Končno, pravica za vse

»Prizadevali si bomo prisluhniti na nov način: [. . .] prizadetim glasovom, zaskrbljenim glasovom, glasovom, ki že obupujejo nad tem, da bi jih kdo slišal. [. . .] Ostane nam le, da oživimo to, kar je v zakonu: da zagotovimo vsaj to, da kakor se vsi rodimo enaki v dostojanstvu pred Bogom, tako se vsi rodimo enaki v dostojanstvu pred človekom.« (Ameriški predsednik Richard Milhous Nixon, nastopni govor, 20. januar 1969)

KO KRALJI, predsedniki in prvi ministri zasedejo položaj, radi govorijo o pravici. In Richard Nixon, bivši predsednik Združenih držav, ni bil izjema. Toda če njegove zanosne besede pogledamo v trezni luči zgodovine, izgubijo ves svoj blišč. Nixon je obljubljal, da bo ,oživil zakon‘, toda kasneje je bil spoznan za krivega kršenja zakona ter bil prisiljen odstopiti. Tri desetletja kasneje ,prizadeti, zaskrbljeni in obupani glasovi‘ še vedno vpijejo, da bi jih kdo slišal.

Nešteto dobronamernih voditeljev je spoznalo, da prisluhniti takim glasovom in se ozreti na njihove tožbe, ni lahka naloga. Izkazalo se je, da je ,pravica za vse‘ cilj, ki se izmika. Vendar pa je pred mnogimi stoletji bila izrečena obljuba, ki zasluži našo pozornost – edinstvena obljuba glede pravice.

Bog je po preroku Izaiju svojemu ljudstvu zagotovil, da jim bo poslal ,služabnika‘, ki ga bo sam izvolil. »Položil sem nanj svojega duha,« jim je povedal Jehova. »Narodom bo delil pravico.« (Izaija 42:1–3, SSP) Noben človeški vladar si ne bi upal razglasiti kaj tako velikega, kar bi pomenilo trajno pravico za vse narode. Ali se lahko zaupa tej obljubi? Ali bo kaj tako izjemnega lahko kdaj doseženo?

Obljuba, ki ji lahko zaupamo

Obljuba je zanesljiva le toliko, kolikor je zanesljiv tisti, ki jo daje. V tem primeru sam Vsemogočni Bog izjavlja, da bo njegov »služabnik« po vsem svetu naredil pravico. Jehova ne daje zlahka svojih obljub, kot to delajo politiki. »Ni mogoče, da bi Bog lagal,« nam zagotavlja Biblija. (Hebrejcem 6:18) »Kakor sem se namenil, tako se zgodi,« odločno pravi Bog. (Izaija 14:24)

Zaupanje v to obljubo nam krepi tudi spričevalo Božjega izvoljenega ,služabnika‘, Jezusa Kristusa. Kdor naj bi uveljavil pravico, jo mora ljubiti in po njej živeti. Jezus je pustil neomadeževano spričevalo kot človek, ki je ,ljubil pravičnost in sovražil nepostavnost‘. (Hebrejcem 1:9, SSP) To, kar je povedal, kako je živel in celo kako je umrl, je dokazovalo, da je bil zares pravičen človek. Jezusov sodni proces in usmrtitev sta nekega rimskega stotnika, ki je bil očitno temu priča, navedla, da je ob Jezusovi smrti dejal: »Zares, ta človek je bil pravičen.« (Lukež 23:47)

Jezus je pravično živel, a se je poleg tega uprl krivicam, ki jih je bilo toliko v njegovih dneh. To ni naredil s prevratom ali revolucijo, ampak tako, da je vsakogar, kdor mu je prisluhnil, učil resnične pravice. V svojem govoru na gori je mojstrsko razložil, kako naj se udejanja resnično pravico in pravičnost. (Matevž, poglavja 5–7)

Kar je Jezus oznanjal, je tudi udejanjal. Ni preziral nesrečnih gobavcev, »nedotakljivih« v judovski družbi. Nasprotno; z njimi se je pogovarjal, se jih dotikal in celo ozdravljal. (Marko 1:40–42) Pomembni so mu bili vsi ljudje, ki jih je srečal, tudi revni in zatirani. (Matevž 9:36) Prigovarjal jim je: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vas bom poživil.« (Matevž 11:28, Ekumenska izdaja)

Predvsem pa Jezus ni dovolil, da bi ga krivica okrog njega pokvarila ali pa zagrenila. Nikoli ni vračal hudega za hudo. (1. Petrov 2:22, 23) Celo v neizmernih bolečinah je prosil svojega nebeškega Očeta za tiste vojake, ki so ga pribili na kol. »Oče, odpusti jim!« je rotil, »saj ne vedo, kaj delajo.« (Lukež 23:34) Da, Jezus je ,narodom pokazal, kaj je pravica‘. (Matevž 12:18, NW) Le kaj je še večji dokaz za to, da Bog želi narediti pravičen svet, kot je živi zgled njegovega sina?

Krivico se da premagati

Živ dokaz, da se krivico lahko premaga, najdemo tudi v današnjem svetu. Jehovove priče se posamično, pa tudi kot organizacija, trudijo obvladovati predsodke, pristranskost, rasizem in nasilje. Razmislite o naslednjem zgledu.

Pedroa je bil prepričan, da bi na področju Španije, kjer je živel, v Baskiji, lahko edino prevratniško delovanje prineslo pravico. Zato se je pridružil neki teroristični organizaciji, ki mu je v Franciji priskrbela paravojaško urjenje. Ko ga je končal, je dobil ukaz, naj sestavi teroristično enoto in razstreli neke policijske objekte. Ko je njegova ekipa že pripravljala razstrelivo, ga je policija aretirala. Osemnajst mesecev je prebil v zaporu, a še za rešetkami je ostal politično dejaven, tako da se je udeleževal protestov s postom ter si nekoč tudi prerezal žile na zapestjih.

Pedro je mislil, da se bojuje za pravico. Potem pa je spoznal Jehova in njegove namene. Medtem ko je bil v zaporu, je njegova žena začela preučevati Biblijo z Jehovovimi pričami, in po izpustitvi ga je povabila na enega od shodov. Tam mu je bilo tako všeč, da je zaprosil za biblijsko preučevanje, ki ga je potem navedlo k temu, da je zelo spremenil svoje poglede in življenje. Pedro in njegova soproga sta se nazadnje 1989. leta krstila.

»Hvaležen sem Jehovu, da v letih, ko sem bil terorist, dejansko nisem nikogar ubil,« pravi Pedro. »Zdaj z mečem Božjega duha, Biblijo, dajem ljudem vest o resničnem miru in pravičnosti – dobro novico o Božjem kraljestvu.« Pedro, ki danes služi kot starešina Jehovovih prič, je nedolgo tega bil pri tistih stavbah, ki jih je nameraval uničiti. Tokrat se je tja odpravil z namenom, da tamkajšnjim družinam oznani sporočilo o miru.

Jehovove priče naredijo vse te spremembe zato, ker hrepenijo po pravičnem svetu. (2. Petrov 3:13) Čeprav brezpogojno zaupajo v Božjo obljubo o njem, vedo, da so tudi sami dolžni živeti v skladu s pravico. Biblija nam ne pusti nobenega dvoma o tem, da Bog od nas pričakuje, da naredimo svoj del.

Sejati semena pravičnosti

Kadar čutimo krivico, nas morda res mika, da bi zavpili: »Kje neki je Bog pravice?« Tako so vzklikali Judje v Malahijevih dnevih. (Malahija 2:17, SSP) Ali je Bog njihovo pritožbo vzel resno? Nasprotno, ,utrujali‘ so ga, ker so med drugim sami ravnali s svojimi ženami nezvesto, od katerih so se, potem ko so se te postarale, ločevali z najbolj jalovimi izgovori. Jehova pa je izrazil svojo skrb zaradi ,žena njihove mladosti, proti katerim so nezvesto ravnali, čeprav so bile njihove družice in žene njihove zaveze‘. (Malahija 2:14, SSP)

Ali se lahko upravičeno pritožujemo zaradi krivice, če sami delamo nepravično? Če pa nasprotno skušamo posnemati Jezusa, tako da iz svojega srca izkoreninimo predsodke in rasizem, smo do vseh nepristranski in ljubeči ter ne vračamo hudega za hudo, kažemo, da resnično ljubimo pravico.

Če naj bi želi pravico, nas Biblija spodbuja, naj ,sejemo za pravičnost‘. (Ozea 10:12) Naj se nam osebne zmage nad krivico zdijo še tako majhne, vsaka je pomembna. Martin Luther King ml. je v svojem Pismu iz birminghamskega zapora zapisal, da »krivica ponekod spravlja v nevarnost pravico vsepovsod«. Bog izbira ljudi, ki ,iščejo pravičnost‘, da bi naselili pravični novi svet, ki bo kmalu nastopil. (Zefanija 2:3)

Upanja na pravico ne moremo zidati na majavih temeljih človekovih obljub, lahko pa zaupamo besedi našega ljubečega Stvarnika. Zato je Jezus svojim sledilcem zapovedal, naj vztrajno molijo za prihod Božjega kraljestva. (Matevž 6:9, 10) Jezus, postavljeni Kralj tega Kraljestva, bo »rešil [. . .] siromaka, ki vpije na pomoč, in ubožca, ki mu ni pomočnika. Usmili se slabotnega in potrebnega ter duše potrebnih bo rešil.« (Psalm 72:12, 13)

Krivica se, jasno, ne bo večno dogajala. Kristusova vlada čez vso zemljo jo bo za vedno premagala, kakor nam Bog zagotavlja po svojem preroku Jeremiju: »Pridejo dnevi, [. . .] ko izpolnim obljubo, ki sem jo dal [. . .] Tisti čas storim, da požene Davidu mladika pravičnosti; delala bo prav in pravično v deželi.« ​(Jeremija 33:14, 15, SSP)

[Podčrtna opomba]