Nič ni boljšega od resnice

Pripoveduje G. N. Van Der Bijl

Junija 1941 so me predali gestapu, nato pa odpeljali v sachsenhausensko koncentracijsko taborišče, ki je bilo blizu Berlina v Nemčiji. Tam sem dobil zaporniško številko 38190 in v njem ostal do zloglasnega pohoda smrti, aprila 1945. Preden pa vam bom pripovedoval o teh dogodkih, naj vam povem, kako sem sploh postal zapornik.

RODIL sem se v Rotterdamu na Nizozemskem, kmalu po izbruhu prve svetovne vojne 1914. leta. Oče je delal pri železnici, zato je tudi naše malo stanovanje bilo blizu proge. Leta 1918, ko je vojna šla h koncu, sem videl mimo nas drveti veliko tako imenovanih sanitejskih vlakov. Najbrž so bili polni ranjenih vojakov, ki so se vračali s fronte.

Pri dvanajstih sem pustil šolo, da bi se zaposlil. Osem let kasneje pa sem že bil stevard na potniški ladji, s katero sem potem štiri leta plul med Nizozemsko in Združenimi državami.

Poleti 1939. smo bili zasidrani v newyorškem pristanišču in tedaj je že grozila druga svetovna vojna. Zato sem od moškega, ki je prišel na krov in mi ponudil knjigo Government, knjigo o pravični vladavini, to z veseljem vzel. Ko smo se vrnili v Rotterdam, sem si začel iskati delo na kopnem, saj je kazalo, da na morju ne bo več varno. Nato je 1. septembra Nemčija napadla Poljsko in svet se je znašel v drugi svetovni vojni.

Spoznavanje biblijske resnice

Nekega nedeljskega dopoldneva marca 1940 sem bil na obisku pri mojem že poročenem bratu. In tedaj je pri vratih pozvonil Jehovov pričevalec. Povedal sem mu, da že imam knjigo Government, ter ga povprašal o nebesih in kdo gre vanje. Odgovoril mi je tako razumljivo in razumno, da sem si rekel: ‚Tole bo pa resnica.‘ Dal sem mu svoj naslov in ga povabil na obisk.

Po treh globokih biblijskih razpravah sem že šel s tem Pričevalcem na oznanjevanje od hiše do hiše. Ko sva prišla na področje, mi je pokazal, kje naj začnem, in začel sem kar sam. V tistih časih so mnogi novi začeli tako oznanjevati. Svetoval mi je, naj, ko ponujam literaturo, zmeraj stopim v vežo, da me ne bi kdo videl z ulice. Začela se je vojna in morali smo biti oprezni.

Tri tedne zatem, 10. maja 1940, je nemška vojska vdrla na Nizozemsko; že 29. maja pa je rajhovski uradnik Seyss-Inquart objavil, da so prepovedali delovanje Jehovovih prič. Sestajali smo se samo v manjših skupinah, in pazili, da bi kraji sestankov ostali skrivnost. Najbolj pa so nas okrepčevali obiski potujočih nadzornikov.

Strastno sem kadil in seveda cigareto ponudil tudi Pričevalcu, ki je z menoj preučeval. Videl sem, da ne kadi, in sem si rekel: »Uh, jaz nikoli ne bom mogel pustiti kajenja.« Ko pa sem nedolgo za tem hodil po ulici, sem vseeno premišljeval: ‚Če že mislim biti Pričevalec, bi rad bil pravi Pričevalec.‘ Zato nisem nikoli več kadil.

Na strani resnice

Junija 1940, slabe tri mesece po prvem srečanju s Pričevalcem pri vratih mojega brata, sem se že posvetil Jehovu in to potrdil s krstom. Po nekaj mesecih, točneje oktobra 1940, pa sem začel služiti polnočasno kot pionir. Tedaj sem tudi dobil jopič, ki so ga imenovali pionirski jopič. Imel je veliko žepov za knjige in knjižice in lahko sem ga nosil pod plaščem.

Pravzaprav so Jehovove priče že čisto od začetka nemške okupacije sistematično lovili in zapirali. Nekega jutra februarja 1941 sem bil še z nekaj Pričami v terenski strežbi. Ti so ljudi začeli obiskovati z ene strani skupine hiš, jaz pa z druge, srečali naj bi se nekje na sredi. Ko sem čez nekaj časa šel pogledat, zakaj jih še ni, sem srečal moža, ki me je vprašal: »Ali imate kakšno tistih knjižic?«

»Seveda imam,« sem odvrnil, on pa me je aretiral in odpeljal na policijsko postajo. V zaporu so me držali skoraj štiri tedne. Policisti so bili večinoma prijazni. Človek si je lahko, vse dokler ga niso predali gestapu, še zagotovil prostost, in sicer zgolj s podpisom pisne izjave, da ne bo več razdeljeval biblijske literature. Ko so mi rekli, naj podpišem to izjavo, sem odvrnil: »Ne bi je podpisal, pa če bi mi ponudili milijon guldnov ali dva.«

Še nekaj časa so me držali, potem pa predali gestapu. Nato so me odpeljali v Nemčijo, v sachsenhausensko koncentracijsko taborišče.

Življenje v Sachsenhausnu

Ko sem junija 1941 prispel v Sachsenhausen, je bilo tam že kakih 150 Prič, povečini Nemcev. Nas, nove zapornike, so zaprli v del taborišča, imenovanega Osama. Tam so nas pod okrilje vzeli naši krščanski bratje in pripravili na to, kar nas je čakalo. Že čez en teden je prispela naslednja skupina Prič iz Nizozemske. Najprej so nam naložili, da smo pred barakami stali na istem mestu od sedmih zjutraj do šestih zvečer. Včasih so zaporniki morali početi to vsak dan tudi po cel teden ali še dlje.

Bratje smo glede na tako strogo ravnanje spoznali, da vsekakor moramo ostati organizirani in se duhovno hraniti. Določili smo, da je vsak dan kdo pripravil kako misel o biblijskem stavku. Tako smo kasneje na zbornem dvorišču eden po eden pristopali k njemu in poslušali, kaj je pripravil. Literaturo so tako ali drugače redno pritihotapljali v taborišče, zato smo se vsako nedeljo zbrali in to biblijsko čtivo skupaj preučili.

Ne vem kako, vendar so nam uspeli v Sachsenhausen pritihotapiti tudi knjigo Children, ki je poleti 1941. izšla na zborovanju v St. Louisu v Združenih državah. Tveganje, da bi knjigo odkrili in uničili, smo skušali odpraviti tako, da smo jo razdelili na več delov, ti pa so krožili med brati, da jih je lahko vsak prebral.

Čez nekaj časa so v taboriščni upravi že vedeli za naše shajanje. Zato so nas, Priče, razselili po več barakah. To pa je bila sijajna priložnost za oznanjevanje drugim zapornikom, in resnico je sprejelo precej Poljakov, Ukrajincev in tudi drugih.

Nacisti niso skrivali nakane, da mislijo Bibelforscherje, kot so imenovali Jehovove priče, zlomiti ali pa pobiti. Zato so na nas neprizanesljivo pritiskali. Rekli so, da bomo lahko svobodni, če le podpišemo izjavo, da se odpovedujemo svoje vere. Nekateri bratje so začeli razmišljati: »Če bom prost, bom lahko za Jehova več naredil.« Nekoliko jih je res podpisalo, vendar pa nas je večina, kljub pomanjkanju, poniževanju in grdemu ravnanju, ostala zvestih. Za nekatere od onih, ki so podpisali, nismo nikoli več slišali. Drugi pa so kasneje na srečo »ozdraveli« in so še zmeraj dejavni Pričevalci.

Zmeraj smo morali gledati, kako so zapornike kruto kaznovali, denimo s 25 udarci s palico. Enkrat smo morali gledati usmrtitev štirih moških z obešenjem. Take izkušnje na človeka res močno vplivajo. En brat, visok in čeden moški, ki je bival v isti baraki kot jaz, mi je rekel: »Preden sem prišel sém, sem, če sem videl kri, omedlel. Sedaj pa sem trdnejši.« Čeprav smo bili morda trši, pa nismo postali neobčutljivi. Moram reči, da našim preganjalcem nisem nikoli želel zla ali jih sovražil.

Nekaj časa sem delal s kommando (delovno skupino), nato pa so me zaradi visoke vročine sprejeli v bolnišnico. Norveški zdravnik in češkoslovaški bolničar sta mi prijazno pomagala in ta njuna prijaznost mi je najbrž rešila življenje.

Pohod smrti

Aprila 1945 smo že dobro vedeli, da Nemci izgubljajo vojno. Z zahoda so se hitro približevali zahodni zavezniki, z vzhoda pa Sovjeti. Nacisti niso mogli v nekaj dneh pobiti več stotisoč taboriščnikov in brez sledu odstraniti trupel. Zato so se odločili pobiti vse bolne zapornike, druge pa odgnati v najbližja pristanišča, jih tam vkrcati na ladje in jih zunaj na morju potopiti.

Iz Sachsenhausna je ponoči 20. aprila odkorakalo kakih 26.000 zapornikov. Preden smo odšli, smo iz bolnišnice rešili svoje bolne brate. Priskrbeli smo tudi voz, s katerim smo jih lahko peljali. Vseh skupaj nas je bilo 230 iz šestih držav. Med bolnimi je bil tudi brat Arthur Winkler, ki je veliko naredil za širjenje delovanja na Nizozemskem. Mi Priče smo bili na repu kolone in smo se neprestano spodbujali, da bi zmogli hojo.

Od odhoda smo nepretrgoma hodili 36 ur. Prav res sem zaspal med hojo, ker sem bil do skrajnosti utrujen in izčrpan. Zaostati ali počivati pa ni bilo mogoče, saj si tvegal, da te bo stražar ustrelil. Noči smo prespali na odprtem polju ali v gozdu. Hrane je bilo malo ali pa sploh nič. Ko pa je lakota postala neznosna, sem lizal zobno pasto, ki smo jo dobili od švedskega Rdečega križa.

Nemški vojaki niso vedeli, kje natančno so ruske in ameriške čete, zato smo enkrat v nekem gozdu ostali štiri dni. To se je obrnilo v dobro, saj nismo uspeli pravočasno priti v Lübeker Bucht, da bi se vkrcali na ladje, ki bi nas najverjetneje popeljale v mokri grob. Po dvanajstih dneh in kakih 200 kilometrih pešačenja smo nazadnje le prišli v Crivitz Wald. To je bilo blizu Schwerina, mesta, ki je od Lübecka oddaljeno približno 50 kilometrov.

Z desne so bili Sovjeti, na levi pa Američani. Po pokanju topov in nenehnem ognju iz pušk, smo vedeli, da smo blizu frontne črte. Nemški stražarji so bili prestrašeni; eni so zbežali, drugi pa so svoje vojaške uniforme zamenjali z jetniškimi cunjami, ki so jih slekli z mrličev, upajoč, da jih ne bo kdo prepoznal. Sredi te zmešnjave smo se Priče zbrali in molili za vodstvo.

Odgovorni bratje so odločili, da bomo naslednji dan zgodaj zjutraj odšli na levo, k Američanom. Čeprav je skoraj polovica zapornikov, ki so krenili na ta pohod smrti, med potjo umrla ali pa so jih pobili, pa smo vsi Priče preživeli.

S kanadskimi vojaki sem se odpeljal do mesta Nijmegen, kjer je živela moja starejša sestra. Vendar je nisem našel, ker se je preselila. Tako sem se peš podal v Rotterdam. Imel sem srečo, ker me je neki človek po poti vzel v svoje vozilo in me pripeljal točno do cilja.

Resnica je moje življenje

Prišel sem v Rotterdam in se še isti dan prijavil za pionirsko službo. Čez tri tedne sem že odpotoval v mesto Zutphen; tam sem služil leto in pol. Medtem sem se tudi telesno opomogel. Nato pa so me postavili za okrajnega nadzornika, kot so poimenovali potujočega nadzornika. Nekaj mesecev za tem so me povabili v Watchtowerjevo biblijsko šolo Gilead v South Lansing (New York). Končal sem 12. razred in po diplomi, februarja 1949, so me dodelili v Belgijo.

V Belgiji sem služil v različnih vejah strežbe. Med drugim sem bil skoraj osem let v podružničnem uradu, desetletja pa potujoči nadzornik, okrajni ali pa območni. Leta 1958 sem se poročil z Justine, ki me je odtlej spremljala na potovanjih. Sedaj so me leta že dodobra pritisnila, vendar sem vesel, da še zmeraj lahko služim kot pomočnik potujočega nadzornika, čeprav le v omejeni meri.

Ko se ozrem na svoje služenje, zares lahko rečem: »Nič ni boljšega od resnice.« Seveda to ni vedno lahko. Prišel sem do tega, da se je treba iz svojih napak in pomanjkljivosti učiti. Zato mladim, ko se z njimi pogovarjam, velikokrat rečem: »Tudi vi delate napake, morda celo zagrešite kaj resnega, vendar nikar ne lažite o tem. Pogovorite se s svojimi starši ali s starešinom, nato pa se popravite.«

V skoraj petdesetih letih polnočasne službe v Belgiji sem imel priložnost videti tudi to, kako iz otrok, ki sem jih poznal, zrasejo starešine in okrajni nadzorniki. Videl pa sem tudi, kako je število kraljestvenih oznanjevalcev v deželi s približno 1700 poskočilo na več kakor 27.000.

Vprašam vas: »Ali je lahko kakšna pot bolj blagoslovljena od služenja Jehovu?« Take poti ni, je ni bilo in je tudi nikoli ne bo. Molim k Jehovu, naj naju z ženo še naprej vodi in blagoslavlja, da bi mu lahko služila večno.

[Slika na strani 26]

Z ženo, kmalu po poroki 1958. leta