zelo omejena. To pa ne velja za moč Vsemogočnega Boga. (Zefanija 1:18) Kako moder je zato opomin: »Življenje bodi brez lakomnosti; zadovoljni bodite s tem, kar imate; kajti on je rekel: ,Ne odtegnem se ti in ne zapustim te‘.« (Hebrejcem 13:⁠5)

3. Kako sobesedilo Pete Mojzesove knjige 31:6 osvetljuje pomen Pavlovega navedka te vrstice?

³ Ko je apostol Pavel pisal te besede hebrejskim kristjanom, je citiral napotke, ki jih je Mojzes dal Izraelcem tik pred svojo smrtjo. Rekel jim je namreč: »Bodite močni in srčni, ne bojte se in ne prestrašite se vpričo njih, zakaj GOSPOD, tvoj Bog, on je, ki gre s teboj; ne odtegne se ti in te ne zapusti.«​ (5. Mojzesova 31:⁠6) Sobesedilo pokaže, da Mojzes Izraelcev ni spodbujal, naj zaupajo v Jehova le glede tega, da jih bo oskrbel z gmotnimi rečmi. Zakaj pa?

4. Kako je Bog dokazal Izraelcem, da mu lahko zaupajo?

⁴ Bog je Izraelce med 40-letnim tavanjem po pustinji zvesto oskrboval z vsem potrebnim za življenje. (5. Mojzesova 2:7; 29:⁠5) Poleg tega je skrbel, da so imeli vodstvo. En izraz tega je bil, da jih je v »deželo, v kateri teče mleko in med«, podnevi vodil oblak, ponoči pa ogenj. (2. Mojzesova 3:⁠8; 40:36–38) In ko je prišel čas, da v resnici vstopijo v Obljubljeno deželo, jim je za Mojzesovega naslednika postavil Jozueta. Izraelci so lahko pričakovali, da se bodo prebivalci dežele uprli. Toda Jehovovemu ljudstvu se jih ni bilo treba bati, saj je bil Bog z njimi že desetletja. Imeli so vse razloge, da so Jehova poznali kot Boga, ki mu lahko zaupajo!

5. Kako so razmere današnjih kristjanov podobne tistim, v katerih so bili Izraelci, preden so vstopili v Obljubljeno deželo?

⁵ Danes se pot kristjanov v Božji novi svet vije skozi pustinjo sedanjega hudobnega sveta. Nekateri kristjani hodijo tako že več kot 40 let. Sedaj so na pragu Božjega novega sveta. Toda na poti jim še vedno stojijo sovražniki, ki hočejo vsakomur preprečiti vstop v deželo, ki bo kakor nekdanja Obljubljena dežela, v kateri sta tekla mleko in med – le da bo še veličastnejša. Kako primerne so za današnje kristjane Mojzesove besede, ki jih je ponovil Pavel »Ne odtegnem se ti in ne zapustim te«! Vsi namreč, ki bodo ostali močni in pogumni, polni vere ter bodo zaupali v Jehova, bodo gotovo nagrajeni.

Zaupanje temelji na spoznanju in prijateljstvu

6., 7. a) Kako je bilo preskušeno Abrahamovo zaupanje v Jehova? b) O čem je morda razmišljal Abraham, ko je potoval na kraj, kjer naj bi žrtvoval Izaka?

⁶ Jehova je predniku Izraelcev, Abrahamu, nekoč zapovedal, naj žrtvuje svojega sina Izaka kot žgalno daritev. (1. Mojzesova 22:⁠2) Zaradi česa je ta ljubeči oče tako trdno zaupal v Jehova, da je bil pripravljen takoj poslušati? List Hebrejcem 11:17–19 nam odgovarja: »Po veri je daroval Abraham Izaka, ko je bil izkušan, in edinorojenca je daroval on, ki je bil sprejel obljube, kateremu se je govorilo: ,V Izaku se ti bo imenovalo seme‘, ker je pomislil, da more Bog zbujati tudi iz mrtvih; zaradi tega ga je tudi prejel kakor od mrtvih obujenega.«

⁷ Spomnimo pa se, da sta Abraham in Izak potovala na kraj žrtvovanja tri dni. (1. Mojzesova 22:⁠4) Abraham je torej imel dovolj časa, da je ponovno razmislil o tem, kaj se od njega zahteva. Ali si lahko predstavljamo, kaj je takrat razmišljal in kaj je čutil? Izakovo rojstvo je bilo precej nepričakovan vzrok radosti. Abraham in njegova prej neplodna žena Sara sta se ob tedanjem božanskem posegu še bolj navezala na Boga. In od tedaj sta gotovo živela v pričakovanju tega, kaj bo Izaku in njegovim potomcem prinesla prihodnost. Ali so se njune sanje, kot je morda bilo videti, zaradi te Božje zahteve tako nenadoma razblinile?

8. Glede česa je Abraham še zaupal v Boga poleg tega, da je verjel, da lahko Jehova Izaka obudi?

⁸ Ob vsem tem pa je Abraham imel zaupanje, ki je temeljilo na osebnem spoznanju Boga, poznal ga je tako, kakor se med seboj poznajo tesni prijatelji. Abraham je kot »prijatelj Božji« »veroval Bogu, in vštelo se mu je za pravičnost«. (Jakob 2:23) Abrahamovo zaupanje v Jehova ni bilo omejeno le na to, da je veroval, da Bog Izaka lahko obudi. Čeprav ni poznal vseh dejstev, je prav tako zaupal, da je to, kar Jehova od njega zahteva, pravilno. Ni imel razloga, da bi se vpraševal, ali je Jehova od njega to upravičeno zahteval ali ne. In ko je Jehovov angel ustavil Abrahama ter mu preprečil, da bi Izaka prej ubil kot žrtev, je bilo njegovo zaupanje še okrepljeno. (1. Mojzesova 22:9–14)

9., 10. a) Kdaj je Abraham že pokazal, da zaupa v Jehova? b) Kaj pomembnega se lahko naučimo od Abrahama?

⁹ Abraham pa je že kakih 25 let prej pokazal, da trdno zaupa v Jehovovo pravičnost. Ko je bil opozorjen, da bosta Sodoma in Gomora uničeni, ga je seveda zaskrbelo za vse pravične ljudi, ki so tam živeli, tudi za nečaka Lota. Boga je rotil z naslednjimi besedami: »Saj vendar ni mogoče, da bi ti storil kaj takega, da bi pobil pravičnega s krivičnim vred, da bi se enako zgodilo pravičnim kakor krivičnim! To ni mogoče! Ali ne bo sodnik vse zemlje ravnal pravično?« (1. Mojzesova 18:25, SSP)

¹⁰ Očak Abraham je bil prepričan, da Jehova nikoli ne stori nič nepravičnega. Psalmist je pozneje pel: »Pravičen je GOSPOD na vseh potih svojih in milostiv v vseh svojih delih.« (Psalm 145:17) Zato je dobro, da se vprašamo: ,Ali to, kar Jehova dopušča, da doživljam, sprejemam brez dvomov o njegovi pravičnosti? Ali sem prepričan, da se bo vse, kar dovoljuje, obrnilo v moje dobro in dobro drugih?‘ Če lahko pritrdimo, smo se od Abrahama naučili nekaj pomembnega.

Zaupati v Jehovove odločitve

11., 12. a) Kateri vidik zaupanja je pomemben za Božje služabnike? b) Kaj nam je včasih morda težko?

¹¹ Tisti, ki zaupajo v Jehova, zaupajo tudi v može, ki jih Jehova izbira, da po njih izvršuje svoje namene. Za Izraelce je to pomenilo, da zaupajo v Mojzesa in pozneje njegovega naslednika Jozueta. Za zgodnje kristjane je pomenilo, da zaupajo v apostole in starejše može v jeruzalemski občini. Za nas pa to pomeni, da zaupamo v ,zvestega in preudarnega sužnja‘, ki je postavljen, da nam daje duhovno ,hrano o pravem času‘, ter v tiste člane sužnja, ki sestavljajo Vodstveni organ. (Matevž 24:⁠45, NW)

¹² S tem ko zaupamo v te, ki vodijo v krščanski občini, pravzaprav koristimo sebi. Zapovedano nam je namreč: »Slušajte voditelje svoje in hodite za njimi, oni namreč so čuvaji dušam vašim kot taki, ki bodo odgovor dajali, da to veseli opravljajo in ne zdihujoč; kajti to bi vam bilo nekoristno.« (Hebrejcem 13:⁠17)

Pazimo se pretehtavanja Jehovovih odločitev

13. Zakaj naj bi zaupali v tiste, ki so postavljeni, da vodijo?

¹³ Biblija nam pomaga, da smo pri zaupanju v tiste, ki med Jehovovim ljudstvom vodijo, uravnovešeni. Lahko se denimo vprašamo: ,Ali se je Mojzes kdaj zmotil? Ali so apostoli vedno imeli stališče, podobno Kristusovemu, kot je to želel Jezus?‘ Odgovor je jasen. Jehova je za vodenje svojega ljudstva uporabljal zveste, vdane može, čeprav so ti bili nepopolni. Podobno tudi današnji starešine niso popolni, vseeno pa bi nanje morali gledati kot na ,postavljene po svetem duhu za škofe [nadzornike, NW], da pasejo cerkev Božjo‘. Zaslužijo si, da jih podpiramo in spoštujemo. (Dejanja 20:⁠28)

14. Kaj je vredno omeniti pri tem, ko Jehova za voditelja ni izbral niti Arona niti Mirjam, marveč Mojzesa?

¹⁴ Aron je bil tri leta starejši od Mojzesa, toda oba sta bila mlajša od njune sestre Mirjam. (2. Mojzesova 2:3, 4; 7:7) Ker je Aron govoril bolj tekoče kakor Mojzes, je bil postavljen za bratovega govornika. (2. Mojzesova 6:⁠29–​7:2) Toda Jehova za vodenje Izraelcev ni izbral najstarejše Mirjam, niti Arona ne, ki se je najbolj tekoče izražal. Upošteval je vsa dejstva in trenutne potrebe ter se odločil za Mojzesa. Ko Aron in Mirjam glede tega nekaj časa nista imela jasnega uvida, sta se pričela pritoževati: »Ali je res GOSPOD govoril samo z Mojzesom? Ne govori li tudi z nami?« Mirjam, ki je bila verjetno glavni pobudnik pritoževanja, je bila zaradi nespoštovanja Jehovove odločitve kaznovana. Skupaj z Aronom bi morala priznati, da je bil izbrani od Jehova »zelo krotek, bolj ko vsi ljudje, ki so bili na zemlji«. (4. Mojzesova 12:1–3, 9–15)

15., 16. Kako je Kaleb dokazal, da zaupa v Jehova?

¹⁵ Ko so v Obljubljeno deželo poslali 12 oglednikov, se jih je 10 vrnilo z negativnim poročilom. Pravili so, da so Kanaanci »[nenavadno, NW] visoke postave« in tako v srce Izraelcev zasejali strah. Izraelci so zato pričeli ,mrmrati zoper Mojzesa in Arona‘. Toda takšnega nezaupanja v Mojzesa in Jehova niso pokazali vsi ogledniki. Beremo namreč: »A Kaleb je tolažil ljudstvo pred Mojzesom in rekel: Dajte, da gremo gori in jo posedemo, zakaj prav lahko jo obvladamo.« (4. Mojzesova 13:2, 25–​33; 14:2) Poleg Kaleba pa je takšno odločno stališče imel še en oglednik, Jozue. Pokazala sta, da trdno zaupata v Jehova, ko sta rekla: »Če bomo po volji GOSPODU, nas pripelje v tisto deželo ter nam jo dá, deželo, ki v njej teče mleko in med. Samo [. . .] se ne bojte ljudstva tiste dežele [. . .], z nami je GOSPOD, ne bojte se jih.« (4. Mojzesova 14:6–9) Za takšno zaupanje v Jehova sta bila nagrajena. Od tiste generacije odraslih so samo Kaleb, Jozue in nekateri leviti imeli prednost vstopiti v Obljubljeno deželo.

¹⁶ Nekaj let pozneje je Kaleb dejal: »Jaz pa sem zvesto hodil za GOSPODOM, Bogom svojim. [. . .] In sedaj, glej, GOSPOD me je ohranil v življenju, kakor je govoril, teh štirideset in pet let, odkar je govoril besedo to Mojzesu, ko je Izrael potoval po puščavi. In sedaj, glej danes sem petinosemdeset let star: in še danes sem tako krepak kakor tisti dan, ko me je Mojzes odposlal; kakršna je bila moja moč takrat, je tudi sedaj.« (Jozue 14:6–11) Bodimo pozorni na to, da je bil Kaleb pozitiven, zvest in kakšne telesne zmožnosti je imel. Toda Jehova ga kljub temu ni izbral za Mojzesovega naslednika. To prednost je dobil Jozue. Zaupamo lahko, da je Jehova imel razloge za svojo odločitev, in ta odločitev je bila najboljša.

17. Zaradi česa se je morda zdelo, da Peter ni sposoben za odgovornosti?

¹⁷ Apostol Peter je svojega gospoda trikrat zatajil. Poleg tega je nepremišljeno vzel stvari v svoje roke in hlapcu velikega duhovnika odsekal uho. (Matevž 26:47–55, 69–75; Janez 18:10, 11) Nekateri bodo morda rekli, da je bil Peter boječ, neuravnovešen človek, in zato nevreden posebnih prednosti. Toda kdo je dobil ključe Kraljestva, kdo je imel prednost odpreti pot trem skupinam k nebeškemu klicu? Peter. (Dejanja 2:1–41; 8:14–17; 10:1–48)

18. Kakšne napake, ki jo je omenil Juda, nočemo narediti?

¹⁸ Ti primeri kažejo, da se moramo paziti presojanja po zunanjem videzu. Če zaupamo v Jehova, ne bomo dvomili o pravilnosti njegovih odločitev. Njegovo zemeljsko občino resda sestavljajo nepopolni ljudje, ki ne govorijo, da so nezmotljivi, toda Jehova jih vseeno čudovito uporablja. Jezusov polbrat Juda je kristjane prvega stoletja opozoril pred tistimi, ki »zaničujejo gospostvo, preklinjajo veličanstva«. (Juda 8–10) Nikoli jim ne postanimo podobni.

19. Zakaj nimamo razloga, da bi pretehtavali Jehovove odločitve?

¹⁹ Jehova za nekatere odgovornosti očitno izbira ljudi s točno določenimi lastnostmi, da bi mogli v določenem obdobju voditi njegovo ljudstvo po poti, ki mu jo je namenil Jehova. Morali bi si prizadevati, da to dejstvo priznavamo in ne pretehtavamo Božjih odločitev glede izbire, marveč da smo zadovoljni in ponižno služimo tam, kamor nas je vsakega postavil Jehova. S tem pokažemo, da je Jehova postal naše zaupanje. (Efežanom 4:11–16; Filipljanom 2:⁠3)

Zaupati v Jehovovo pravičnost

20., 21. Kaj se lahko naučimo iz Božjega ravnanja z Mojzesom?

²⁰ Če občasno raje zaupamo vase in premalo v Jehova, se lahko naučimo nekaj od Mojzesa. Ko je imel 40 let, je poskusil sam rešiti Izraelce iz egiptovskega ujetništva. Nedvomno je Mojzes s tem mislil le dobro, toda Izraelci zaradi tega niso bili kmalu rešeni, niti si ni izboljšal svojega položaja. Pravzaprav je bil prisiljen zbežati. Šele po 40-letni trdi šoli življenja v tuji deželi se je dovolj usposobil, da je bil izbran, da stori to, kar je hotel storiti že nekdaj. In sedaj je lahko zaupal, da ga bo Jehova podpiral, saj je ravnal v skladu z Jehovovo voljo in v času, ki se je ujemal z Njegovim urnikom. (2. Mojzesova 2:⁠11–​3:⁠10)

²¹ Vsakdo od nas se lahko vpraša: ,Ali kdaj prehitevam Jehova in v občini postavljene starešine ter skušam stvari pospešiti ali ravnati po svoje? Ali namesto razmišljanja, da so me za določene prednosti spregledali, rade volje sprejemam sedanje šolanje?‘ Ali smo se torej od Mojzesa naučili kaj pomembnega?

22. Kaj je Mojzes menil o Jehovu, čeprav je bil ob veliko prednost?

²² Od Mojzesa pa se lahko naučimo še nekaj. V Četrti Mojzesovi knjigi 20:7–13 lahko beremo, da je storil napako, ki ga je drago stala. Izgubil je prednost pripeljati Izraelce v Obljubljeno deželo. Ali je sklenil, da Jehova glede tega ni pravično odločil? Ali se je tako rekoč umaknil iz družbe, se kujal, ker naj bi Bog z njim tako slabo ravnal? Ali je Mojzes prenehal zaupati v Jehovovo pravičnost? Odgovore lahko najdemo v besedah, ki jih je govoril Izraelcem tik pred svojo smrtjo. O Jehovu je rekel: »Njegovo delo je popolno, ker vse poti njegove so pravica; mogočen Bog zvestobe je, krivičnosti ni v njem, pravičen in resničen je.« (5. Mojzesova 32:4) Mojzes je vsekakor do samega konca zaupal v Jehova. Kaj pa mi? Ali se osebno trudimo, da bi si okrepili zaupanje v Jehova in njegovo pravičnost? Kako lahko to storimo? Poglejmo.

Kako bi odgovorili?

◻ Kakšne razloge so imeli Izraelci za zaupanje v Jehova?

◻ Kaj se lahko glede zaupanja naučimo od Abrahama?

◻ Zakaj naj bi se ogibali pretehtavanja Jehovovih odločitev?

[Slika na strani 13]

Zaupati v Jehova pomeni tudi spoštovati tiste, ki v občini vodijo