Prestala sem strašne preizkušnje

PRIPOVEDUJE EVA JOSEFSSON

V Ujpestu, budimpeštanskem okrožju na Madžarskem, se nas je zbrala mala skupina na kratkem sestanku, nato pa smo se odpravili v krščansko strežbo. Štelo se je 1939. leto, malo pred začetkom druge svetovne vojne, in na Madžarskem je bilo oznanjevanje Jehovovih prič prepovedano. Posameznike, ki so sodelovali v javnem poučevanju Biblije, so v tistih dneh pogosto aretirali.

V TEM delu sem sodelovala prvič, zato sem bila najbrž videti majčkeno zaskrbljena in bleda. Neki starejši krščanski brat se je obrnil k meni in mi dejal: »Eva, nikoli se ti ni treba bati. Služiti Jehovu je največja čast, kar jo človek lahko ima.« Te premišljene in poživljajoče besede so mi pomagale prestati mnoge strašne preizkušnje.

Židovsko poreklo

Bila sem najstarejši izmed petih otrok v židovski družini. Mati z judovstvom ni bila zadovoljna in začela je preiskovati druge vere. Tako se je spoznala z Erzsebet Slezinger, drugo Židinjo, ki je prav tako iskala biblijsko resnico. Po njej se je mati povezala z Jehovovimi pričami in tako so biblijski nauki pričeli tudi mene zelo zanimati. To, kar sem se naučila, sem kmalu začela govoriti tudi drugim.

Ko sem poleti 1941. leta dopolnila 18 let, sem simbolizirala svojo posvetitev Bogu Jehovu s krstom v Donavi. Takrat se je krstila tudi mati, oče pa najine novo pridobljene krščanske vere ni delil z nama. Kmalu po krstu sem si naredila načrt za pionirsko službo, torej da bi sodelovala v polnočasni strežbi. Potrebovala sem kolo, zato sem se zaposlila v neki veliki tekstilni tovarni.

Preizkušnje se začnejo

Madžarsko so zavzeli nacisti in tovarna, v kateri sem delala, je prišla pod nemško upravo. Nekoč so sklicali vse delavce pred nadzornike, da prisežejo zvestobo nacistom. Povedali so nam, da če tega ne naredimo, bomo imeli hude posledice. Med obredom, kjer so od nas zahtevali, da izrečemo pozdrav Hitlerju, sem spoštljivo stala, vendar zahtevanega dejanja nisem naredila. Še isti dan so me poklicali v pisarno, mi dali plačo in me odpustili. Delo je bilo težko najti, zato sem se spraševala, kaj se bo zgodilo z mojimi načrti za pioniranje. Toda že naslednji dan sem dobila novo službo s celo še boljšo plačo.

Želja po pioniranju se mi je sedaj lahko uresničila. Imela sem kar nekaj pionirskih tovarišic in zadnja od njih je bila Juliska Asztalos. Pri strežbi smo uporabljale samo Biblijo, ker nismo imele za ponuditi nobene literature. Ko smo našle zainteresirane ljudi, smo se pri njih ponovno oglasile in jim posodile literaturo.

Z Julisko sva pri delu morali vedno znova menjavati področje. Tako je bilo zato, ker je duhovnik, potem ko je izvedel, da obiskujeva ,njegove ovce‘, razglasil v cerkvi, naj ob obisku Jehovovih prič pokličejo njega ali policijo. Ko so nama prijazni ljudje povedali za takšen razglas, sva se preselili na drugo področje.

Nekoč sva z Julisko obiskali fanta, ki je pokazal zanimanje. Dogovorili smo se za ponovni obisk in mu posodili nekaj v branje. Ob najini vrnitvi pa je tam bila policija. Aretirali so naju in odpeljali na policijsko postajo v Dunavecse. Deček jim je bil za vabo, da bi naju ujeli. Ko smo prispeli na postajo, sva tam zagledali duhovnika in vedeli, da je v to vpleten tudi on.

Moja najhujša preizkušnja

Na policijski postaji so mi obrili glavo in morala sem stati gola pred kakimi ducat policisti. Zasliševali so me in hoteli vedeti, kdo je naš voditelj na Madžarskem. Razložila sem jim, da nimamo drugega voditelja razen Jezusa Kristusa. Nato so me s svojimi palicami neusmiljeno pretepli, vendar nisem izdala svojih krščanskih bratov.

Potem so mi zvezali noge, mi držali roke za glavo in jih prav tako zvezali. Nato so me drug za drugim posilili, vsi razen enega policista. Zvezali so me tako močno, da sem imela na zapestjih še tri leta vidne sledi. Z mano so ravnali tako grobo, da so me nato za dva tedna zadržali v kleti, dokler se mi najhujše rane niso vsaj nekoliko pozdravile.

Doba okrevanja

Pozneje so me odpeljali v zapor v Nagykanizsa, kjer je bilo veliko Jehovovih prič. Čeprav smo bili zaprti, so bila to še kar srečna leta. Vse shode smo imeli na skrivnem ter bolj ali manj delovali kot občina. Imeli smo tudi veliko priložnosti za neformalno pričevanje. V tem zaporu sem spoznala Olgo Slezinger, telesno sestro Erzsebet Slezinger, ki je materi in meni pokazala biblijsko resnico.

Nacisti na Madžarskem so bili 1944. leta odločeni, da bodo pobili madžarske Žide, enako kakor so jih že sistematično morili na drugih zasedenih ozemljih. Nekoč so prišli po naju z Olgo. Natovorili so naju na vagone za živino in po zelo težavnem potovanju skozi Češkoslovaško smo prispeli na naš cilj na jugu Poljske: taborišče smrti Auschwitz.

Preživeti v Auschwitzu

Ob Olgi sem se počutila varno. Znala se je šaliti celo v težavnih okoliščinah. Ob prihodu v Auschwitz so naju privedli pred zloglasnega dr. Mengeleja, čigar naloga je bila ločiti nove prišleke, ki niso bili primerni za delo, od telesno zmožnih. Prve so pošiljali v plinske celice. Ko sva prišli na vrsto, je Mengele vprašal Olgo: »Koliko si stara?«

Pogumno in s hudomušno iskrico v očeh je odgovorila: »Dvajset.« V resnici jih je imela dvakrat toliko. Ampak Mengele se je zasmejal ter ji dovolil iti na desno in tako je ostala živa.

Vsak zapornik v Auschwitzu je na svojem zaporniškem oblačilu nosil znamenje – Židje Davidovo zvezdo, Jehovove priče pa vijoličast trikotnik. Ko so nama na najina oblačila hoteli prišiti Davidovo zvezdo, sva razložili, da sva Jehovovi priči in hočeva vijoličast trikotnik. Tega nisva naredili zato, ker bi se sramovali židovskega porekla, ampak ker sva zdaj bili Jehovovi priči. Brcali in tepli so naju, da bi naju prisilili, da sprejmeva židovski simbol. Toda bili sva odločni in nazadnje so naju priznali za Jehovovi priči.

Nekoč pozneje sem srečala svojo tri leta mlajšo sestro Elviro. Vso našo sedemčlansko družino so pripeljali v Auschwitz. Samo medve z Elviro sva bili priznani kot primerni za delo. Oče, mati in najini trije sorojenci so pomrli v plinskih celicah. Takrat Elvira ni bila Priča in nisva bili v istem delu taborišča. Preživela je, se preselila v Združene države, v Pittsburghu v Pensilvaniji je postala Priča in pozneje 1973. leta je umrla.

Preživeti v drugih taboriščih

Pozimi leta 1944/45 so se Nemci zaradi bližanja Rusov odločili, da Auschwitz izpraznijo. Tako so nas preselili v severni del Nemčije v Bergen-Belsen. Kmalu po dospetju so naju z Olgo poslali v Braunschweig. Tu naj bi pomagali odstranjevati ruševine, ki so ostale po močnih bombardiranjih zavezniških sil. O stvari sem se pogovorila z Olgo. Ker nisva bili prepričani, ali bi s tem delom morda ne kršili naše nevtralnosti, sva se odločili, da pri tem ne bova sodelovali.

Najina odločitev je povzročila veliko razburjenje. Prebičali so naju z usnjenimi biči in nato postavili pred strelni vod. Dali so nama minuto za razmislek in rekli, da če se ne premisliva, naju bodo ustrelili. Dejali sva, da ne potrebujeva časa za razmišljanje, ker sva se že odločili. Ker pa poveljnika tabora ni bilo in je bil on edini, ki je lahko dal ukaz za usmrtitev, so usmrtitev odložili.

Medtem sva morali ves dan stati na taboriščnem dvorišču. Pazil naju je par oboroženih vojakov, ki se je menjaval vsaki dve uri. Pustili so naju brez hrane in strašno naju je zeblo, ker je bil februar. Minil je en teden takšnega ravnanja, poveljnik pa se še vedno ni prikazal. Zato so naju dali nazaj na tovornjak in na najino presenečenje sva se znašli zopet v Bergen-Belsnu.

Z Olgo sva bili v obupnem stanju. Izgubila sem večino las in imela visoko vročino. Samo z največjim trudom sem še lahko nekoliko delala. Redka zeljna juha in košček kruha na dan sta bila premalo. Toda treba je bilo delati, kajti tiste, ki tega niso mogli, so ubili. Nemške sestre, s katerimi sem delala v kuhinji, so mi pomagale, da sem nekoliko počivala. Ko pa so se približali pazniki, ki so opravljali svoj pregled, so me sestre opozorile, da sem stopila k delovni klopi in bila videti, kakor da marljivo delam.

Nekoč Olga enostavno ni imela moči, da bi šla na svoje delovno mesto, in po tistem je nismo več videli. Izgubila sem pogumno prijateljico in tovarišico, ki mi je v težavnih mesecih v taboriščih veliko pomagala. Bila je maziljena sledilka našega gospoda Jezusa Kristusa, zato je najbrž takoj sprejela nebeško nagrado. (Razodetje 14:13)

Izpust in življenje potem

Ko se je maja 1945 vojna končala in je prišla osvoboditev, sem bila tako šibka, da se nisem mogla veseliti zloma zatiralčevega jarma; niti se nisem mogla pridružiti konvojem, ki so osvobojence peljali v dežele, ki so jih bile pripravljene sprejeti. Da bi si zopet nabrala moči, sem tri mesece ostala v bolnišnici. Nato so me odpeljali na Švedsko, ki je postala moj novi dom. Takoj sem se povezala s svojimi krščanskimi brati in sestrami ter se sčasoma lotila tudi dragocenega zaklada terenske strežbe.

Leta 1949 sem se poročila z Lennartom Josefssonom, ki je že več let služil kot potujoči nadzornik Jehovovih prič. Tudi on je bil med drugo svetovno vojno zaprt zaradi vztrajanja v veri. Prvega septembra 1949 sva zaživela skupaj kot pionirja in dodelili so naju v mesto Boras. Tam sva v prvih letih z zainteresiranimi redno vsak teden vodila deset biblijskih poukov. Veselila sva se, da sva videla, kako so iz naše občine v Borasu v devetih letih nastale tri, zdaj pa jih je pet.

Pionirati nisem mogla dolgo, ker sva 1950. leta postala roditelja hčerkice in dve leti zatem še sina. Tako sem imela prijetno prednost, da sem najina otroka učila dragoceno resnico, katero me je še kot šestnajstletno naučil dragi brat na Madžarskem, in to je: »Služiti Jehovu je največja čast, kar jo človek lahko ima.«

Ko se ozrem na svoje življenje, spoznavam, da sem okusila, kako resnično je to, kar je zapisal učenec Jakob, ko nas je spomnil na Jobovo zdržljivost: »Bogat v usmiljenju je Gospod [Jehova, NW] in milosrčen.« (Jakob 5:11) Pretrpela sem sicer tudi strašne preizkušnje, vendar sem blagoslovljena z dvema otrokoma, njunima zakonskima tovarišema ter šestimi vnuki, in vsi častijo Jehova. Poleg tega imam mnogo mnogo duhovnih otrok in vnukov, in nekateri od njih služijo kot pionirji in misijonarji. Moje veliko upanje zdaj je, da bom srečala drage, ki spijo smrtni spanec, in jih objela, ko bodo vstali iz svojih grobov. (Janez 5:28, 29)

[Slika na strani 31]

V strežbi na Švedskem po drugi svetovni vojni

[Slika na strani 31]

Z možem