Izpolnili so Jehovovo voljo

Za dobrega bližnjega se izkaže Samarijan

V JEZUSOVIH dneh je med Judi in Nejudi obstajala očitna mržnja. Čez čas so v judovsko Mišno celo sprejeli zakon, po katerem je bilo Izraelkam prepovedano pomagati Nejudinjam pri porodu, ker bi s tem zgolj pomagale priti na svet še enemu Nejudu. (Avoda zara 2:1)

Judje so si bili bližje s Samarijani kakor z Nejudi, tako versko kakor po rodu. Vendar so tudi nanje gledali kot na izvržence. »Judje [. . .] se ne pečajo s Samarijani,« je pisal apostol Janez. (Janez 4:9) In res, Talmud je učil, da »je kruh, ki ga ponudi Samarijan, bolj nečist kakor svinjsko meso«. Nekateri Judje so z besedo »Samarijan« celo izrazili prezir in zmerjali. (Janez 8:48)

Z vpogledom na te razmere se iz Jezusovih besed človeku, ki je bil izveden v judovski postavi, lahko veliko naučimo. Ta mož je stopil k Jezusu in ga vprašal: »Kaj naj storim, da podedujem večno življenje?« Jezus ga je v odgovor usmeril na mojzesovsko postavo, ki zapoveduje, naj ,ljubi Gospoda [Jehova, NW], Boga svojega, iz vsega srca svojega in iz vse duše svoje in iz vse moči svoje in iz vse pameti svoje‘ in naj ,ljubi bližnjega svojega kakor samega sebe‘. Učitelj postave je nato Jezusa vprašal: »In kdo je moj bližnji?« (Lukež 10:25–29; 3. Mojzesova 19:18; 5. Mojzesova 6:5) Po mnenju farizejev se je izraz »bližnji« nanašal samo na tiste, ki so ravnali po judovskih običajih – nikakor pa ne na Nejude ali Samarijane. Če je ta radovedni izvedenec v postavi mislil, da bo Jezus tak nazor podprl, ga je čakalo presenečenje.

Sočuten Samarijan

Jezus je na vprašanje tega človeka odgovoril tako, da mu je povedal priliko.a »Neki človek,« je dejal, »je šel iz Jeruzalema doli v Jeriho.« Jeruzalem in Jeriha sta bila med seboj oddaljena približno 23 kilometrov. Cesta, ki ju je povezovala, je imela ostre ovinke in ob njej so molele skalnate grbine, zaradi česar so se tatovi lahko brez težav skrili, napadli in pobegnili. In v Jezusovi priliki se zgodi, da popotnik »zajde med razbojnike, ki ga tudi slečejo in ranijo ter odidejo, pustivši ga napol mrtvega«. (Lukež 10:30)

»Po naključbi,« je nadaljeval Jezus, »pa pride neki duhovnik doli po tisti poti, in ko ga vidi, gre mimo. Enako pa pride tudi levit na tisto mesto in ko ga vidi, gre mimo.« (Lukež 10:31, 32) Duhovniki in leviti so učili postavo, tudi zakon o ljubezni do bližnjega. (3. Mojzesova 10:8–11; 5. Mojzesova 33:1, 10) Zagotovo bi se od vseh ljudi najprej oni morali čutiti gnane, da bi pomagali ranjenemu popotniku.

Jezus je nadaljeval: »Samarijan pa, ko je tod potoval, pride do njega.« Ob omembi Samarijana je judovski pismouk prav gotovo postal še radovednejši. Ali bo Jezus potrdil negativen nazor do tega rodu? Prav nasprotno; ko Samarijan zagleda nesrečnega popotnika, »se mu zasmili«. Jezus reče: »In pristopi ter mu obveže rane in vlije vanje olja in vina; in posadivši ga na svoje živinče, ga pripelje v gostilnico in poskrbi zanj.b Drugi dan pa vzame dva denarja iz mošnje in da gostilničarju in mu reče: Skrbi zanj, in karkoli več potrošiš, ti poplačam jaz, kadar se vrnem.« (Lukež 10:33–35)

Jezus je zdaj svojega izpraševalca vprašal: »Kdo od teh treh, meniš, je bil bližnji temu, ki je zašel med razbojnike?« Izvedenec v postavi je vedel odgovor, vendar je, kot kaže, okleval reči »Samarijan«. Namesto tega je odgovoril samo: »Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje.« Jezus mu je nato rekel: »Pojdi, tudi ti delaj enako!« (Lukež 10:36, 37)

Pouk za nas

Mož je Jezusa izpraševal zato, ker je »hotel sam sebe pravičniga delati«. (Lukež 10:29, Wolfova Biblija) Morda je mislil, da ga bo Jezus pohvalil zaradi tankovestnega ravnanja po mojzesovski postavi. Toda ta domišljavec se je moral naučiti resnice v biblijskem pregovoru: »Vsakteri pot človeka je raven v očeh njegovih, ali GOSPOD je, ki tehta srca.« (Pregovori 21:2)

Jezusova prilika pokaže, da je zares pravičen človek tisti, ki poleg tega, da upošteva Božje zakone, tudi posnema Božje vrline. (Efežanom 5:1) Biblija nam denimo pove, da »Bog ne gleda na osebo«. ​(Dejanja 10:34, SSP) Ali posnemamo Boga v tem? Jezusova ganljiva prilika kaže, da bi morali biti taki bližnji, ki gredo prek nacionalnih, kulturnih in verskih mej. Da, kristjani smo poučeni, naj ,delamo dobro vsem‘, ne le ljudem istega družbenega razreda, rase oziroma narodnosti, in ne le sovernikom. (Galatom 6:10)

Jehovove priče si prizadevajo ravnati po tem svetopisemskem opominu. Kadar se denimo zgodijo naravne nesreče, svojo humanitarno pomoč podelijo sovernikom in drugim.c Poleg tega vsako leto skupaj porabijo več kot milijardo ur, da ljudem pomagajo večati si biblijsko spoznanje. Kraljestveno sporočilo skušajo posredovati vsakomur, kajti Bog želi, »da se rešijo vsi [vseh vrst, NW] ljudje in pridejo do spoznanja resnice«. (1. Timoteju 2:4; Dejanja 10:35)

[Podčrtne opombe]