Grobovi

MESTO, kamor so pokopali ostanke umrlega, v upanju, da bo ta ostal v spominu, zlasti Božjem.

Judje so grobove, z večjo izjemo kraljevih grobnic, po vsem videzu imeli navado graditi zunaj mest. Glede na navedbe Krščanskih grških spisov so jih – razen Davidovega groba, ki je omenjen v Dejanjih apostolov 2:29 – očitno imeli zunaj mest. Ker so bila področja s takšnimi grobnicami povezana z obredno nečistostjo, so bila odmaknjena od Judov, pa tudi ogibali so se jih, zatorej so bila priljubljen kraj duševno bolnih ali pa z demoni obsedenih ljudi. (Matevž 8:28; Marko 5:5)

Jezusov grob. Grobnica, kamor so pokopali Jezusa, je bil nov in v lasti Jožefa iz Arimateje; votlina ni bila naravna, ampak so jo vklesali v skalo, ki je ležala na vrtu nedaleč od kraja, kjer so Jezusa pribili na kol. Da so zaprli vhod v ta grob, so potrebovali velik kamen, očitno okrogel, kakršnega so uporabljali nekoč. (Matevž 27:57–60; Marko 16:3,4; Janez 19:41,42) V grobu so verjetno bile v stene vsekane klopem podobne police ali iz stene vertikalno izsekane pokopne vdolbine, v katere so lahko postavljali trupla. (Primerjaj Marko 16:5.)

Predvsem za dva kraja trdijo, da je bil prvotno tam Jezus pokopan. Eden je po tradiciji tisti, na katerem je postavljena cerkev Božjega groba. Drugi je poznan kot Grob na vrtu, ki je vklesan v velikanski kamen, ki štrli na obronku griča in je zunaj tudi današnjega mestnega obzidja. Vendar ni nobenega zanesljivega dokaza za to, da bi bil kateri koli od teh dveh krajev res Jezusov grob.