Svetovna enotnost – ali bo kdaj resničnost?

»ČE NAM bo v naslednjih nekaj generacijah uspelo preoblikovati svet neodvisnih držav, v katerih živimo, v nekakšno pristno mednarodno skupnost, [. . .] bomo uspešno odpravili tudi prastaro ustaljeno navado vojskovanja [. . .] Če pa nam to ne bo uspelo, potem verjetno ne bo [. . .] tudi nobene civilizacije.« Tako pravi vojaški zgodovinar Gwynne Dyer v svoji knjigi z naslovom War.

Liste zgodovine, pravi Dyer, polnijo poročila o narodih in drugih močnih skupinah, ki so se za zglajevanje razlik zatekali k vojni. Njihova neenotnost je pokosila življenje milijonov žrtev. Kralj Salomon je opisal, kako je to prizadelo ljudi v njegovih dneh, in njegovo pisanje je prikladno še danes. Pisal je: »Obrnil sem se in sem videl vse stiskanje, kar se ga godi pod solncem; in glej, solze stiskanih, in niso imeli tolažitelja; in na strani njih tlačiteljev je bila moč in ni jim bilo tolažitelja.« (Propovednik 4:1)

Glede na opozorilo prej omenjenega zgodovinarja pa imamo dandanes poleg sočutja do ,solz stiskanih‘ še dodaten razlog za to, da se najde kakšno pot, po kateri bi svet neodvisnih držav preoblikovali v nekakšno pristno mednarodno skupnost. V nevarnosti je namreč samo preživetje civilizacije! Sodobno vojskovanje obljublja uničenje vseh narodov, ki se zatekajo k njemu, in za sabo ne bo pustilo nobenega zmagovalca.

Svetovna enotnost na vidiku?

Kakšni so obeti za svetovno enotnost? Ali lahko človeška družba premaga razdiralne sile, ki ogrožajo zemeljsko preživetje? Nekateri mislijo, da lahko. Obrambni urednik britanskega časopisa Daily Telegraph John Keegan piše: »Kljub zmedi in negotovosti je videti, da je popolnoma mogoče opaziti nastajajoč obris sveta brez vojn.«

Kaj mu daje tak optimistični pogled? Zakaj se zdi, da so mnogi polni upanja, in to kljub človekovi dolgi zgodovini vojn in vsem videzu, da si človek ni sposoben uspešno vladati? (Jeremija 10:23) ,Človeštvo gre naprej. Zgodovina kaže vzorec nenehnega napredka,‘ so nekateri nekoč ugovarjali. Mnogi še danes verjamejo, da bo človekova prirojena dobrota nekako že slavila zmago nad zlom. Ali je to upanje realno? Ali pa je le iluzija, ki bo vodila v še večje razočaranje? Zgodovinar J. M. Roberts je v svoji knjigi Shorter History of the World realno zapisal: »Ne moremo reči, da je svetovna prihodnost videti zagotovljena. Nikjer ni videti konca človeškega trpljenja niti podlage za mišljenje, da se bo to kdaj zgodilo.«

Ali lahko upravičeno verjamemo, da bodo ljudstva in narodi zares premagali medsebojno nezaupanje in razdiralne razlike? Ali pa se za to zahteva nekaj več kot pa človeška prizadevanja? O teh vprašanjih bo razglabljal naslednji članek.

[Navedba vira slike na strani 2]

Zemlja v ozadju naslovnice: Mountain High Maps® Z dovoljenjem © 1995 Digital Wisdom, Inc.