Krščanstvo na delu sredi nemirov

VSE se je nenadoma začelo nekega dne v aprilu 1994. V letalski nesreči sta umrla oba predsednika Burundija in Ruande. V nekaj urah je Ruando zajelo nasilje strašljivih razsežnosti. V dobrih treh mesecih je več kot 500.000 Ruandčanov, moških, žensk in otrok, pokosila smrt. To razdobje nekateri imenujejo »genocid«.

Polovica ruandskega 7,5 milijonskega prebivalstva je morala zbežati. Mednje spada 2,4 milijona ljudi, ki so iskali zatočišče v sosednjih državah. To je bilo največje in najhitrejše množično izseljevanje v sodobni zgodovini. V Zairu (danes Demokratična republika Kongo), v Tanzaniji in Burundiju so v naglici postavili begunska taborišča. Nekatera od teh taborišč – največjih na svetu – so priskrbela zatočišče 200.000 ljudem.

Med begunci je bilo tudi veliko Jehovovih prič, miroljubnih ljudi, ki se v življenju ravnajo po biblijskih načelih. Kjer koli živijo, ostajajo dosledno nevtralni in se ravnajo po načelu, ubesedenem v Izaiju 2:4: »Pokujejo meče svoje v lemeže in sulice svoje v srpe; narod ne dvigne meča nad narod, in več se ne bodo učili bojevati.« Jehovove priče so po vsem svetu priznani kot verska skupina, ki v genocidu v Ruandi ni sodelovala.

Jezus Kristus je dejal, da njegovi sledilci »niso del sveta« (NW). Ker pa so »na svetu«, ne morejo vedno uiti nemirom narodov. (Janez 17:11, 14) Med genocidom v Ruandi je tako izgubilo življenje kakih 400 Prič. Približno 2000 Prič in tistih, ki jih zanima kraljestveno sporočilo, pa je postalo beguncev.

Ali Jehovove priče potemtakem kot ljudje, ki niso del sveta, ob zgrnitvi nesreče ne ukrenejo nič? Ne. Božja Beseda namreč pravi: »Ako je brat nag ali sestra in pogrešata vsakdanje hrane, pa jima kdo izmed vas reče: Pojdita v miru, ogrejta se in nasitita! a jima ne podelite, kar je potrebno telesu, kaj to pomaga? Tako tudi vera, ako nima del, je mrtva sama ob sebi.« (Jakob 2:15–17) Ljubezen do bližnjega Priče spodbuja, da pomagajo tudi njim, ki nimajo istih verskih pogledov. (Matevž 22:37–40)

Čeprav so sovernikom, ki so prenašali katastrofalne razmere v Ruandi, želeli pomagati Jehovove priče z vsega sveta, pa je bil nadzor kampanje za pomoč dodeljen Zahodni Evropi. Poleti 1994. leta je ekipa Prič prostovoljcev iz Evrope pohitela v pomoč krščanskim bratom in sestram v Afriki. Za ruandske begunce so bila postavljena zelo urejena taborišča in poljske bolnišnice. Z letalom in z drugimi prevoznimi sredstvi so jim Priče dostavili velikanske količine oblačil, odej, hrane in biblijske literature. Od pomoči je imelo korist več kot 7000 prizadetih, kar je skoraj trikrat več, kot je trenutno Prič v Ruandi. Do decembra tistega leta se je na tisoče beguncev, tudi večina Prič, vrnilo v Ruando, da bi zaživeli na novo.

Vojna v Kongu

Leta 1996 je na vzhodnem predelu Demokratične republike Kongo izbruhnila vojna. To območje meji na Ruando in Burundi. Spet se je začelo posiljevanje in ubijanje. Med žvižgajočimi kroglami in vasmi v plamenih so ljudje bežali, da si rešijo življenje. V tem so se znašli tudi Priče in kakih 50 jih je umrlo. Nekatere so ubile zablodele krogle. Druge so surovo umorili, ker so pripadali določeni narodnostni skupini ali so jih pomotoma imeli za sovražnike. Eno vas, v kateri je živelo 150 Prič, je upepelil ogenj. V drugih vaseh je bilo do tal požganih na desetine hiš in nekaj kraljestvenih dvoran. Pričevalci, ki so ostali brez doma in lastnine, so bežali na druga območja in tam so jim pomagali sočastilci.

Po vojni je nastopila še lakota, pridelek je namreč bil uničen, zaloge hrane oplenjene in dostavne poti zaprte. Hrana, ki je na razpolago, je draga. V Kisanganiju je maja 1997 kilogram krompirja stal kake tri dolarje (okrog 500 tolarjev), kar močno presega finančne zmožnosti večine ljudi. Večina si lahko privošči samo en obrok hrane na dan. Zaradi pomanjkanja hrane se seveda širijo bolezni. Nedohranjenost oslabi sposobnost telesa, da bi se obranilo malarije, diaroičnih bolezni in želodčnih težav. Za tem trpijo in umirajo zlasti otroci.

Ugotoviti potrebe

Jehovove priče v Evropi so se zopet hitro odzvali na tamkajšnje potrebe. Aprila 1997 je z letalom prispela ekipa Prič z zdravili in denarjem, v njej pa sta bila tudi dva zdravnika. Krajevni Priče v Gomi so že organizirali odbore pomoči, ki so ugotavljali položaj, da bi se tako lahko poskrbelo za takojšnjo pomoč. Ekipa je raziskala mesto in okoliška območja. Da bi dobili poročila iz bolj oddaljenih krajev, so tja poslali svoje sle. Prejeli so tudi poročila iz Kisanganija, oddaljenega kakih 1000 kilometrov zahodno od Gome. V slednjem mestu, kjer živi kakih 700 Prič, so kampanjo za pomoč pomagali nadzorovati tudi krajevni bratje.

Eden od krščanskih starešin v Gomi je dejal: »Ko smo videli brate, ki so nam prišli pomagat od tako daleč, smo bili zelo ganjeni. Pred njihovim prihodom smo si pomagali sami. Bratje iz podeželja so morali zbežati v Gomo. Nekateri so izgubili dom in zapustili svoja polja. Vzeli smo jih k sebi na dom ter z njimi delili obleko in tisto peščico hrane, ki smo jo imeli. Kar smo krajevno lahko naredili, ni bilo veliko. Nekateri smo trpeli za nedohranjenostjo.

Bratje iz Evrope pa so nam prinesli denar, s katerim smo lahko kupili hrano, ki je je bilo malo in je bila zelo draga. Hrano smo dobili v zadnjem trenutku, saj v številnih domovih ni bilo ničesar za pod zob. Hrano smo razdelili Pričam in drugim. Če pomoč takrat ne bi prišla, bi umrlo veliko več ljudi, zlasti otrok. Jehova je rešil svoje ljudstvo. Na druge je vse to naredilo velikanski vtis. Mnogi so govorili o naši enotnosti in ljubezni. Nekateri so priznali, da je naša vera prava.«

Kljub temu da se je po krajih nabavilo hrano in poskrbelo za zdravila, je bilo potrebnega še marsikaj. Potrebovali so oblačila in odeje, pa tudi več hrane in zdravil ter pomoč za obnovo uničenih domov.

Ljudje velikodušno dajejo

Bratje in sestre v Evropi so bili zopet željni pomagati. Pisarna Jehovovih prič v Louviersu v Franciji je poslala poziv občinam v Ronski dolini in v Normandiji ter delu pariškega območja. Udejanjili so naslednje svetopisemsko načelo: »Kdor skopo seje, bo tudi skopo žel, in kdor seje bogato, bo tudi bogato žel. Vsak naj da, kakor je v srcu namenil, ne z žalostjo ali po sili; kajti veselega dajalca ljubi Bog.« (2. Korinčanom 9:6, 7)

Tisoči so veselo zgrabili priložnost, da lahko pomagajo. Škatle in torbe z oblačili, čevlji in drugimi rečmi so se grmadile v kraljestvene dvorane, nato pa so jih odpeljali v francosko podružnično pisarno Jehovovih prič. Tam je bilo pripravljenih 400 prostovoljcev, da bi sodelovali v naslednjem delu operacije »Pomoč Zairu«. Ko so darovi pritekali tja, so prostovoljci sortirali, zlagali in pakirali oblačila v škatle ter jih po 30 naložili na vsako paleto. Otroci so mislili na svoje mlajše brate ter sestre v Afriki in so jim poslali igrače: bleščeče avtomobilčke, vrtavke, punčke in plišaste medvedke. Te so spakirali skupaj z življenjskimi potrebščinami. Skupaj so tako napolnili devet 12-metrskih zabojnikov in jih z ladjo odposlali v Kongo.

Koliko pomoči so tisoči Prič iz Belgije, Francije in Švice poslali v osrednjo Afriko? Do junija 1997 je bilo vsega skupaj 500 kilogramov zdravil, 10 ton piškotov z veliko proteini, 20 ton druge hrane, 90 ton oblačil, 18.500 parov čevljev in 1000 odej. Tja je prispela tudi biblijska literatura. Begunci so vse to zelo cenili, bilo jim je v tolažbo in pomoč, da so lahko zdržali preskušnje. Vrednost vseh potrebščin je znašala skupaj 1,000.000 ameriških dolarjev. Tolikšni prispevki so bili dokaz bratovščine in ljubezni med tistimi, ki služijo Jehovu.

Razdeljevanje v Kongu

Ko so dobrine pričele prihajati v Kongo, sta iz Francije prišla dva brata in sestra, da bi sodelovali s krajevnimi odbori za pomoč. Joseline je glede hvaležnosti, ki so jo pokazali kongoški Priče, rekla: »Prejeli smo veliko pisem, v katerih so izrazili svoje cenjenje. Neka siromašna sestra mi je dala okrasek iz malahita. Drugi so nam dali svoje slike. Ko smo odhajali, so me sestre poljubljale, objemale in jokale. Tudi sama sem jokala. Mnogi so govorili: ,Jehova je dober. Jehova misli na nas.‘ Priznali so torej, da zasluga za to pripada Bogu. Ko smo delili hrano, so bratje in sestre slavili Jehova s kraljestvenimi pesmimi. Bilo je zelo ganljivo.«

Član ekipe je bil tudi zdravnik Loic. Mnogi, ki so iskali njegovo pomoč, so se gnetli v kraljestveno dvorano in potrpežljivo čakali, da pridejo na vrsto za pregled. Ena kongoška sestra je za te čakajoče v želji, da bi tudi sama nekaj naredila, pripravila kakih 40 krofov. Ker jih je čakalo okrog 80, je vsak dobil pol krofa.

Pomoč drugim

Humanitarna pomoč ni bila dana samo Jehovovim pričam. Koristila je tudi drugim, tako kot je že mnogim 1994. leta. To je v skladu z Listom Galatom 6:10, kjer piše: »Dokler torej nam je časa, delajmo dobro vsem, a najbolj tem, ki smo si ž njimi domači po veri.«

Priče so razdelili zdravila in obleke tudi nekaj osnovnim šolam in sirotišnici blizu Gome. V sirotišnici prebiva 85 otrok. Ekipa za pomoč je na prejšnjem potovanju, ko je ugotavljala položaj, obiskala to sirotišnico in jim obljubila 50 škatel piškotov z veliko proteini, škatle oblačil, 100 odej, zdravila in igrače. Otroci so se na dvorišču postavili v vrsto in peli za obiskovalce. Potem pa so imeli posebno prošnjo: Ali bi lahko dobili nogometno žogo, da bi igrali nogomet?

Čez nekaj tednov je ekipa za pomoč spolnila obljubo, da bo prinesla potrebščine. Na upravitelja sirotišnice je velikodušnost in to, kar je prebral v dani mu biblijski literaturi, naredilo velik vtis, zato je dejal, da je že na poti, da postane Jehovova priča. In ali so otroci dobili nogometno žogo? »Ne,« je odgovoril Claude, vodja ekipe za pomoč iz Francije. »Dali smo jim dve žogi.«

Begunska taborišča

Pomoč ni bila omejena le na Kongo. Več tisoč beguncev je zbežalo z vojnega področja v kakšno od bližnjih držav, kjer so bila na hitro postavljena begunska taborišča. Priče so potovali tudi tja, da bi videli, kaj se da storiti. Ko se je pisalo to poročilo, so taborišča priskrbela zavetje 211.000 beguncem, večini iz Konga. Približno 800 je bilo Prič in njihovih otrok ter posamezniki, ki jih zanima dobra novica o Kraljestvu. Nujni problem v taboriščih je bilo pomanjkanje hrane. V enem od njih so imeli hrano le še za tri dni, in to je bil tri leta star fižol.

Priče so bili ne glede na vse to vedrega duha. Imeli so malo biblijske literature, kljub temu pa so redno vodili shode na prostem, da so se duhovno krepili. Marljivo so tudi oznanjevali dobro novico o Božjem kraljestvu drugim v taboriščih. (Matevž 24:14; Hebrejcem 10:24, 25)

Raziskovalna ekipa Prič je imela tudi enega zdravnika. Oblasti so jim dovolile ostati le po nekoliko dni v vsakem taborišču, vendar so ti vseeno lahko zdravstveno svetovali. Krščanskim starešinam so pustili zdravila in denar. Bratje in sestre so tako lahko preživeli. Bratje v ekipi so tudi upali, da se bodo Priče v taboriščih lahko kmalu vrnili v svojo deželo.

Kaj pa prihodnost? Jezus Kristus je napovedal, da bodo naši dnevi zelo nemirni, to bo čas, zaznamovan z vojnami in pomanjkanjem hrane. (Matevž 24:7) Jehovove priče vedo, da bo samo Božje kraljestvo lahko končalo trpljenje, ki je na zemlji. Zemeljski dom bo pod Njegovo vlado postal raj miru, obilja in večne sreče za poslušno človeštvo. (Psalm 72:1, 3, 16) Medtem pa bodo Priče razglašali dobro novico o nebeškem Kraljestvu ter še dalje pomagali sočastilcem in drugim, ki bodo v potrebi.

[Poudarjeno besedilo na strani 4]

Od 1994. leta so samo Jehovove priče iz Evrope poslali na območje Velikih jezer v Afriki več kot 190 ton hrane, oblačil, zdravil in drugih sredstev pomoči

[Okvir na strani 6]

Udejanjena krščanska ljubezen

Med temi, ki so goreče sodelovali pri načrtu »Pomoč Zairu« v Franciji, je bila tudi Ruth Danner. Kot otroka so jo zaradi krščanske vere zapirali v nacistična koncentracijska taborišča. Dejala je: »Bili smo tako srečni, da smo lahko naredili kaj za naše brate in sestre v Afriki! Zaradi nečesa pa je bila moja sreča še podvojena. Leta 1945, ko smo se vrnili iz Nemčije, smo bili čisto brez vsega. Še obleke, ki smo jih nosili, so bile sposojene. Kmalu pa smo prejeli gmotno pomoč od naših duhovnih bratov in sester iz Amerike. Zato mi je ta kampanja za pomoč omogočila vrniti prijaznost, ki nam je bila skazana že dolgo tega. Kolikšna prednost je biti del tako velike družine bratov in sester, ki udejanjajo krščansko ljubezen!« (Janez 13:34, 35)

[Slika na strani 7]

Kmalu: zemeljski raj z obiljem hrane za vse