Zakaj je vse manj zaupanja?

‚ALI lahko človek danes sploh še komu zaupa?‘ Morda ste že slišali koga vsega razočaranega reči kaj podobnega. Morebiti pa ste se to celo sami spraševali, ko ste bili v čustveni stiski zaradi nečesa, kar se vam je zgodilo.

Ne da se zanikati, da je po vsem svetu razširjeno nezaupanje v ustanove in ljudi nasploh. In pogosto je to tudi upravičeno. Kdo še sploh od večine politikov pričakuje, da bodo spolnili svoje predvolilne obljube? Ko so leta 1990 izvedli anketo med 1000 nemškimi študenti, so ugotovili, da jih le 16,5 odstotkov verjame, da lahko politiki rešijo svetovne probleme, dvakrat toliko pa jih o tem močno dvomi. Večina je še povedala, da ne zaupajo niti v njihovo zmožnost niti v pripravljenost rešiti probleme.

Pisec članka v časopisu Stuttgarter Nachrichten se je takole pritoževal: »Vse preveč politikov misli najprej na svoje koristi in šele nato, če sploh, na svoje volilce.« Takšnega mnenja so tudi ljudje drugod po svetu. V časopisu The European je za neko državo pisalo: »Mladi pa tudi starejši povsem upravičeno gledajo na politike s cinizmom.« Pisalo je še, da »volilci že kar po pravilu zahtevajo odstop političnih strank iz vlade«. V istem časopisu smo lahko brali tudi naslednje: »Kdor je nekaj časa s [tamkajšnjimi] mladimi, kaj hitro opazi njihovo nezaupanje in zbeganost.« Demokratična vlada pa ne more kdove kaj doseči, če ji javnost ne zaupa. Nekdanji ameriški predsednik John F. Kennedy je nekoč dejal: »Bistveno za uspešnost vlade je to, da ima zaupanje javnosti.«

Zaradi nenadnih ekonomskih preobratov in neuspelih načrtov za hitro obogatitev so mnogi negotovi tudi glede zaupanja finančnemu svetu. Ko je oktobra 1997 prišlo do nekontroliranih nihanj svetovnih borz, je neki časopis pisal o »silnem, včasih že kar nerazumnem nezaupanju« in o »virusu nezaupanja«. Pisal je tudi, da »je zaupanje [v neki azijski državi] tako splahnelo, da je videti v nevarnosti [. . .] že sam obstoj vladajočega sistema«. V povzetku pa je omenil tole očitno dejstvo: »Gospodarstvo sloni na zaupanju.«

Tudi religija si ne more prislužiti zaupanja. V nemški verski reviji Christ in der Gegenwart so razočarano dejali: »Ljudje vse manj zaupajo Cerkvi.« Med letoma 1986 in 1992 je odstotek Nemcev, ki zelo ali vsaj kolikor toliko zaupajo cerkvi, padel s 40 na 33. V nekdanji Vzhodni Nemčiji pa je padel celo pod 20. Ali če povemo obratno, se je odstotek ljudi, ki malo ali pa sploh ne zaupajo cerkvi, v nekdanji Zahodni Nemčiji dvignil s 56 na 66, v nekdanji Vzhodni Nemčiji pa na 71 odstotkov.

Tako očitno pa ni splahnelo le zaupanje v te tri nosilce človeške družbe, politiko, finančne institucije in vero. Podobno je tudi z izvajalci zakona. Zaradi lukenj v kazenskih zakonikih, težav pri pravičnem uveljavljanju zakona in vprašljivih sodnih odločitvah se je ljudem zelo omajalo zaupanje vanje. V reviji Time beremo, da je »razočaranje državljanov in policije nad sistemom, ki nevarne hudodelce kar naprej pušča nazaj na ulice, že tolikšno, da mu več ne zaupajo«. Izginilo pa je tudi zaupanje v policijo, saj jo obtožujejo korupcije in grobosti.

Zaradi ponesrečenih mirovnih govorov in prelomljenih premirij se je v ljudeh poglobilo tudi nezaupanje v mednarodno politiko. Bill Richardson, ameriški ambasador pri Združenih narodih, je točno zadel bistveno oviro pri vzpostavljanju miru na Bližnjem vzhodu z dvema preprostima besedama: »Ni zaupanja.«

Podobno je tudi v medosebnih odnosih, saj mnogi ljudje ne zaupajo niti ožjim sorodnikom in prijateljem, tistim, pri katerih človek ponavadi išče razumevanja in tolažbe, kadar je v problemih. Razmere so torej zelo podobne tistim, ki jih je opisal hebrejski prerok Miha: »Ne verujte prijatelju, ne zanašajte se na zaupnika; varuj vrata svojih ust pred njo, ki ti leži v naročju!« (Miha 7:⁠5)

Znamenje naših dni

Pred kratkim so nekje navajali besede nemškega psihologa Arthurja Fischerja, ki je dejal: »Človekovo zaupanje v razvoj družbe in v lastno prihodnost je na vseh področjih čisto zares zelo splahnelo. Mladi dvomijo, da jim lahko pomagajo družbene ustanove. V bistvu ne zaupajo nikomur več, niti političnim, niti verskim, niti nobenim drugim organizacijam.« Ni čudno, da je sociolog Ulrich Beck govoril o »kulturi dvoma«, ko ljudje dvomijo v že dolgo obstoječe oblasti, ustanove in strokovnjake.

Ljudje v takšni kulturi se oddaljujejo od vsakršne oblasti in jo zavračajo, živeti hočejo po svojih merilih in se odločati neodvisno od nasvetov ali navodil drugih. Nekateri postanejo že kar preveč sumničavi, morda celo brezobzirni do ljudi, za katere se zdi, da jim ne gre več zaupati. Posledica vsega tega pa je škodljivo okolje, ki je opisano v Bibliji: »V zadnjih dneh nastanejo nevarni časi. Kajti ljudje bodo samoljubni, lakomni, širokoustni, prevzetni, opravljivi, roditeljem nepokorni, nehvaležni, nesveti, brezsrčni, nespravljivi, obrekljivi, nezmerni, surovi, nedobroljubni, izdajalci, vrtoglavi, napihnjeni, veselje bolj ljubeči nego Boga, ki sicer hranijo podobo pobožnosti, njeno moč pa so zatajili.« (2. Timoteju 3:1–5; Pregovori 18:⁠1) Eno je gotovo: današnje nezaupanje je znamenje naših dni, znamenje ‚zadnjih dni‘.

V svetu, v katerem ni zaupanja in v katerem prevladujejo zgoraj opisani ljudje, življenja zares ni mogoče do popolnosti uživati. Pa je razumno misliti, da se bo kaj spremenilo? Ali je mogoče to nezaupanje kako premagati? Če je, kako in kdaj?