Neizmerno nagrajen za sveto službo

Pripoveduje Harry Bloor

Moj ded je bil pred kakimi stotimi leti zvest član metodistične cerkve in spoštovan laični pridigar. Velikodušno je podpiral več cerkva v angleškem lončarskem mestu Stoke-on-Trent. Nato pa je zašel v finančno stisko. Na pomoč mu je priskočil moj oče. Poskrbel je, da je na vasi začel voditi trgovinico, ki je imela dovoljenje tudi za prodajo piva. Ko so metodisti to izvedeli, so deda pri priči izobčili.

OČE je bil besen. Prisegel je, da ne bo nikoli več imel ničesar z religijo, in besedo je držal. Nekaj časa je bil policist, kasneje pa je postal lastnik gostilne. Tako sem odraščal sredi mešanice vonjav in cigaretnega dima. Vera ni v mojem življenju igrala prav nobene vloge, sem pa zato znal mojstrsko igrati večino namiznih iger! Kljub vsemu pa sem se v ranih letih od dedka nalezel kar precej spoštovanja do Biblije, čeprav sem o njej vedel bore malo.

Spoznal sem biblijsko resnico

Leta 1923, ko mi je bilo 24 let, sem se preselil nekoliko vzhodneje, v Nottingham. Tu sem začel dvoriti Mary, ki je živela kakih 40 kilometrov stran, jugozahodno od Leicestra, v vasi Whetstone. Njen oče, Arthur Rest, je bil včasih organist v tamkajšnji cerkvi, takrat pa je že bil vnet Preučevalec Biblije, kot so se tedaj imenovali Jehovove priče. Vedno mi je govoril o svoji novi veri, vendar bolj v prazno. Toda nekega nedeljskega popoldneva, 13. julija 1924, me je vse skupaj vendarle začelo zanimati. Z Arthurjem sem šel v domačo baptistično cerkev poslušat pridigo uglednega baptista, ki je bil sicer član parlamenta. Pritegnila me je njegova tema »Nauki pastorja Russlla v luči Svetega pisma«. Zapiske hranim še sedaj.

Preučevalci Biblije so nato baptiste prosili, ali bi smeli odgovoriti na napad na njihove nauke, toda baptisti so prošnjo zavrnili. To me je tako razjezilo, da sem se odločil sam poiskati kak drug prostor za takšen shod. Blizu je stal skedenj, ki se mi je zdel pravšnji. Počistili smo ga, ometli pajčevino, porinili mlatilnice na eno stran in vse je bilo pripravljeno. Nanosili smo 70 stolov in natisnili vabila.

Ko je končno iz Leicestra prišel Frank Freer in imel govor, so bili zasedeni vsi stoli, in še 70 ljudi je stalo! Frankovo jasno dopovedovanje iz Svetega pisma je prevzelo mnoge, tudi mene. Odtlej je mala občina Preučevalcev Biblije v Blabyju poleg Leicestra začela hitro rasti. Tisti čas pa je pomenil tudi prelomnico v mojem in Maryjinem življenju. Leta 1925 sva se namreč oba posvetila Jehovu, se krstila in nato še poročila.

Duhovni blagoslovi

Naslednje leto so me v občini Blaby postavili za vodja službe. Z ženo sva se nato lotila polnočasnega evangeliziranja, saj sva želela posnemati kolporterje. Toda kmalu je postalo jasno, da zdravje Mary ne bo dovoljevalo takšnega natrpanega urnika. Kljub svoji bolehnosti, ki je trajala vse do smrti leta 1987, pa je bila izredna partnerica in odlična oznanjevalka, spretna v neformalnem pričevanju in vpeljavi biblijskih poukov. Skoraj vsak večer sva imela kaj na urniku, ali sva bila na shodu ali pa sva se z bližnjimi pogovarjala o biblijskih resnicah.

Po poklicu sem bil inženir in sem delal v podjetju, ki je izdelovalo žage. Zaradi dela sem moral veliko potovati po Britaniji ter Franciji in Mary je šla ponavadi z mano. Na teh potovanjih sva lahko veliko pričevala.

Podlaga za širitev

Leta 1925 smo v Blabyju zgradili čudovit prostor za shode, od koder smo potlej organizirali uspešen pričevalski program. Vsako nedeljo zjutraj smo najeli avtobus, ki nas je odpeljal v oddaljene vasi in manjša mesta. Avtobus je med potjo ustavljal v raznih krajih, da so oznanjevalci lahko tam oznanjevali, med potjo nazaj pa jih je pobiral. V toplih poletnih mesecih smo zatem istega dne pozno popoldan imeli tudi biblijski pouk, na katerem smo preučevali zadnjo številko Stražnega stolpa. Nato pa smo se ob dvajseti uri zbrali še na leicestrski tržnici, kjer smo na prostem poslušali javni govor. Tako je nekega večera prišlo poslušat kar 200 ljudi. S to dejavnostjo je bil postavljen temelj mnogim današnjim občinam v Leicestru in njegovi okolici.

Nato je bilo leta 1926 tisto znamenito zborovanje, ki se je odvijalo v dveh dvoranah: v londonskima Alexandra Palace in Royal Albert Hall. Na njem je Joseph F. Rutherford, tedanji predsednik Watch Tower Society, napovedal izid knjige Deliverance. Njegov krepki javni nagovor »Zakaj se svetovne sile majejo in kakšno je zdravilo za to« ter resolucija »Pričevanje svetovnim vladarjem« sta bila dan po izvedbi v celoti natisnjena v vodilnem časopisu. Javno predavanje je poslušalo več kot 10.000 ljudi, resolucijo pa so zatem po vsem svetu razdelili v 50,000.000 izvodih. To zborovanje je še pospešilo oznanjevalstvo v Britaniji.

Veliko zborovanje med vojno

Druga svetovna vojna, ki je izbruhnila septembra 1939, je bila leta 1941 že v polnem zamahu. Nemški bombniki so dan in noč napadali, zato smo morali po vsej državi vse zatemnjevati. Hrane je primanjkovalo in še tisto, kar je je bilo, smo dobivali v strogo odmerjenih količinah. Prevoz je bil zelo omejen, tudi železniški. Kljub vsem tem navidez nepremagljivim oviram pa smo od 3. do 7. septembra 1941 imeli petdnevno zborovanje za vso državo.

Ker Leicester leži nekako na sredi Anglije, je bilo zborovanje v tamkajšnji De Montfort Hall. Takrat sem delal v lesni trgovini, zato sem lahko pomagal pri izdelavi oglaševalnih napisov. Organiziral sem tudi prevoz za delegate zborovanja. Karte za prevoz smo plačali že vnaprej in tudi več kot je bila redna cena, tako da so tramvaji po Leicestru vozili tudi v nedeljo.

Zaradi omejitev glede potovanja smo upali, da bo prišlo vsaj kakih 3000 Prič. Zamislite si, kako veseli smo bili, ko je svoj prihod najavilo več kot 10.000 delegatov! Toda kje jih nastaniti? Veliko so jih prijazno povabili k sebi na dom sami prebivalci Leicestra. Poleg tega jih je kakih 1000 živelo v šotorih, tri kilometre stran od zborovalnega mesta. Tabor, ki smo ga poimenovali Gideon, je v okolici dvignil kar nekaj prahu.

Za zborovalne oddelke in za nastanitev te ogromne množice ljudi smo najeli velike bele šotore. Vendar smo ugotovili, da bi v jasni mesečni noči ti lahko bili tarča nacističnih bombnikov, zato smo jih nemudoma zamaskirali. Vojna, še zlasti pa to, da Priče v njej niso hoteli sodelovati, je bilo takrat predmet pogovorov v javnosti. V zaporih je bilo na stotine Prič, ker so hoteli ravnati po Bibliji in ostati nevtralni. (Izaija 2:4; Janez 17:16)

The Sunday Pictorial je 7. septembra 1941 poročal: »Človek kar ne more verjeti, kako je mogoče, da lahko 10.000 ljudi, večinoma mladih, cel teden govori o veri, vojne pa, razen mimogrede, sploh ne omeni.

Vprašal sem, ali imajo Priče kaj svojih članov tudi v Nemčiji. Odvrnili so mi, da imajo, kakih 6000, in da so skoraj vsi v koncentracijskih taboriščih.«

Poročevalec je še dodal: »Nacisti so vsekakor sovražniki, toda Priče glede njih storijo prav malo, nič drugega kot to, da prodajajo letake in poslušajo govore.«

Časopisni komentarji o nas so bili povečini negativni in nasprotniki so se zatekali celo k nasilju, da bi ustavili naše zborovanje, vendar zaman. Londonski Daily Mail je kar malo zavidljivo priznal: »Organizacija je bila dobra, nevsiljiva in učinkovita.«

Obtožili so nas, da smo krivi za pomanjkanje cigaret v mestu. Toda The Daily Mail je pojasnil: »Niti Leicester niti Tobacco Controller se ne moreta pritoževati, da jim bodo ti Priče pokadili vse cigarete. Oni namreč ne kadijo.« Tudi pritožbe, češ da so imeli krajani zaradi Prič manj hrane, so ovrgli s pojasnilom, da so Priče večino hrane prinesli s sabo. Pravzaprav so na koncu zborovanja Leicestrski kraljevi bolnišnici poklonili 150 1,8-kilogramskih hlebcev kruha, kar pa je bilo v tistih časih, ko je hrane primanjkovalo, res precej.

Zborovanje je bilo velika duhovna spodbuda za približno 11.000 Prič v Britaniji. Bili so navdušeni, saj jih je bilo navzočih kakih 12.000! Delegati so radostno pričevali na leicestrskih ulicah kot še nikoli dotlej. Obiskali so tudi odročnejše vasi, kjer so pričevali po gramofonu.

Glavni govori na zborovanju so bili posnetki s petdnevnega zborovanja Jehovovih prič, ki je bilo mesec dni prej v St. Louisu, v ameriškem Missouriju. Višek zborovanja je bil posnetek govora brata Rutherforda »Kraljevi otroci«. V St. Louisu je izšla tudi knjiga Children, ki pa je ni bilo mogoče uvoziti, zato je bila kasneje v Britaniji izdelana posebna broširana izdaja. Po en primerek knjige so poslali vsem otrokom, ki so bili na zborovanju.

Edinstvena letna skupščina v Leicestru

Po vojni je število kraljestvenih oznanjevalcev v Britaniji izredno poraslo! V zgodnjih osemdesetih letih smo imeli v Leicestru že deset občin. In takrat smo tudi izvedeli, da se je Vodstveni organ Jehovovih prič odločil leta 1983 v Leicestru organizirati letno skupščino Watch Tower Bible and Tract Society. Ker sem bil v Leicestru mestni nadzornik, sem bil kmalu zaposlen s pripravami. Med drugim je bilo treba spet najeti De Montfort Hall.

Skupščine se je udeležilo trinajst članov vodstvenega organa iz brooklynskega upravnega središča Skupnosti. Dvorano je napolnilo kar 3671 delegatov, tokrat iz vsega sveta, in večinoma so to bili dolgoletni služabniki. V bližnji zborski dvorani pa je program poslušalo še nadaljnjih 1500 navzočih.

Letni skupščini je predsedoval Albert D. Schroeder, ki je v času medvojnega zborovanja v Leicestru nadzoroval londonsko podružnico Watch Tower Society. Brat Schroeder je spomnil na tisto zborovanje leta 1941 in vprašal: »Koliki med vami, ki ste danes tu z nami, ste bili tedaj navzoči?« Roke je dvignilo več kot polovica navzočih. »Samo poglejte, kakšno snidenje vseh vas zvestih, zvestih in vdanih!« je nato vzkliknil. Vsekakor je bil to nepozaben dogodek.

Zdaj, pri svojih 98 letih, še vedno služim kot tajnik v občini in imam javne govore, le da sede. Po Maryjini smrti leta 1987 sem se poročil z Bettino, vdovo, ki sva jo bila z Mery poznala že dolga leta. Hvaležen sem, da sem deležen tako dobre oskrbe, telesne in duhovne. Kljub pritiskom zaradi Maryjine bolehnosti in zdaj zaradi svoje starosti, lahko rečem, da je obilna zaposlenost v sveti službi vselej neizmerno nagrajena. (1. Korinčanom 15:58)

[Slika na strani 26]

Pripravljeni za oznanjevanje v dvajsetih letih tega stoletja

[Slika na strani 26]

Prizori z zborovanja v Leicestru