Izpolnili so Jehovovo voljo

Elija poveliča pravega Boga

V IZRAELU je bil najbolj iskan človek. Če bi ga kralj mogel najti, bi ga skoraj gotovo usmrtili. Kdo je bil ta preganjanec? Jehovov prerok Elija.

Kralj Ahab in njegova poganska žena Jezabela sta v Izraelu povzročila razcvet čaščenja Baala. Jehova je zato nad deželo poslal sušo, ki zdaj traja že četrto leto. Besna Jezabela se je trdno namenila usmrtiti Jehovove preroke, Ahab pa si je še zlasti želel dobiti Elija. Prav on mu je namreč pred več kot tremi leti dejal: »Ne bode ta leta ne rose, ne dežja, razen le po besedi moji!« (1. kraljev 17:1) In suša, ki je za tem nastala, je še vedno trajala.

Jehova je v tem nevarnem položaju Eliju zapovedal: »Pojdi, pokaži se Ahabu, da dam dežja na zemljo.« Elija je z velikim osebnim tveganjem ubogal Jehovov ukaz. (1. kraljev 18:1, 2)

Nasprotnika se srečata

»Si li tu ti, ki spravljaš v nesrečo Izraela?« je Ahab vprašal Elija, ko ga je zagledal. »Nisem jaz spravil v nesrečo Izraela,« je Elija pogumno odgovoril, »temuč ti in tvojega očeta hiša s tem, da ste zapustili zapovedi GOSPODOVE in si ti hodil za Baali.« Elija je nato velel, naj se ves Izrael zbere pri gori Karmel, tudi »prorokov Baalovih štiristo in petdeset, tudi štiristo prorokov Ašerinih«. Elija je nato množico nagovoril: »Kako dolgo omahujete na dve strani?a Je li GOSPOD [Jehova, NW] Bog, hodite za njim, če pa je Baal, hodite za njim!« (1. kraljev 18:17–21)

Ljudje so molčali. Morda so uvideli svojo krivdo, ker niso bili predani edinole Jehovu. (2. Mojzesova 20:4, 5, SSP) Lahko pa da je njihova vest tako otopela, da njihova razdeljena zvestovdanost med Jehovom in Baalom zanje sploh ni bil greh. Kakor koli že, Elija jim je velel, naj prinesejo dva junca: enega za Baalove preroke in enega zanj. Oba junca naj pripravijo za žrtvovanje, toda ognja naj ne zanetijo. »Kličite ime svojega boga,« je rekel Elija, »jaz pa bom klical GOSPODOVO [Jehovovo, NW] ime: tisti bog, ki bo odgovoril z ognjem, je res Bog.« (1. kraljev 18:23, 24, SSP)

Jehova je poveličan

Baalovi preroki so pričeli ,skakati okoli oltarja, ki so ga naredili‘. Cel dopoldan so vpili: »O Baal, usliši nas!« Vendar Baal ni odgovoril. (1. kraljev 18:26) Elija se jim je potem začel rogati: »Vpijte prav glasno, saj je vendar bog!« (1. kraljev 18:27) Baalovi preroki so se začeli celo zbadati z noži in sulicami, kar je bila pri poganih pogosta navada, s katero so hoteli zbuditi usmiljenje pri svojih bogovih.b (1. kraljev 18:28)

Poldne je zdaj že minilo, Baalovi častilci pa so se še vedno »vedli kot preroki« (NW), kar je izraz, ob katerem si v tem sobesedilu zamislimo poblaznelo, nesamoobvladano obnašanje. Pozno popoldan je Elija vsem ljudem končno dejal: »Pristopite k meni!« Vsi so pazljivo gledali, kako je Elija popravil Jehovov oltar, okrog njega skopal jarek, na kose razsekal junca in ga položil na oltar z drvmi za požig. Junca, oltar in drva so za tem temeljito prepojili s prineseno vodo (nedvomno morsko vodo iz Sredozemskega morja), in ta je napolnila še jarek. Nato je molil k Jehovu: »Daj danes spoznati, da si ti Bog v Izraelu in da sem jaz hlapec tvoj in da sem storil vse to po besedi tvoji! Odgovóri mi, o GOSPOD [Jehova, NW], odgovori mi! da spozna to ljudstvo, da si ti, o GOSPOD [Jehova, NW], Bog in si ti sam preobrnil njih srce.« (1. kraljev 18:29–37)

Nenadoma je z neba švignil ogenj ,in požrl žgalno daritev in drva in kamene in prst in polizal vodo, ki je bila v jarku‘. Ljudstvo, ki je to gledalo, je takoj padlo na obraz in govorilo: »Jehova je pravi Bog! Jehova je pravi Bog!« (NW) Na Elijev ukaz so prijeli Baalove preroke, jih odvedli k potoku Kisonu in jih tam usmrtili. (1. kraljev 18:38–40)

Pouk za nas

Elija je pokazal na videz nadčloveški pogum. Vendar nam biblijski pisec Jakob zagotavlja, da je »Elija [. . .] bil človek, ki je čutil kakor mi«. (Jakob 5:17, SSP) Ni bil popolnoma odporen proti nekoliko strahu in skrbem. Ko je denimo Jezabela kasneje zaradi izgube Baalovih prerokov prisegla maščevanje, je Elija zbežal in nato v molitvi klical k Jehovu: »Zadosti mi je! sedaj, o GOSPOD, vzemi dušo mojo.« (1. kraljev 19:4)

Jehova Elijeve duše ni poslal v smrt. Namesto tega mu je priskrbel pomoč. (1. kraljev 19:5–8) Današnji Božji služabniki so lahko prepričani, da jim bo Jehova enako pomagal, ko se bodo spoprijemali z obdobji hudih skrbi, mogoče zaradi nasprotovanja. Da, če molijo k Jehovu za pomoč, jim lahko da »moč, ki presega običajno« (NW), tako da četudi jih bodo ,stiskali od vseh strani, ne bodo na tesnem‘. To jim bo pomagalo zdržati, kakor je zdržal Elija. (2. Korinčanom 4:7, 8)

[Podčrtni opombi]