Ali žetveni prazniki ugajajo Bogu?

VISOKO nagrmadeno sočno sadje, slastna zelenjava in snopi zdravega žita dajejo privlačno podobo. Takšno razkošje ob žetvenih dneh krasi cerkvene oltarje in prižnice po vsej Angliji. Po Evropi in drugod številna praznovanja zaznamujejo začetek in konec žetvene sezone.

Tisti, katerih preživljanje je odvisno od zemlje, so še posebej hvaležni za njene pridelke. Pravzaprav je Bog starodavni izraelski narod pozval, naj praznuje tri letne praznike, ki so bili tesno povezani z žetvijo. Zgodaj spomladi, med praznikom opresnikov, so Izraelci darovali Bogu šop prvin ječmenove žetve. Ob prazniku tednov oziroma binkoštih, pozno spomladi, so žrtvovali kruh, spečen iz prvin pšenične žetve. Jeseni je nastopil praznik spravljanja, ki je zaznamoval konec izraelskega poljedelskega leta. (2. Mojzesova 23:14–17) Ti prazniki so bili »sveta zborovanja« in čas radovanja. (3. Mojzesova 23:2; 5. Mojzesova 16:16)

Kako pa je s sodobnimi žetvenimi praznovanji? Ali ta ugajajo Bogu?

Vezi s poganstvom

Svetna narava tradicionalne pojedine ob žetvi in pijančevanje, povezano s tem praznovanjem, sta motila anglikanskega duhovnika iz Cornwalla v Angliji, in 1843. leta je sklenil oživiti srednjeveški žetveni običaj. Vzel je nekaj prvega požetega žita in iz njega spekel kruh za praznovanje obhajila v svoji cerkvi. S tem je rešil pozabe praznik lammas – »krščansko« praznovanje, ki po besedah nekaterih izvira iz staroveškega čaščenja keltskega boga Lugha.a Sodobni anglikanski praznik žetve torej izvira iz poganstva.

Kaj pa druga praznovanja, ki so ob koncu žetvene sezone? Po besedah Encyclopædie Britannice ima mnogo običajev, ki zaznamujejo te praznike, izvor v »animističnem verovanju v pšenični [žitni] duh oziroma pšenično mater«. V nekaterih predelih so poljedelci verjeli, da duh biva v snopu žita, ki ga požanjejo najnazadnje. Da bi tega duha izgnali, so žito temeljito omlatili. Drugod so iz stebel žita spletli »slamnato lutko« in jo do setve v naslednjem letu shranili za »srečo«. Žitne klase pa so vtaknili v zemljo, v upanju, da bo to blagoslovilo nov pridelek.

Čas žetve nekatere legende povezujejo s čaščenjem babilonskega boga Tamuza, soproga boginje plodnosti Ištar. Žetje zrelega žitnega klasja so vzporejale s Tamuzovo prezgodnjo smrtjo. Druge legende pa so te dni povezovale celo z žrtvovanjem ljudi – običajem, ki je Bogu Jehovu odvraten. (3. Mojzesova 20:2; Jeremija 7:30, 31)

Kako pa na to gleda Bog?

Božje ravnanje s starim Izraelom jasno kaže, da je Jehova, Stvarnik in Vir življenja, od svojih častilcev zahteval izključno vdanost. (Psalm 36:9; Nahum 1:2) Objokovanje boga Tamuza v dneh preroka Ezekiela je bila ,velika gnusoba‘ v Jehovovih očeh. Zaradi teh in drugih zmotnih verskih običajev si je Bog pred molitvami lažnih častilcev mašil ušesa. (Ezekiel 8:6, 13, 14, 18)

Primerjajte to s tem, kaj so po naročilu Boga Jehova v povezavi z žetvijo obhajali Izraelci. Na praznik spravljanja so Izraelci imeli slovesni zbor, med katerim so mladi in stari, bogati in revni živeli v začasnih bivališčih, okrašenih z bujnim listjem žlahtnih dreves. Zanje je bil to čas velikega radovanja, toda tudi čas, ko so se spominjali rešitve, ki jo je Bog podelil njihovim prednikom ob izhodu iz Egipta. (3. Mojzesova 23:40–43)

Izraelci so med praznovanjem darovali daritve Jehovu, edinemu resničnemu Bogu. (5. Mojzesova 8:10–20) Kar pa se tiče prej omenjenih verovanj, Biblija nikjer ne govori, da bi pridelek, kot so žitni snopi, imel dušo.b Pismo tudi jasno kaže, da so maliki neživi, ne morejo govoriti, videti, slišati, vohati, čutiti ali svojim častilcem kakor koli pomagati. (Psalm 115:5–8; Rimljanom 1:23–25)

Danes kristjani niso pod Postavino zavezo, ki jo je Bog sklenil s starodavnim izraelskim narodom. Pravzaprav jo je Bog ,odpravil, pribivši Jezusa z žeblji na križ [mučilni kol, NW]‘. (Kološanom 2:13, 14) Jehovovi služabniki sodobnih dni živijo po ,Kristusovi postavi‘ in se s cenjenjem odzivajo na vse, kar jim Bog daje. (Galatom 6:2)

Apostol Pavel je jasno izjavil, da so bili judovski prazniki »senca prihodnjih reči«, in dodal, ,stvarnost pa je Kristusova‘ (NW). (Kološanom 2:16, 17) Pravi kristjani torej sprejemajo naslednji svetopisemski sklep: »Kar žrtvujejo pogani, [. . .] žrtvujejo zlim duhovom in ne Bogu. [. . .] Ne morete piti keliha Gospodovega in keliha zlih duhov.« (1. Korinčanom 10:20, 21) Poleg tega tudi upoštevajo navodilo, naj se ,nečistega ne dotikajo‘. Ali imajo žetveni prazniki v vaših krajih poganski ali krivoverski pridih? Če da, potem pravi kristjani ne bodo hoteli biti ne tako ne drugače vpleteni v takšno nečisto čaščenje, s čimer se bodo lahko ognili temu, da ne bi bili pogodu Jehovu. (2. Korinčanom 6:17)

Kadar kak hvaležen otrok dobi darilo od svojega očeta, komu se zahvali? Popolnemu tujcu ali svojemu roditelju? Božji častilci se z odkritosrčno molitvijo dnevno zahvaljujejo Jehovu, svojemu nebeškemu Očetu, za njegovo radodarno velikodušnost. (2. Korinčanom 6:18; 1. Tesaloničanom 5:17, 18)

[Podčrtni opombi]