Dobra novica o raju na Tahitiju

TAHITI! Zdi se, da je že v samem imenu nekakšen eksotični čar. Zaslovel je zaradi umetnikov in pisateljev, kot so Paul Gauguin, Robert Louis Stevenson in Herman Melville, katerih upodobitve tropske lepote in spokojnosti teh tihomorskih otokov so mnogim razburkali domišljijo.

Izmed več kot 120 otokov Francoske Polinezije v Južnem Pacifiku je največji Tahiti. Ta tihomorski otok je po mišljenju večine ljudi tako rekoč sopomenka za raj, vendar morajo tamkajšnji prebivalci kljub temu slišati še o drugem raju, ki bo nastopil kmalu. (Lukež 23:43, NW) Jehovove priče, danes jih je na Tahitiju 1918, aktivno pripovedujejo 220.000 prebivalcem o dobri novici, da bo Božje kraljestvo kmalu uvedlo pravo rajsko stanje ne le na Tahitiju, temveč po vsej zemlji. (Matevž 24:14; Razodetje 21:3, 4)

Oznanjevalstvo na Tahitiju je bilo veliko let vodeno iz kakih 3500 kilometrov oddaljene podružnice Watch Tower Society na Fidžiju. Tako velikanska razdalja je stvari oteževala in napredek je bil počasen. Ko so 1. aprila 1975 odprli podružnično pisarno na Tahitiju, je to zaznamovalo preobrat v dejavnosti pravih kristjanov na tem področju. Kaj je vodilo do takšnega dogajanja in kako se je oznanjevalstvo na Tahitiju sploh začelo?

Skromen začetek

Na Tahitiju je bilo prvič slišati kraljestveno dobro novico v tridesetih letih tega stoletja in mnogi otočani, ki so imeli zdravo spoštovanje do Biblije, so se odzvali z velikim zanimanjem. Toda zaradi vladne prepovedi in drugih omejitev na otoku ni bilo nobenega Pričevalca vse do poznih petdesetih let. Takrat pa se je Tahitijka Agnes Schenck, ki je živela v Združenih državah, odločila, da se bo z možem in sinom vrnila na otok. Kako se je to zgodilo, takole pojasnjuje:

»Leta 1957 je brat Knorr [takratni predsednik Watch Tower Society] na območnem zborovanju v Los Angelesu razložil, da je na Tahitiju velika potreba po kraljestvenih oznanjevalcih. Takrat sem bila krščena že leto dni in sem vzkliknila: ,Torej pojdimo na Tahiti!‘ Slišali sta me dve družini, Neillovi in Caranovi, naši dobri prijatelji. Rekli so nam, da bi se nam z veseljem pridružili, toda manjkalo nam je sredstev. Mož je bil že dolgo bolan, sin pa še zelo mlad, in to nam je oteževalo odhod. Naš namen je prišel na uho prijateljem v sosednjih občinah, in poslali so nam denar ter gospodinjske potrebščine. Maja 1958 smo nato odpluli proti Tahitiju ter s seboj imeli tudi 36 rjuh!

Ob prihodu na Tahiti sem se počutila čisto izgubljeno, saj me 20 let ni bilo na otoku. Začeli smo oznanjevati, toda morali smo biti previdni, ker je bilo naše krščansko delo prepovedano. Revije smo morali skrivati in uporabljali smo samo Biblijo. Sprva smo pričevali le ljudem, ki so bili že naročeni na reviji Stražni stolp in Prebudite se!.

Clyde Neill in David Carano sta se nama z družinama pridružila po mednarodnem kongresu v New Yorku 1958. leta. Skupaj smo oznanjevali in vabili ljudi, naj pridejo poslušat govore po domovih bratov in sester. Postopoma so se stvari organizirale in zbrali smo biblijsko preučevalno skupinico s 15 ljudmi. Po treh mesecih se je Neillovim in Caranovim veljavnost turističnih viz iztekla, in niso mogli več ostati. Bratje so zato odločili, da pred njihovim odhodom krstijo vse zainteresirane, ki so se dovolj usposobili. Imela sem prednost, da sem bila za prevajalko na prvem govoru za krst. Ob tej priložnosti je svojo posvetitev Jehovu s krstom simboliziralo osem otoških domačinov. Neillovi in Caranovi pa so se nato vrnili v Združene države.

Oznanjevalstvo se je nadaljevalo. Organizirali smo se v skupinice in ob večerih obiskovali ljudi. Pogovori z zainteresiranimi so pogosto trajali pozno v noč. Tu in tam so se jim pridružili tudi protestantski strežniki. Leta 1959 se je oblikovala prva občina. Nato je 1960. leta vlada v našo veliko radost uradno priznala združenje Jehovovih prič. Ta prva leta so bila polna veselja in visokih duhovnih ciljev. Jehova je resnično blagoslovil našo odločitev, da smo se preselili tja, kjer je bila večja potreba.« Sestra Schenck je zdaj stara 87 let in v občini še vedno zvesto služi Jehovu.

Delo je napredovalo

Leta 1969 sta bila na Tahiti za posebna pionirja dodeljena Pričevalca iz Francije, Jacques in Paulette Inaudi. Jacques se spominja: »Na Tahitiju je ob najinem prihodu bilo samo 124 oznanjevalcev, občina v mestu Papeete ter posebna pionirja na polotoku Vairau.« Polotok je s Tahitijem povezan z zemeljsko ožino. Kmalu naj bi imeli mednarodni zbor »Raj na zemlji«. »Takrat sem prvič organiziral kakšno zborovanje,« nadaljuje Jacques. »Za obiskovalce smo morali načrtovati angleški program, zbrati orkester za kraljestvene pesmi in vaditi dve drami. Vse to delo je opravilo samo 126 oznanjevalcev. Prepričan sem, da je Jehova naredil največji del.« Prisotnost 488 ljudi je bila za otočane nekaj izrednega. Mnogi od njih so prvič videli Sopriče iz drugih držav.

Kmalu zatem je bil Jacques Inaudi postavljen za potujočega nadzornika. Ko je obiskal otoke, je videl, da je bilo tam veliko zanimanja, toda malo kraljestvenih oznanjevalcev, da bi ga negovali. »Zato sem spodbudil veliko družin, da bi se preselile na te otoke, in služile tam, kjer je večja potreba,« pojasnjuje Jacques. »Dobra novica se je tako postopoma razširila tudi na ta otočja.« Brat Inaudi je kot potujoči nadzornik služil od 1969. do 1974. leta in danes je starešina v neki tahitijski občini.

Eden od teh, ki so se odzvali na spodbudo brata Inaudija, je bil Auguste Temanaha, eden od osmerice, ki se je krstila 1958. leta. Sam pripoveduje, kaj se je zgodilo: »1972. leta nas je okrajni nadzornik Jacques Inaudi spodbudil, naj razmislimo o preselitvi, da bi služili na Huahineju, enem od Zavetrnih otokov, ki pripadajo Družbenim otokom. Okleval sem, saj so mi v občini dajali samo branje Biblije in se nisem počutil usposobljenega za tolikšno zaupano mi odgovornost. Toda brat Inaudi mi je stalno prigovarjal: ,Ne skrbi, to zmoreš!‘ Nekoliko zatem smo se doma odločili. Leta 1973 smo tako prodali vse in se s tremi otroki preselili na Huahine.

Ob našem prihodu sem spoznal, da je bilo treba začeti vse, Stražnostolpovo preučevanje, Teokratično strežbeno šolo in tako naprej. Ni bilo lahko, toda Jehova nas je ščitil in nam pomagal. Nekajkrat nam je pomagal najti bivališče. Drugič, ko je skupina nasprotnikov skušala pregnati Priče z otoka, se je neki krajevni politik postavil za nas. Jehova je ves ta čas zares bdel nad nami.« Zdaj sta na Huahineju dve občini – francoska s 23 oznanjevalci in tahitijska s 55 oznanjevalci.

Leta 1969 je bila za delo na polotoku kot posebna pionirka dodeljena Helene Mapu. »Na polotoku je bilo veliko zanimanja in v kratkem sem pričela veliko biblijskih poukov,« pravi Helene. Na Vairau je kmalu nastala majhna občina, toda potrebovali so starešine. Sčasoma jim je priskočil na pomoč Colson Deane, ki je takrat živel 35 kilometrov stran v Papari. »Za služenje na Vairau smo se morali dobro organizirati,« pripoveduje brat Deane. »Delal sem v od Variaa 70 kilometrov oddaljenem mestu Faaa, na drugi strani otoka. Po delu sem moral pohiteti domov, vzeti družino in se nato odpeljati na Vairao. Kasneje smo se zaradi moje zaposlitve morali preseliti v Faao. Ali pa bomo še naprej lahko podpirali vairaško občino? Tamkajšnjim bratom in sestram smo zares želeli pomagati, zato smo se odločili, da bomo to nadaljevali. Ob večerih, ko smo imeli shod, smo domov prihajali le redko pred polnočjo, ker smo morali za prevoz tistih, ki niso imeli avtomobila, opraviti več voženj. To smo počeli pet let. Zdaj se veselimo, ko na tem delu otoka vidimo štiri občine, in se s cenjenjem spominjamo tistih dni.«

Tahiti postane podružnica

Do 1974. leta je število kraljestvenih oznanjevalcev na Tahitiju naraslo na 199. Naslednje leto sta N. H. Knorr in F. W. Franz, takratni predsednik in podpredsednik Watch Tower Society, med obiskom v Francoski Polineziji videla, da bi bilo za tamkajšnje oznanjevalstvo veliko boljše, če ga ne bi vodili iz 3500 kilometrov oddaljenega Fidžija, ampak s Tahitija. Tako je 1. aprila 1975 pričela na Tahitiju delovati podružnica, za njenega nadzornika pa je bil postavljen okrajni nadzornik Alain Jamet.

Brat Jamet je pred nekaj leti pripovedoval o čudovitih Jehovovih blagoslovih. »Od 1975. leta smo se zelo trudili, da smo dobro novico ponesli na vse otoke in otočja na našem področju, ki pokriva območje veliko kakor zahodna Evropa. Rezultati so bili razveseljivi. Do 1983. leta je število oznanjevalcev naraslo na 538. Tega leta je bila v Paei zgrajena stavba za podružnično pisarno in betelski dom. Zdaj je na Družbenih otokih med 30 občinami razpršenih okrog 1900 oznanjevalcev, na Južnem otočju je ena občina in ena samotna skupina, na Markizinih otokih je občina in dve takšni skupini, na otočjih Tuamotu in Gambier pa je več skupin. Da bi poskrbeli za vse večje število novih, ki prihajajo na shode, se gradi veliko novih kraljestvenih dvoran – tri na Markizinih otokih in sedem na Tahitiju. Jehova je v zadnjih 20 letih resnično blagoslovil naš trud pri obdelovanju tahitijskega polja.«

Še vedno veliko dela

Francoska Polinezija ima odlične obete za porast. Letošnjega 23.marca se je po vsej Francoski Polineziji za obhajanje spomina na smrt Jezusa Kristusa z Jehovovimi pričami zbralo kakih 5376 ljudi. V potešitev duhovnih potreb teh zainteresiranih so biblijske izdaje na voljo v številnih krajevnih jezikih. Poleg tahitijščine se literatura prevaja tudi v paumotščino, ki jo govorijo na otočju Tuamotu ter na severu in jugu Markizinih otokov.

Kraljestveni oznanjevalci na Tahitiju zaradi stalne rasti in lepih doživetij še bolj cenijo ljubezen in potrpežljivost Jehova, »ki hoče, da se rešijo vsi [vseh vrst, NW] ljudje in pridejo do spoznanja resnice«, tudi tisti na daljnih južnopacifiških otokih. (1. Timoteju 2:4) Jehovove priče na Tahitiju in na drugih otokih Francoske Polinezije povsem verujejo v Jehovovo obljubo: »V meni bodo imeli upanje otoki in čakali bodo rame moje.« (Izaija 51:5)

[Zemljevid na strani 26]

Tahitijska podružnica skrbi za potrebe Francoske Polinezije

AVSTRALIJA

[Slika na strani 25]

Od leve proti desni: Alain Jamet, Mary-Ann Jamet, Agnes Schenck, Paulette Inaudi in Jacques Inaudi

[Slika na strani 27]

Tahitijska podružnična pisarna