Konec vseh vojn — je to dosegljivo?

PRIDITE, poglejte Jehovina dela, kakšne čudovite reči je naredil na zemlji! Preprečuje vojne tja do konca zemlje, tre loke, lomi sulice in ščite sežiga z ognjem.« (Psalm 46:9, 10, EI)

Gornje navdihnjene besede psalmista soglašajo s srčno željo ljudi iz vseh časov. Kdo si ne želi, da ne bi bilo več vojn? Čeprav si to želimo, pa doslej, kljub človeškim naporom ni bilo mogoče narediti konec vojnam. Ne samo, da smo v stalni vojni nevarnosti, temveč so postale vojne tako rušilne in smrtonosne, da je prvič v zgodovini človeštva ogrožen obstoj civilizacije in celo življenja samega.

Glede na resno nevarnost, ki se pojavlja pred nami, se mnogim vsiljuje vprašanje: Zakaj so človeški napori pri preprečevanju vojne tako bedno spodleteli? Je vojna res neizbežna? Zakaj se sploh bijejo vojne?

Zakaj so človeški napori spodleteli

»Če živiš v soseščini, kjer ni policije in je vsakdo oborožen ter živi v stalnem strahu, da bo napaden, bo često prišlo do streljanja«, piše novinar in vojni zgodovinar Gwynne Dyer. »V takšni soseščini živi takorekoč vsaka država na zemlji«, nadaljuje. »Ni nobene mednarodne policije in tako se vsaka država oborožuje in je pripravljena biti nasilna, vendar ima vrsta nasilja, ki se ga poslužujejo države, poseben naziv. Imenuje se vojna.« Čeprav je to precej poenostavljeno pojasnilo, vseeno poudarja nekaj osnovnih dejavnikov, ki so vzrok vojnam. Morajo obstajati sredstva za plačevanje vojn, kakor tudi naklonjenost temu. Skupaj s tem opažamo tudi pomanjkanje zakonov in reda v »soseščini«, ki je v tem primeru svet.

Znana zgodovinarja Will in Ariel Durant sta opozorila na te iste osnovne dejavnike v svoji knjigi The Lessons of History (Pouk zgodovine): »Pri današnjih pomanjkljivostih mednarodnih zakonov in nazorov, mora biti vsak narod v vsakem trenutku pripravljen na obrambo; kadar pa gre za njegove življenjske interese, mu mora biti dopuščena uporaba vseh sredstev, ki se jih ima za neobhodno potrebne za preživetje. Deset zapovedi je treba utišati, oziroma jih ne slišati, kadar gre za samoohranitev.«

Zato je uspeh ali neuspeh vsakršnih naporov, da bi se naredilo konec vsem vojnam, v precejšnji meri odvisen od upoštevanja teh osnovnih dejavnikov. Je v tem uspel kateri človeški načrt, ne glede na to, kako plemenita bi bila njegova zasnova? Preglejmo dejstva.

Pomanjkanje mednarodnega reda

V preteklosti so se veliko trudili, da bi bili ustvarili neko vrsto svetovne agencije s pooblastilom, da nadzoruje narode in ohrani mednarodno zakonitost in red. Društvo narodov je bilo, na primer, osnovano ob koncu Prve svetovne vojne z namenom, da se svet ne bi zapletel v vojne. Njegova učinkovitost je utonila v pozabo z izbruhom Druge svetovne vojne. Zatem se je leta 1945 pojavila Organizacija združenih narodov, ki jo je duhovništvo krščanstva hvalilo in občudovalo kot upanje človeštva za mir. Kaj je dosegla ta organizacija? Tudi tokrat nam naj odgovori zgodovina: »Sedaj je več kot štiri milijone ljudi zapletenih v 42 različnih vojn, uporov in državljanskih nemirov. ... V teh spopadih je bilo ubitih od enega do pet milijonov ljudi«, je poročal New York Times 1984. leta. Danes le malo ljudi verjame, da je Organizacija združenih narodov zmožna preprečiti vojne in spopade. Njen obstoj le malo pomirja strah pred tretjo svetovno vojno ali jedrsko katastrofo.

Grožnje in napetosti rastejo

Razlog, zakaj so agencije, kot organ združenih narodov, nemočne pri preprečevanju vojn je naslednji: narodi v svetu vztrajajo pri svoji neomejeni narodnostni suverenosti in svojih pravicah. Malo jih skrbi mednarodna odgovornost ali pravila obnašanja. Nekateri narodi menijo, da lahko upravičeno s čimer koli že dosežejo svoje cilje — tako morijo, ubijajo iz zased, ugrabljajo letala, bombardirajo, itd. — pri čemer so žrtve pogosto nedolžne osebe. Celo velike sile v svetu rinejo druga drugo v skrajnosti v imenu samoohranitve in narodnih interesov. Kako dolgo bodo narodi še prenašali drug drugega v takšnem nesmiselnem in neodgovornem ravnanju? Koliko incidentov, kot so bili Falklandi, Afganistan, Grenada, nesrečni polet korejskega letala linije 007, lahko svet še prenese, ne da bi prišlo do resnega spopada? Ni težko spoznati, zakaj sta nacionalizem in samoopredelitev postala glavna ovira za ukinitev vojn.

Oboroženi in v pripravljenosti

Danes je splošno znano, da imajo supersile toliko jedrskega orožja, da lahko nekajkrat uničijo celotno človeško življenje na zemlji. Kako pa je z ostalimi narodi? Po poročilu vlade Združenih držav Amerike so dežele v razvoju, čeprav pod ogromnim gospodarskim pritiskom, potrošile v zadnjem desetletju več kot 230 milijard ameriških dolarjev za nabavo nekaterih najmodernejših letal, izstrelkov in tankov. Posledice? »Prišlo je do tega, da imajo mnogi kupci težave pri prevzemanju svoje nove železnine.« Ti narodi so dobesedno do zob oboroženi. Dejstvo, da posedujejo samo takoimenovano konvencionalno orožje pomeni, da so ga še bolj voljni in pripravljeni uporabiti.

Obstaja kakšen razlog za upanje?

Večkrat propadli poskusi ljudi, da bi naredili konec vojskovanjem, samo potrjujejo naslednjo biblijsko resnico: »Ni človeku v oblasti pot njegova, ne v moči moža, kako naj hodi in ravna stopinje svoje.« (Jeremija 10:23) Čeprav ljudje tako zelo hrepenijo po ukinitvi vseh vojn, pa sami enostavno ne vedo, kako bi to dosegli. Kako je torej z obljubo, ‚da ne bo več vojn na zemlji‘? Naj bi nas samo navdala z upanjem ali nas celo prevarala? Gotovo ne. Jehova nam namreč zagotavlja glede vsake besede ali obljube, ki pride iz njegovih ust: »Ne vrne se k meni prazna.« (Izaija 55:11) Kako se bo tedaj spolnila ta Božja obljuba? Kakšno razumno osnovo imamo za verovanje, da bo Bog uspel tam, kjer je ljudem vedno znova spodletelo?