Agora – srce antičnih Aten

V ATENSKIH intelektualskih krogih je vrelo! Na agori tega grškega mesta oziroma na trgu so stalno razglaševali nove zamisli. Toda tokrat je bilo čisto drugače. Neki Jud, ki je pravkar prišel v mesto, je bil videti kakor »glasnik kakih tujih božanstev«. Tistim, »ki jih je [. . .] po naključju srečeval«, je govoril o neverjetnih rečeh. »Le kaj bi neki rad povedal ta kvasač?« so spraševali ponosni epikurejci in resnobni stoiki. Da, pod soncem praktično ni bilo teme, o kateri ne bi odkrito razpravljali tukaj, na atenski agori. Toda uvajati neznane bogove – no, to pa je bilo res že od sile! (Dejanja 17:17, 18, SSP)

Tako nezaupljivo so se Atenčani odzvali, ko jim je apostol Pavel začel na atenski agori prvič oznanjevati. Govoril je o Jezusu Kristusu in vstajenju. Kaj pa je bilo za to na videz dovzetno atensko kulturo tako nenavadnega, če je kdo na agori predstavljal take nove zamisli?

Atene dobijo svoj javni trg

Edinstvena je pravzaprav bila agora sama in njena osrednja vloga, ki jo je imela v verskem in javnem življenju Atenčanov. Atenska agora je bila rahlo nagnjeno področje, veliko približno 10 hektarjev, in je ležala severozahodno od Akropole. Videti je, da je bil ta predel določen za ozemlje mestnega javnega trga na začetku šestega stoletja pr. n. š., v dneh atenskega državnika in zakonodajalca Solona. Uveljavitev demokracije v Atenah in vse večji poudarek na mestnem življenju sta vodila v razcvet gradbene dejavnosti v prvih letih naslednjega stoletja. To je agori dalo novih življenjskih moči in še važnejšo vlogo.

Grška beseda agorá izhaja iz glagola, ki pomeni »sestati, zbrati se«, kar se ujema z uporabo agore za glavno mestno shajališče. Agora je postala srce družabnega in javnega življenja. Bila je sedež mestne uprave in sodstva, glavni kraj, kjer se je trgovalo in sklepalo posle, prizorišče gledaliških nastopov, s katerimi so uprizarjali grške gledališke igre, mesto športnih prireditev in priljubljeno shajališče za razprave razumnikov.

Ali bi si radi ogledali ostanke templjev, kolonad, kipov, spomenikov in javnih zgradb na agori v Atenah? Da bi raziskali preteklost agore, pustimo torej za sabo hrup in vrvež sodobnega mesta ter jo ubrimo po s peskom posutih poteh med tihe marmorne ruševine, izklesane kamne in razpadajoče portale, preraščene s plevelom in divjimi zelišči.

Templji, svetišča in božanski zaščitniki

Obiskovalce prevzame številčnost templjev in svetišč, posvečenih raznim božanstvom. Zaradi vsega tega je agora bila drugo glavno čaščenjsko središče, takoj za Akropolo. Vera je v zlati dobi klasičnih Aten prežemala vsak vidik javnega življenja. To je nujno pomenilo, da so različnim božanstvom, ki so jih imenovali za »božanske zaščitnike« magistratov in upravnih služb, na agori namenili tempeljska svetišča.

Ena od pomembnejših tukajšnjih stavb je bil Hefajstov tempelj. S Hefajstom je bila povezana boginja Atena. Tu so obe božanstvi častili kot božanska zaščitnika umetnosti in rokodelstva. Okrog templja so arheologi odkrili kovinske izdelke in lončenino, ter ga po tem razpoznali za Hefajstovega, grškega boga veščin, pri katerih je bilo treba uporabljati ogenj. Ta dobro ohranjeni tempelj so najbrž v sedmem stoletju n. š. spremenili v grško pravoslavno cerkev sv. Jurija, čeprav se je danes kot take ne uporablja.

Agora je seveda potrebovala svojega božanskega zaščitnika. To je bil Zevs Agorski, domnevni inspirator oratorija in kateremu je bil posvečen okrašen oltar, izklesan iz dragocenega penteliškega marmorja. (Primerjaj Dejanja 14:11, 12, SSP.) Bližnji oltar Matere bogov je obdajala veličastna skupina spomenikov junakom.

Malo dalje odkrijemo majhen jonski tempelj. Geograf Pausanias ga je poimenoval Tempelj očeta Apolona. Zakaj? Zato, ker je bil Apolon, po neki stari grški legendi, oče Iona, začetnik jonske rase, kateri so pripadali tudi Atenci.a Kot takšen je Apolon sodil med božanske zaščitnike državnoupravne ureditve, zlasti v povezavi z različnimi bratstvi, ki so tedaj obstajala v mestu.

Takoj severno vidimo apnenčaste ostanke nekega manjšega templja, zgrajenega sredi četrtega stoletja pr. n. š. Tu so častili Zevsa in Ateno Patrios, glavni božanstvi starih verskih bratstev. Pripadati njim je bil skoraj predpogoj za atensko državljanstvo. Samo čez cesto odkrijemo ostanke Oltarja dvanajstim bogovom.

V bližnji Stoi Zevsa Eleuteriosa je bilo glavno grško božanstvo zopet čaščeno, tokrat kot bog svobode in rešitve. Ta kolonada oziroma stoa je bilo priljubljeno sprehajališče in sestajališče. Govorijo, da se je v njej sestajal slavni filozof Sokrat s svojimi prijatelji, tam so lahko sedeli in kramljali ali pa se sprehajali. Veliko posvečenih in darovanih stvari v okras te stoe, denimo ščiti vojakov, ki so umrli med branjenjem Aten, je bilo neposredno povezanih z rešitvijo mesta pred sovražniki in z obranitvijo svobode.

Panatenajska cesta

Agoro diagonalno seka široka, z drobnim kamenjem posuta Panatenajska cesta. Njeno ime in posebne značilnosti izvirajo iz atenskega narodnega praznika, panatenaje. Med tem praznikom so po tej cesti nosili tančico boginje Atene iz Hiše procesij (ob mestnih vratih) na Akropolo. Blišč in veličino te praznične procesije nam prikaže friz na Partenonu – s konjenico, dirkalnimi vozovi, žrtvenim govedom in drobnico, mladeniči in mladenkami, kako nosijo priprave, ki se jih rabi pri žrtvovanju. Procesijo so gledali Atenčani in njihovi gostje, za katerih udobje so arhitekti pri načrtovanju agore dobro poskrbeli. Kolonade s terasastim sprednjim delom in stopnicami so denimo pripravno namestili glede na procesijsko pot. Spredaj se je lahko po številnih stopnicah namestilo mnogo gledalcev.

»Polno malikov«

Ob tolikih templjih, kipih in spomenikih, nakopičenih skupaj, ni nič čudnega, da se je Pavlu ,togotil duh v njem, ko je videl, da je mesto polno malikov‘. (Dejanja 17:16) To, kar je Pavel videl, ko je prišel na agoro, ga je moralo osupniti. Faličnih kipov boga Hermesa je bilo toliko, da so za njih naredili celo stebrišče, ki ga poznamo kot Hermesova stoa. Naslikane Hermesove podobe so bile v oblačilih s kljukastimi križi – simbolom plodnosti in življenja. Tam je stal tudi kip Venere Genetrix, boginje spolne ljubezni, ter Dioniza, ki nosi precej faličnih križev. Agorino »svetost« je zaznamoval mejnik z umivalnikom, napolnjenim s »sveto« vodo, s katero se je lahko vsakdo ob vstopu obredno očistil.

Če upoštevamo takšno močno religiozno vzdušje, nam ni težko razumeti, zakaj je bil Pavel v izjemno nevarnem položaju. Osumili so ga, da je »glasnik kakih tujih božanstev«, takratni zakon pa je odrejal, da ,nihče ne sme imeti drugačnih bogov ali kakih novih; niti ne sme zasebno častiti nobenih neznanih bogov, razen tistih, ki jih država dovoljuje‘. Nič čudnega torej, da so apostola odvedli na zaslišanje na Aeropag. (Dejanja 17:18, 19)

Upravno središče

Atenska vlada je imela sedež v okrogli stavbi, imenovani Tolos. V tej stavbi je veliko mestnih voditeljev tudi prenočevalo, da so bili tako kot odgovorni uradniki vedno pri roki. V Tolosu so tudi hranili niz standardnih uteži in meril. Magistratni uradi so stali nedaleč stran. Severozahodno od Tolosa pa je bila na pobočju izsekana terasa, na katerih je stala Mestna hiša. V njej so zasedali člani sveta petstotih, opravljali delo odbora in pripravljali zakonodajo za skupščino.

Naslednja pomembna mestna zgradba je bila Kraljevska stoa. Tu je imel sedež kraljevski arhont Aten, eden od treh najvišjih državnih uslužbencev v mestu. Od tod je urejal številne upravne obveznosti, ki so se tikale verskih in pravnih zadev. Sem je verjetno tudi moral priti Sokrat, ko so ga obtožili nepokornosti. Nasproti te stoe so bili v zidove neke zgradbe vklesani prastari atenski zakoni. Pred isto stavbo tudi leži kamen, na katerega so vsako leto stopili arhonti oziroma najvišji državni uslužbenci, da so naredili službeno zaprisego.

Atalova stoa

Najbolj ohranjena zgradba na agori je Atalova stoa. Kralj Pergamona Atal (drugo stoletje pr. n. š.) se je kot mladenič učil na atenskih šolah, kakor so to delali še marsikateri drugi potomci kraljevskih družin iz Sredozemlja. Ko so ga ustoličili, je za mesto svoje šole naredil ta veličastni dar – Atalovo stoo.

Atalova stoa naj bi predvsem imela vlogo pokritega in elegantnega sprehajališča za neformalno druženje in pogovor. Iz njenih nadstropij in terase se je lahko izvrstno videlo procesije, ker pa je stoa bila tudi kot sprehajališče zelo priljubljena, je bila uspešna tudi kot nakupovalno središče. Trgovine je država trgovcem najbrž dajala v najem, tako da je zgradba bila tudi vir dohodkov.

Zdaj, ko so Atalovo stoo obnovili v prvotno stanje, je sijajen zgled geometrijskega oblikovanja. Njene celotne dimenzije, prijetna različnost slogov pri spodnjih in zgornjih stebrih, zanimiva igra svetlobe in sence, ter razkošnost in lepota njenih materialov, vse to jo dela edinstveno. Enoličnost blažijo različni dejavniki, katerih pomembnejši je raba treh slogov stebrnih kapitelov – dorskega, jonskega in egipčanskega.

Kraj kulturnih dejavnosti

Stavba, ki so jo v Atenah imeli za prizorišče številnih kulturnih dogodkov, je bila koncertna dvorana. Bila je dar Vipsanija Agripe, zeta rimskega cesarja Avgusta. Prednji del tega prostora je bil tlakovan z večbarvnim marmorjem. Avditorij, v katerem je lahko sedelo približno 1000 ljudi, je imel razpon kakih 25 metrov, in prvotno ga je pokrivala streha brez notranjih podpornikov. To je bil eden od najdrznejših eksperimentov v kritju zgradb, kar jih poznamo iz antičnega sveta! Toda veliko tam predstavljene zabave bi bilo verjetno vprašljive za prave kristjane z visokimi moralnimi merili. (Efežanom 5:3–5)

Vedoželjni posamezniki starih dni so najbrž obiskovali Pantenovo knjižnico. Njene stene so bile polne omar, kjer so hranili ročno napisane zvitke papirusa in pergamenta. Glavni prostor v knjižnici je gledal proti zahodu in skozi vrsto stebrov je človek lahko videl stebrno dvorišče – prijeten kraj za sprehajanje, branje in poglobljeno razmišljanje. Odkrili so tudi napis z dvema od knjižničnih pravil, ki sta se glasili »Nobene knjige se ne sme odnesti«, in »[Knjižnica] je odprta od enih do šestih«.

Današnja agora

V zadnjih letih je Ameriška šola klasičnih ved agoro skoraj popolnoma izkopala. Ta kraj, mirno počivajoči v senci visoko dvigajoče se Akropole, se je priljubil turistom, ki želijo pokukati v zgodovino antičnih Aten.

Bližnji bolšji trg v Monastirakiju – nekoliko lagodne hoje stran od agore in akropole – je korak v še en očarljiv svet. Tu se obiskovalcu odpre presenetljiv, a prijeten pogled v grško folkloro, na bazarsko dejavnost na srednjevzhodnem Orientu in na ugodne cene. In videl bo seveda še Jehovove priče, ki radostno delajo točno to, kar je tam pred več kot 1900 leti delal apostol Pavel – javno oznanjajo dobro novico o Kraljestvu ,tistim, ki jih po naključju srečujejo‘.

[Podčrtna opomba]

[Okvir na strani 28]

Trgovina v Atenah

Agora ni bila le intelektualno in meščansko srce Aten, ampak tudi glavna mestna tržnica. Atene so postale trgovsko središče, ki je slovelo po vrednosti svojega trdnega tečaja in zelo vestnih arhontih, ki so skrbeli za to, da so poslovne transakcije bile poštene in korektne.

Atene so izvažale vino, olivno olje, med, marmor in industrijske izdelke, kot so keramika in predelane kovine. V zameno pa so uvažale večinoma žito. Ker Atika (področje okoli Aten) ni pridelala dovolj dobrin, da bi mogla nahraniti vse svoje prebivalstvo, so bila merila za komercialno trgovino stroga. Tržnica v Pireju (atenskem pristanišču) je vedno imela dovolj sveže hrane, ki jo je dobavljala mestu in vojski. Trgovci tudi niso smeli shranjevati zalog, da bi jih potem med pomanjkanjem mogli prodajati po višjih cenah.