Krščanski pogled na pogrebne običaje

NENADNA, nepričakovana smrt nekoga ljubljenega je za človeka zelo žalostna. Presuni ga, za tem pa nastopi močna čustvena bolečina. Kadar pa ljubljeni zaspi v smrt po dolgi in mučni bolezni, je sicer drugače, toda žalost in občutek velike izgube ostajata.

Žalujoči ne glede na okoliščine smrti dragega človeka potrebujejo podporo in tolažbo. Žalujoči kristjan se morda mora poleg tega spoprijemati še s preganjanjem tistih, ki vztrajajo pri nesvetopisemskih pogrebnih običajih. Tako je običajno v številnih afriških državah in tudi ponekod drugod po svetu.

Kaj bo žalujočemu kristjanu pomagalo ogniti se nesvetopisemskim pogrebnim običajem? Kako ga lahko v takih preizkušnjah podpirajo soverniki? Odgovori na ti vprašanji se tičejo vseh, ki si prizadevajo ugajati Jehovu, kajti »bogoslužje čisto in neoskrunjeno pred Bogom in Očetom je to: skrbeti za sirote in vdove v njih stiski in se ohraniti neomadeževanega od sveta«. (Jakob 1:27)

Povezani z verovanjem

Mnogim pogrebnim običajem je skupno verovanje, da mrtvi živijo naprej v nevidnem področju prednikov. Da bi jih pomirili, se mnogi žalovalci čutijo dolžne izvajati določene obrede. Ali pa se bojijo, da ne bi vznejevoljili sosedov, ki verjamejo, da se bo zaradi neupoštevanja teh obredov nad skupnost zgrnila nesreča.

Pravi kristjan se ne sme ukloniti strahu pred človekom in sodelovati pri običajih, ki jih Bog ne mara. (Pregovori 29:25; Matevž 10:28) Biblija pokaže, da so mrtvi brez zavesti, kajti pravi: »Živeči vedo, da jim je umreti, mrtvi pa ničesar ne vedo [. . .] Ni ne dela, ne preudarjanja, ne znanja, ne modrosti v kraju smrti, kamor greš.« (Propovednik 9:5, 10) Bog Jehova je zato svoje starodavno ljudstvo opominjal, naj mrtvih ne skušajo miriti ali z njimi komunicirati. (5. Mojzesova 14:1; 18:10–12; Izaija 8:19, 20) Te biblijske resnice se bijejo z mnogimi priljubljenimi pogrebnimi običaji.

Kako je s »spolnim očiščevanjem«?

Ponekod v državah osrednje Afrike od žalujočega zakonskega partnerja pričakujejo, da ima spolne odnose z enim od pokojnikovih bližnjih sorodnikov. Če tega ne stori, verjamejo, da bo mrtvi škodil ostali družini. Obredu pravijo »spolno očiščevanje«. A Biblija vsak zunajzakonski spolni odnos definira kot »nečistovanje«. Ker bi kristjani morali ,bežati od nečistosti‘, se pogumno zoperstavljajo temu nesvetopisemskemu običaju. (1. Korinčanom 6:18)

Razmislite o vdovi po imenu Mercy.a Ko ji je 1989. leta umrl mož, so sorodniki od nje zahtevali, da izpolni spolno očiščevanje s kakim moškim sorodnikom. Odklonila je in razložila, da je običaj v nasprotju z Božjim zakonom. Sorodniki so jo ozmerjali in razburjeni odšli. Čez mesec dni so ji izropali hišo in s strehe odstranili pločevino. »Zate lahko skrbi tvoja vera,« so ji rekli.

Občina je Mercy tolažila in ji celo postavila novo hišo. Na sosede je to naredilo tolikšen vtis, da so se nekateri odločili, da bodo tudi oni pomagali, in poglavarjeva žena, katoličanka, je bila prva, ki je prinesla trave za streho. Mercyjino zvesto vedenje je spodbudilo njene otroke. Po tistem so se štirje od njih posvetili Bogu Jehovu, in eden se je nedavno tega udeležil Strežnospopolnjevalne šole.

Zaradi običaja spolnega očiščevanja so se nekateri kristjani pustili prisiliti v zakon z nevernikom. Neki sedemdesetletni vdovec se je denimo na hitro oženil z mladim dekletom, ki je bila v sorodu z umrlo ženo. Tako je mogel reči, da je izpolnil spolno očiščevanje. Toda takšno ravnanje je v nasprotju z biblijskim nasvetom, da naj bi se kristjani poročili »samo v Gospodu«. (1. Korinčanom 7:39)

Obredi celonočnega bedenja

V številnih deželah se žalujoči zberejo na pokojnikovem domu in bedijo vso noč. V to pogosto sodita pogostitev in hrupna glasba. Verjame se, da to poteši umrlega in preživelo družino varuje pred čarovništvom. Vrstijo se morda laskavi govori, da bi si pridobili naklonjenost mrtvega. Po enem govoru žalujoči morda zapojejo versko pesem, nato pa vstane drugi posameznik in govori. To se lahko nadaljuje do jutranjega svita.b

Pravi kristjan ne sodeluje pri takih obredih celonočnega bedenja, saj Biblija pokaže, da mrtvi živim ne morejo niti pomagati niti škoditi. (1. Mojzesova 3:19; Psalm 146:3, 4; Janez 11:11–14) Sveto pismo obsoja spiritizem. (Razodetje 9:21; 22:15) Toda neka krščanska vdova morda drugim stežka prepreči, da se ne bi lotili spiritističnih šeg. Morda si vztrajno prizadevajo izvesti celonočno bedenje na njenem domu. Kaj lahko soverniki storijo v pomoč žalujočim kristjanom, ki se bodejo še s to nadlogo?

Pogosto so žalujočo krščansko družino mogli podpreti občinski starešine, tako da so se pogovorili s sorodniki in sosedi. Po takem dopovedovanju so se morda slednji strinjali, da bodo mirno zapustili hišo in se zopet zbrali drug dan, da bodo odšli na pogreb. Kaj pa, če bi kateri postali nasilni? Nadaljnji poskusi razlaganja bi se lahko končali z nasiljem. ,Hlapec pa Gospodov se ne sme bojevati, ampak bodi strpljiv.‘ (2. Timoteju 2:24) Če bi torej nesodelujoči sorodniki nastopili nasilno, krščanska vdova in otroci morda tega ne bi mogli preprečiti. Ne bodo pa sodelovali pri nobenem obredu krive vere, ki se dogaja v njihovi hiši, ker poslušajo naslednjo biblijsko zapoved: »Ne vlecite tujega jarma z neverniki.« (2. Korinčanom 6:14)

To načelo velja tudi pri pokopu. Jehovove priče ne sodelujejo pri petju, molitvi ali obredih, ki jih vodi kak strežnik krive vere. Če kristjani, ki so ožji družinski člani, menijo, da je nujno biti ob takšnem bogoslužju, pri njem ne sodelujejo. (2. Korinčanom 6:17; Razodetje 18:4)

Dostojanstven pogreb

Pogrebi pri Jehovovih pričah ne vsebujejo obredov, namenjenih pomirjanju mrtvega. V kraljestveni dvorani, na pogrebnem zavodu, pokojnikovem domu ali ob grobu imajo biblijski govor. Namen govora je tolažiti žalujoče s pojasnjevanjem tega, kar Biblija pravi o smrti in vstajenjskem upanju. (Janez 11:25; Rimljanom 5:12; 2. Petrov 3:13) Lahko zapojejo kako pesem, ki temelji na Svetem pismu, in bogoslužje se konča s tolažilno molitvijo.

Nedavno je potekal takšen pogreb za Jehovovo pričo, ki je bila najmlajša sestra predsednika Južnoafriške republike Nelsona Mandele. Po pogrebu se je predsednik iskreno zahvalil govorniku. Navzočih je bilo veliko dostojanstvenikov in visokih uradnikov. Neki minister je dejal: »To je najbolj dostojanstven pogreb, na katerem sem kdaj bil.«

Ali je žalna obleka sprejemljiva?

Jehovove priče žalujejo nad smrtjo svojih ljubljenih. Kakor Jezus morda jočejo. (Janez 11:35, 36) Vendar jim po njihovem mišljenju žalosti ni treba javno razkazovati s kakim zunanjim simbolom. (Primerjaj Matevž 6:16–18.) Mnogokje od vdov pričakujejo, da si nadenejo posebna žalna oblačila v pomirjanje mrtvega. Oblačila mora nositi nekaj mesecev oziroma še leto dni po pogrebu, in ko jih odloži, nastopi priložnost za še en praznik.

Če kdo ne kaže znakov žalovanja, mu to štejejo za žaljenje mrtvega. Zaradi tega v nekaterih delih Svazija plemenski poglavarji izganjajo Jehovove priče od doma in iz njihove posesti. Vendar za zveste kristjane vedno poskrbijo njihovi duhovni bratje in sestre v drugih krajih.

Svazijsko višje sodišče je razsodilo v prid Jehovovih prič in določilo, naj se jim dovoli vrniti se na svoj dom in na svojo zemljo. V enem drugem primeru so neki krščanski vdovi dovolili ostati na njeni posesti, potem ko jim je predložila pismo in magnetofonski posnetek z jasno izjavo umrlega moža, da naj žena ne nosi žalne obleke. Tako je mogla dokazati, da v resnici spoštuje svojega moža.

Zelo koristno je, da posameznik pred svojo smrtjo dá jasne napotke o pogrebu, še zlasti tam, kjer so v navadi nesvetopisemski običaji. Oglejte si zgled Victorja, ki biva v Kamerunu. Napisal je program, ki naj se ga upošteva pri njegovem pogrebu. V njegovi družini je bilo veliko vplivnih ljudi, ki so pripadali kulturi z močno tradicijo spoštovanja mrtvih, vanjo pa je sodilo tudi čaščenje človeških lobanj. Ker je bil Victor spoštovan družinski član, je vedel, da bodo verjetno tako ravnali tudi z njegovo lobanjo. Zato je dal jasna navodila, kako naj ga Jehovove priče pokopljejo. Njegovi vdovi in otrokom je to potem olajšalo položaj, skupnosti pa dalo lepo pričevanje.

Ogibajte se posnemanja nesvetopisemskih običajev

Nekateri, ki poznajo Biblijo, se bojijo biti drugačni od drugih. Da bi se ognili preganjanju, skušajo ugajati svojim sosedom tako, da dajejo videz, kakor da upoštevajo tradicionalno bedenje ob umrlem. Obiskovati žalujoče, da bi jih osebno tolažili, je hvalevredno, vendar to ne pomeni, da bi morali imeti majhno žalno bogoslužje na pokojnikovem domu vsako noč pred dejanskim pogrebom. S tem bi tamkajšnji udeleženci lahko spotaknili opazovalce, ker bi jim lahko dali vtis, da pravzaprav ne verjamejo v to, kar Biblija pravi o stanju mrtvih. (1. Korinčanom 10:32)

Biblija spodbuja kristjane, naj dajo čaščenje Boga na prvo mesto v življenju in modro rabijo čas. (Matevž 6:33; Efežanom 5:15, 16) Vendar so se ponekod zaradi kakega pogreba ustavile občinske dejavnosti za teden dni ali več. Problem pa ni le v Afriki. Eno poročilo iz Južne Amerike glede nekega pogreba pravi: »Na treh krščanskih shodih je bilo izredno malo navzočih. Terenska služba je bila približno deset dni brez podpore. Celo ljudje zunaj občine in biblijski učenci so bili presenečeni in razočarani, ko so videli, da so v tem sodelovali tudi nekateri bratje in sestre.«

Žalujoča družina v nekaterih skupnostih morda povabi po pogrebu na dom nekoliko tesnih prijateljev na prigrizek. Toda v mnogih afriških predelih se jih na dom pokojnega zbere več sto udeležencev pogreba in pričakuje gostijo, kjer se pogosto žrtvuje živali. Nekateri povezani s krščansko občino so to navado posnemali in dali vtis, da izvajajo tradicionalno gostijo v potešitev umrlega.

Pogrebi, ki jih vodijo Jehovove priče, žalujočim ne nalagajo velikega denarnega bremena. Zato ne bi smelo biti potrebno imeti posebne priprave, po kateri bi navzoči dajali denar za kritje razsipnih pogrebnih stroškov. Če siromašne vdove ne morejo plačati potrebnih stroškov, bodo drugi v občini nedvomno z veseljem pomagali. Če takšna pomoč ne zadošča, bodo morda starešine vrednim priskrbeli gmotno pomoč. (1. Timoteju 5:3, 4)

Pogrebni običaji niso vedno v nasprotju z biblijskimi načeli. Kadar pa so, so kristjani odločeni ravnati skladno s Svetim pismom.c (Dejanja 5:29) To sicer lahko prinese dodatne nadloge, toda mnogi Božji služabniki lahko pričajo, da so se s takšnimi preizkušnjami uspešno spoprijeli. To jim je uspelo z močjo od Jehova, ,Boga vsake tolažbe‘, ter ljubečo pomočjo sovernikov, ki so jih tolažili v stiski. (2. Korinčanom 1:3, 4)

[Podčrtne opombe]

[Okvir na strani 23]

Njuna odločnost je bila blagoslovljena

V Svaziju živi pogumna kristjanka, vdova Sibongili. Po nedavni soprogovi smrti ni hotela ravnati po običajih, za katere mnogi mislijo, da pomirijo mrtvega. Tako si denimo ni obrila glave. (5. Mojzesova 14:1) Osem družinskih članov je zaradi tega bilo jeznih in so ji glavo obrili na silo. Preprečili so ji tudi obiske Jehovovih prič, ki bi jo tolažili. Toda drugi, ki se zanimajo za kraljestveno sporočilo, so jo rade volje obiskali in ji prinesli spodbudna pisma starešin. Na dan, ko so od Sibongili pričakovali, da si obleče posebno žalno obleko, pa se je zgodilo nekaj presenetljivega. En vpliven družinski član je sklical sestanek, da bi se pogovorili o njenem zavračanju tradicionalnih žalnih običajev.

Sibongili poroča: »Vprašali so me, ali mi moje versko prepričanje dovoli izražati žalost z nošenjem črne žalne obleke. Ko sem jim pojasnila svoje stališče, so mi povedali, da me ne bodo silili. Na moje presenečenje so se mi vsi opravičili za grobo ravnanje in to, da so mi proti moji volji obrili glavo. Vsi so me prosili, naj jim odpustim.« Pozneje je Sibongilijina sestra izrazila svojo prepričanost, da imajo Jehovove priče pravo vero, in zaprosila za biblijski pouk.

Pretehtajte še en zgled: Benjamin iz Južnoafriške republike je v 29. letu starosti izvedel, da mu je nenadoma umrl oče. Takrat je bil edini Pričevalec v družini. Med pokopnim bogoslužjem se je od vsakogar pričakovalo, da se je postavil v vrsto vzdolž groba in vrgel pest zemlje na trugo.d Po pokopu so si vsi najožji družinski člani dali obriti glavo. Ker pa Benjamin ni sodeloval pri teh obredih, so mu sosedje in družinski člani napovedovali, da ga bo kaznoval duh mrtvega očeta.

»Ker sem zaupal Jehovu, se mi ni nič zgodilo,« pravi Benjamin. Družinski člani so opazili, kako se mu je vse izšlo. Čez čas jih je kar nekaj začelo preučevati Biblijo z Jehovovimi pričami in s krstom simboliziralo svojo posvetitev Bogu. Kaj pa Benjamin? Lotil se je polnočasnega evangelizatorstva. Zadnjih nekaj let ima čudovito prednost, da kot potujoči nadzornik služi občinam Jehovovih prič.

[Podčrtna opomba]