Sprevideti načelo odseva zrelost
SLABA družba pokvari dobre nravi. Kar človek seje, to bo tudi žel. (1. Korinčanom 15:33, SSP; Galatom 6:7) Obe izjavi sta bodisi fizično bodisi duhovno zgled neke temeljne resnice oziroma načela in nekakšen temelj zakonom. Zakoni lahko danes veljajo, jutri pa ne več, in težijo k določnosti. Po drugi strani pa so načela široka in lahko trajajo v nedogled. Božja Beseda nas zato spodbuja, naj, kadar je le mogoče, razmišljamo v jeziku načel.
Webster’s Third New International Dictionary razlaga načelo kot »neko splošno oziroma temeljno resnico; vseobsegajoči temeljni zakon, doktrina oziroma domneva, na kateri temeljijo druge doktrine oziroma domneve ali pa so iz nje izpeljane«. Kakemu otroku denimo lahko kdo dá zakon: »Ne smeš se dotakniti peči.« Odraslemu pa bo zadoščalo že: »Peč je vroča.« Opazite lahko, da ima slednja izjava širši pomen. Je vodilo, kaj kdo lahko naredi, morda na njej kuha, peče ali pa jo izključi, zato postane nekakšno načelo.
Ključna življenjska načela so seveda duhovna; so vodilo našemu bogočastju in sreči. Toda nekateri se ogibajo naprezanja pri premišljevanju o načelih. Ko se morajo za kaj odločiti, jim je zaradi udobja bolj všeč pravilo. To ni modro in tudi ni v skladu z zgledi starodavnih zvestih mož v biblijskih dneh. (Rimljanom 15:4)
Možje božjih načel
Abel je bil izmed nepopolnih ljudi prvi, za katerega bi se lahko reklo, da je bil mož božjih načel. Verjetno je veliko premišljeval o obljubi o ,semenu‘ in sklepal, da bi odkupitev od greha pomenila tudi krvno daritev. (1. Mojzesova 3:15) Zato je Bogu daroval »od prvencev črede svoje«. Besedna zveza »in od njih tolšče« kaže, da je Jehovu dal najboljše. Toda šele po več kot dveh tisočletjih po Abelovi smrti je Bog prvič spregovoril o natančnih zahtevah glede žrtvovanja. V nasprotju z bogaboječim možem načel, Abelom, je njegov brat Kajn Bogu daroval zgolj mehanično. Njegovo stališče ni bilo dobro in nekaj na njegovi daritivi je kazalo na to, da po srcu ni bil načelen. (1. Mojzesova 4:3–5)
Tudi Noe je bil mož božjih načel. Biblijsko poročilo odkriva, da mu je Bog določno zapovedal, naj zgradi barko, toda v tem poročilu ne beremo o nobeni zapovedi, naj oznanjuje drugim. Toda Noe je bil kljub temu imenovan ,glasnik pravičnosti‘. (2. Petrov 2:5) Bog mu je sicer verjetno rekel, naj oznanjuje, toda k temu sta ga nedvomno gnala tudi njegovo načelno razmišljanje in ljubezen do bližnjega. Ker živimo v dneh, ki so podobni Noetovim, posnemajmo njegovo odlično stališče in se zgledujmo po njem.
Jezus je, čisto drugače od današnje duhovščine, učil ljudi misliti v jeziku načel. Zgled za to je njegov govor na gori. Vsa vsebina le tega je sklicevanje na načela. (Matevž, 5.–7. poglavje) Jezus je učil tako, ker je kakor pred njim že Abel in Noe resnično poznal Boga. Še kot deček je cenil naslednjo temeljno resnico: »Ne živi človek ob samem kruhu, temuč ob vsem, kar prihaja iz ust Božjih.« (5. Mojzesova 8:3; Lukež 2:41–47) Da, ključ do tega, da bi mi bili ljudje božjih načel, je ta, da zares spoznamo Jehova, kaj mu je všeč in kaj ne, ter kakšni so njegovi nameni. Kadar naše življenje vodijo te prvine, te dejansko postanejo živa načela. (Jeremija 22:16; Hebrejcem 4:12)
Načela in srce
Zakon je mogoče ubogati tudi z nejevoljo, morda iz strahu pred kaznijo zaradi neposlušnosti. Če pa človek z načelom soglaša, take drže enostavno ne more imeti, kajti že sama narava načel je takšna, da se posameznik, ki ga ta vodijo, odziva iz srca. Razmislite o Jožefu, ki je kakor Abel in Noe živel še pred sklenitvijo zaveze mojzesovske postave. Ko ga je Potifarjeva žena hotela zapeljati, je Jožef odgovoril: »Kako bi torej jaz storil toliko zlo in grešil zoper Boga?« Da, Jožef je poznal načelo, da sta mož in žena »eno meso«. (1. Mojzesova 2:24; 39:9)
Svet je danes brez pravičnih načel. Pohlepno se hrani z nasiljem in nemoralo. Za kristjana je nevarno, če bi ga mikalo grizljati, mogoče skrivoma, isto prazno hrano recimo s filmi, videokasetami ali knjigami. Kako priporočljivo je torej, da kakor Jožef načelno zavračamo slabo in mislimo na to, da bo Bog v bližajoči se ,veliki stiski‘ ohranil samo zvestovdane. (Matevž 24:21) Da, svoje prave notranjosti ne odkrivamo toliko s tem, kakšni smo v javnosti, ampak prvenstveno s tem, kakšni smo v zasebnosti. (Psalm 11:4; Pregovori 15:3)
Iz tega lahko sklepamo, da če nas vodijo biblijska načela, ne bomo iskali domnevnih vrzeli v Božjih zakonih, niti ne bomo skušali ugotavljati, kako daleč lahko gremo, ne da bi dejansko prelomili določen zakon. Takšno mišljenje je samouničujoče; na koncu prizadene nas.
Glejte, kaj je za zakonom
Zakoni so v kristjanovem življenju seveda zelo pomembni. So kakor straža, ki nas lahko zaščiti, in v njihovem jedru je veliko pomembnih načel. Če ne dojamemo teh načel, se nam lahko ohladi ljubezen do z njimi povezanih zakonov. To se je pokazalo tudi pri starem izraelskem narodu.
Bog je Izraelu dal Deset zapovedi in prva od njih je prepovedovala čaščenje kakršnega koli drugega boga razen Jehova. Temeljna resnica za tem zakonom je, da je Jehova ustvaril vse. (2. Mojzesova 20:3–5) Toda ali je narod živel po tem načelu? Sam Jehova odgovarja: »Ki pravijo [Izraelci] lesu: ,Ti si moj oče!‘ in skali: ,Ti si me rodila!‘ Meni [Jehovu] kažejo hrbet, ne obraza.« (Jeremija 2:27, SSP) Kako brezsrčna in nenačelna norost! In kako zelo je to Jehovu ranilo srce! (Psalm 78:40, 41; Izaija 63:9, 10)
Bog je dal zakone tudi kristjanom. Morajo se denimo ogibati malikovalstva, spolne nečistosti in zlorabe krvi. (Dejanja 15:28, 29) Ko premišljate o tem, lahko v ozadju vidite načela, kot so: Bog si zasluži našo izključno vdanost, svojemu zakonskemu partnerju moramo biti zvesti, in še, Jehova je naš Življenjedajalec. (1. Mojzesova 2:24; 2. Mojzesova 20:5; Psalm 36:9) Če dojamemo ter zelo cenimo načela za temi smernicami, vidimo, da so slednje v naše lastno dobro. (Izaija 48:17) Nam Božje ,zapovedi niso težke‘. (1. Janezov 5:3)
Medtem ko se Izraelci nekoč niso menili za Božje zapovedi, so v Jezusovih dneh njihovi »doktorji postave«, pismouki, šli v drugo skrajnost. Oblikovali so goro pravil in običajev ter s tem onemogočili čisto čaščenje in pokopali božja načela. (Matevž 23:2, The New English Bible) Ljudje so se počutili prepuščeni neuspehu, brezupu ali pa hinavščini. (Matevž 15:3–9) Mnoga od človeka postavljena pravila so bila nečloveška. Preden je Jezus ozdravil človeka s suho roko, je navzoče farizeje vprašal: »Ali se sme v soboto storiti dobro?« Njihov molk je kričal ,ne‘, zato je bil Jezus »žalosten nad zakrknjenostjo njihovih src« (SSP). (Marko 3:1–6) Farizeji bi na sabat morda priskočili na pomoč kakšni domači živali (denarna investicija), ki je bila v stiski ali ranjena, toda nikoli kakšnemu moškemu ali ženski, razen če ni šlo za življenje in smrt. Bili so resnično obsedeni s človeškimi pravili in tehničnimi posameznostmi, da podobno kot mravlja, ki teka semtertja po kaki risbi, niso videli celotne slike – božanskih načel. (Matevž 23:23, 24)
Jehovu lahko s spoštovanjem biblijskih načel prinesejo slavo tudi mladi, če so seveda iskrenega srca. Učitelj trinajstletne Rebeke je vprašal razred, ali bi kdo igral igre na srečo. Večina je dejala, da tega ne bi storili. Toda ko jim je omenil različne okoliščine, so vsi razen Rebeke priznali, da bi tako ali drugače sodelovali v igrah na srečo. Učitelj je Rebeko vprašal, ali bi kupila kartico za 20 centov na tomboli, prirejeni v dobrodelne namene. Rebeka je rekla, da ne, in navedla svetopisemske razloge, zakaj bi bilo to dejanje oblika sodelovanja v igri na srečo. Učitelj je nato celemu razredu dejal: ,Po mojem mnenju je v tem razredu Rebeka edina, ki ima v pravem pomenu besede to, čemur jaz pravim »načela«.‘ Da, Rebeka bi lahko enostavno odvrnila, »to je proti moji veri,« toda ona je razmišljala bolj globoko. Znala je pojasniti, zakaj so igre na srečo napačne in zakaj v njih ne bi hotela sodelovati.
Zgledi Abela, Noeta, Jožefa in Jezusa nam kažejo, kako nam lahko koristi, če pri bogoslužju uporabljamo »razsodnost« in ,pamet‘. (Pregovori 2:11; Rimljanom 12:1) Krščanski starešine delajo dobro, če pri tem, ko ,pasejo Božjo čredo v [svoji] skrbi‘, posnemajo Jezusa. (1. Petrov 5:2, NW) In prav Jezus je dober zgled tega, da pod Jehovovo suverenostjo ljubitelji božjih načel resnično uspevajo. (Izaija 65:14)