Ali je vsako pritoževanje slabo?
Kaj je bolj boleče od nadloge, zoper katero se ne moremo pritožiti? Marquis de Custine (1790–1857)
DVE leti je prenašala sodelavčevo spolno nadlegovanje. Vsi njeni protesti so se končali z žalitvami in obračanjem hrbta. Zadrževanje stresa ji je načelo zdravje, toda kaj je lahko naredila? Podobno so nekega študenta, ki je bil najboljši v razredu, izključili, ker mu vest ni dovolila, da bi sodeloval v borilnoumetnostnih veščinah, ki jih je zahtevala šola. Oba sta čutila, da se jima dela krivica, toda ali naj se pritožita? Če da, ali lahko upata na rešitev ali pa bi to lahko zadevo samo še poslabšalo?
Ker živimo v še zdaleč neidealnem svetu in med nepopolnimi ljudmi, so takšne in drugačne pritožbe danes običajne. Pritoževanje zajema vse od izražanja pasivnega nezadovoljstva, žalosti, bolečine ali ogorčenja zaradi nečesa pa do formalne izjave zoper koga. Večina se sicer raje ogne temu, da bi se pritožila in postavila po robu, toda ali mora človek vedno molčati? Kako na to gleda Biblija?
Slab vpliv na človeka samega in na druge
Večen pritoževalski duh je nedvomno škodljiv in Biblija ga obsoja. Pritoževalec sebi nakopava telesno in duhovno škodo, ljudem, ki so predmet njegovih pritožb, pa nevšečnosti. Biblija o ženi, ki se rada pritožuje, pravi: »Neprestano kapljanje v dan hudega dežja in žena, ki se rada prepira, sta si enaka.« (Pregovori 27:15) Še zlasti graje vredno je pritoževanje zoper Jehova oziroma zoper katero od njegovih priprav. Ko se je izraelski narod pritoževal nad čudežno mano, ki so jo dobivali med svojim 40-letnim potovanjem po puščavi in jo imenovali »ta borna jed«, je Jehova poslal strupene kače, da so kaznovale nespoštljive pritoževalce, in mnogi od njih so umrli. (4. Mojzesova 21:5, 6, SSP)
Jezus je nadalje sledilcem svetoval, naj se ne pritožujejo nad ,pazderjem‘ napak, ki jih opazijo pri soljudeh, ampak naj se dobro zavedajo svojega večjega »bruna« lastnih pomanjkljivosti. (Matevž 7:1–5) Podobno je Pavel obsodil sojenje drugega (obliko pritoževanja) kot ,neopravičljivo‘, »saj ti, ki sodiš, delaš isto«. Ta opozorila pred pritoževanjem bi nas morala navesti, da ne bi bili po nepotrebnem kritični oziroma da ne bi razvijali pritoževalskega duha. (Rimljanom 2:1, SSP)
Ali je vsako pritoževanje vredno graje?
Ali bi torej morali skleniti, da je vsako pritoževanje vredno graje? Ne. Biblija kaže, da je v popačenem svetu, v katerem živimo, veliko krivic, ki upravičeno kličejo po poravnavi. Jezus je v ponazoritev omenil nepravičnega sodnika, ki je zatirani vdovi nejevoljno odmeril pravico, da ga ta ne bi »s svojim prihajanjem izmučila do konca«. (Lukež 18:1–8, SSP) V nekem pogledu bomo morda morali tudi mi vztrajati z našimi pritožbami, dokler se napačno ne bi popravilo.
Ali nas ni mar tudi Jezus s spodbujanjem, naj molimo za Božje kraljestvo, pozival, naj ne mižimo pred pomanjkljivostmi današnjega sveta in ,kličemo‘ k Bogu za rešitev? (Matevž 6:10) Ko je »vpitje [klic pritožb, NW]« zaradi hudobije v stari Sodomi in Gomori doseglo Jehovova ušesa, je poslal sla, da bi ,videl, ali so res počeli vse tisto, o čemer govori vpitje‘ in jim priskrbel rešitev. (1. Mojzesova 18:20, 21, SSP) Jehova je nato v olajšanje teh, ki so se pritoževali, mesti z njunimi nemoralnimi prebivalci vred uničil in tako popravil razmere.
Krščanska občina
Ali naj bi bilo v krščanski občini kaj drugače? Kristjani se kljub temu, da so nepopolni moški in ženske, prizadevno trudijo služiti Bogu v miru in enotnosti. Med njimi pa lahko nastanejo okoliščine, zaradi katerih se lahko nekoliko pritožujejo, in to kliče po rešitvi. V prvem stoletju se je kmalu po binkoštih v občini maziljencev nekaj dogajalo. Mnogi nedavno spreobrnjeni kristjani so ostali v Jeruzalemu, da bi dobili nadaljnje napotke in spodbudo. Šlo je za razdeljevanje razpoložljivih zalog hrane. In »nastane godrnjanje grških Judov zoper Hebrejce, da se pri vsakdanji postrežbi zanemarjajo njih vdove«. Apostoli teh pritoževalcev niso obsodili, češ da povzročajo težave, ampak so se dejavno lotili popravljati položaj. Da, upravičenim pritožbam, izrečenim s primerno spoštljivostjo in pravim duhom, bodo ti, ki imajo nadzor v občini, ponižno prisluhnili in ukrepali po njih. (Dejanja 6:1–6; 1. Petrov 5:3)
Pristojni osebi
Ali niste iz gornjih zgledov opazili, da bi pritožbe morale biti izrečene v pravem duhu in pristojni osebi? Bilo bi denimo nesmiselno, če bi se zaradi težkega davčnega bremena pritoževali policiji ali pa zaradi zdravstvenih težav kakemu sodniku. Tako bi bilo tudi neprimerno pritoževati se nad nečim, kar je znotraj ali zunaj občine, kakemu človeku, ki za to ni pooblaščen oziroma ne more pomagati.
V večini današnjih držav so sodišča in druge pristojne odgovorne osebe, h katerim se je mogoče pritožiti v upanju, da bi dosegli kakšno rešitev. Na začetku članka omenjeni študent je vložil pritožbo na sodišče in sodniki so razsodili v njegov prid, na šoli so se mu opravičili ter ga ponovno sprejeli. Podobno je delavki, ki je bila nadlegovana prinesel olajšanje ženski delavski sindikat. Prejela je opravičilo šolskega odbora, njeni delodajalci pa so sprejeli ukrepe za ustavitev spolnega nadlegovanja.
Seveda pa ne moremo pričakovati, da bo vsak, ki se bo pritožil, doživel enak izid. Modri kralj Salomon je realno opazil: »Kar je krivo, se ne more zravnati.« (Propovednik 1:15) Dobro je vedeti, da bodo nekatere stvari enostavno morale počakati na to, da jih bo Bog popravil ob svojem času.
[Slika na strani 31]
Starešine prisluhnejo upravičenim pritožbam in ukrepajo po njih