Zakaj naznaniti slabo?
»KDOR prinese stvar na dan, postane sovražnik ljudi,« pravijo nekateri v zahodni Afriki. Prav to se je zgodilo Oluju, ki je starejšega brata obtožil krvoskrunstva s sestro. »Lažnivec!« je kričal brat, ki je nato Oluja hudo pretepel, ga spodil od hiše in zažgal vse njegove obleke. Tudi vaščani so tega brata zagovarjali. Olu v vasi ni bil več dobrodošel, in moral je oditi. Šele potem, ko so ljudje opazili dekletovo nosečnost, so spoznali, da jim je Olu govoril resnico. Brat je vse priznal in Olu si je zopet pridobil naklonjenost. Stvari pa bi se lahko obrnile čisto drugače. Oluja bi lahko ubili.
Očitno je, da tisti, ki ne ljubijo Jehova, niso ravno veseli, če se njihova napaka odkrije. Človek se zaradi grešnega nagnjenja rad brani graje in zameri vsakomur, kdor mu jo dá. (Primerjaj Janez 7:7.) Torej se ni čuditi, da mnogi molčijo kot grob, ko naj bi napake drugih odkrili tistim, ki imajo oblast kaznovati.
Ceniti vrednost graje
Jehovovo ljudstvo pa na grajo gleda drugače. Bogovdani možje in žene zelo cenijo, kar je Jehova pripravil za to, da bi pomagal zablodelim znotraj krščanske občine. Uvideli so, da je takšna vzgoja izraz Jehovove srčne dobrote. (Hebrejcem 12:6–11, SSP)
To se nazorno vidi iz neprijetne izkušnje kralja Davida. Vse od mladosti je bil pravičen mož, toda prišel je čas, ko je hudo grešil. Najprej je prešuštvoval. Nato je v poskusu, da bi napako prikril, poskrbel, da so moža te ženske umorili. Toda Jehova je Davidov greh razodel preroku Natanu in ta je pred Davida pogumno razgrnil vso zadevo. Najprej mu je povedal učinkovito prispodobo, nato pa ga vprašal, kaj naj se zgodi bogatašu, ki je imel veliko ovac, vendar je za pogostitev svojega prijatelja vzel in ubil revežu edino jagnje, ljubljenčka, ki ga je čuval kot zaklad. David, bivši pastir, je vzkipel od ogorčenja in jeze. Rekel je: »Mož, ki je to storil, mora umreti!« Natan je nato prispodobo naobrnil na Davida in rekel: »Ti si ta mož!« (2. Samuelova 12:1–7, SSP)
David se na Natana ni razjezil; ni se skušal braniti niti se ni zatekel k protiobtoževanju. Nasprotno, Natanovi očitki so mu močno vznemirili vest. Zbodlo ga je v srce, da je priznal: »Grešil sem zoper GOSPODA.« (2. Samuelova 12:13)
Natanovo razkritje Davidovega greha, ki mu je sledila pobožna graja, je rodilo dobre rezultate. David sicer ni bil obvarovan posledic napačnega ravnanja, vendar se je pokesal in se spravil z Jehovom. In kaj je menil o takšni graji? Napisal je: »Udari naj me pravični, ljubezen je to, in posvari naj me, je kakor mazilo glavi: ne brani se glava moja.« (Psalm 141:5)
Tudi v današnjih dneh se Jehovovi služabniki lahko zapletejo v resen prestopek, celo tisti, ki so zvesti že mnogo let. Ker se zavedajo, da starešine lahko pomagajo, se jih večina sama obrne k njim po pomoč. (Jakob 5:13–16) Včasih pa lahko prestopnik skuša, tako kot je kralj David, prikriti svoj greh. Kaj naj bi torej storili, če bi izvedeli za kak resen prestopek v občini?
Čigava odgovornost je to?
Ko starešine izvedo za kak resen prestopek, pristopijo k vpletenemu posamezniku, da bi mu ustrezno pomagali in vzgojno ukrepali. Za sojenje takšnim znotraj krščanske občine so odgovorni starešine. Pozorno gledajo na duhovno stanje občine, tako da lahko vsakomur, kdor naredi kaj nespametnega ali napačnega, pomagajo in ga opomnijo. (1. Korinčanom 5:12, 13; 2. Timoteju 4:2; 1. Petrov 5:1, 2)
Kaj pa če niste starešina in izveste za kak resen prestopek drugega kristjana? Napotke za to najdemo v Postavi, ki jo je Jehova dal izraelskemu narodu. Zakon je določal, da je vsak, ki bi bil priča odpadniškim delom, uporu, umoru ali drugim resnim zločinom, dolžan to naznaniti in pričati za vse, kar je vedel. Tretja Mojzesova knjiga 5:1 pravi: »In če se kdo pregreši s tem, da čuje glas zaprisege [javnih kletev, NW], in sam je bil priča, bodi da je stvar videl ali zvedel, pa ničesar ne izpove, bo nosil krivico svojo.« (Primerjaj 5. Mojzesova 13:6–8; Estera 6:2; Pregovori 29:24.)
Danes kristjani nismo pod Mojzesovsko postavo, toda vodijo nas lahko načela, ki se skrivajo za njo. (Psalm 19:7, 8) Kaj naj bi torej storili, če izvemo za kak sokristjanov resen prestopek?
Kako ravnati
Za mišljenje, da se je resen prestopek res zgodil, je predvsem treba imeti tehten razlog. »Ne pričaj na slepo proti svojemu bližnjemu,« je izjavil neki modri mož, »da bi zavajal s svojimi ustnicami.« (Pregovori 24:28, SSP)
Lahko se odločite, da stopite neposredno k starešinam. To ni narobe. Toda navadno je najbolj ljubeče, če pristopite kar k vpletenemu. Dejstva morda niso takšna, kot so videti. Ali pa se starešine s tem že ukvarjajo. O zadevi se s posameznikom mirno pogovorite. Če še vedno ostaja razlog za mišljenje, da je zagrešil kaj hudo slabega, ga spodbudite, naj poišče pomoč starešin, in mu obrazložite, zakaj je to razumno. O zadevi ne govorite drugim; to bi namreč bilo opravljanje.
Če dotični v nekem razumnem času tega starešinam ne pove, potem bi to morali storiti vi. Eden ali dva od njih se bosta nato z obtoženim pogovorila o zadevi. Starešine bi morali ,poiskati, poizvedeti in natanko izprašati‘, da bi ugotovili, ali je prišlo do napačnega ravnanja. Če je, bodo zadevo obravnavali po svetopisemskih smernicah. (5. Mojzesova 13:12–14)
Za potrditev obtožbe prestopka se zahtevata vsaj dve priči. (Janez 8:17; Hebrejcem 10:28) Če dotični obtožbo zanika, vaše pričevanje pa je edino, se bo stvar prepustilo v Jehovove roke. (1. Timoteju 5:19, 24, 25) To se stori z zavestjo, da je Jehovu vse »razodeto« in da bodo človeka njegovi grehi ,našli‘, če je kriv. (Hebrejcem 4:13; 4. Mojzesova 32:23, SSP)
Toda denimo da dotični zanika obtožbo in ste vi edina priča proti njemu. Ali vas smejo zdaj protiobtožiti obrekovanja? Če o zadevi niste opravljali takšnim, ki vanjo niso vpleteni, ne. Poročati o stvareh, ki vplivajo na občino, pristojnim in odgovornim za nadzor in urejanje zadev, ni obrekovanje. To se pravzaprav sklada z našo željo, da bi vedno delali to, kar je prav in zvestovdano. (Primerjaj Lukež 1:74, 75.)
Ohraniti svetost v občini
En razlog za to, da je prav naznaniti pregrešek, je, da to prispeva k ohranitvi čistoče v občini. Jehova je čist, svet Bog. Od vseh svojih častilcev zahteva, da so duhovno in moralno čisti. Njegova navdihnjena beseda opominja: »Kakor otroci pokorščine se ne ravnajte po prejšnjih željah v času nevednosti svoje, marveč po Svetem, ki vas je poklical, bodite tudi vi sveti v vsem svojem vedenju, kajti pisano je: ,Sveti bodite, ker sem jaz svet.‘ « (1. Petrov 1:14–16) Če se proti posameznikom, ki delajo kaj nečistega oziroma napačnega, vzgojno ne ukrepa ali pa se jih ne odstrani, lahko oskrunijo célo občino in prinesejo nanjo Jehovovo nemilost. (Primerjaj Jozue, 7. poglavje.)
Pismi apostola Pavla krščanski občini v Korintu kažeta, kako je naznanitev prestopka prispevala k očiščenju tamkajšnjega Božjega ljudstva. Pavel je v svojem prvem pismu pisal: »Sploh se sliši, da je nečistost med vami, in to taka nečistost, kakršne še med pogani ni, da ima nekdo svojega očeta ženo.« (1. Korinčanom 5:1)
Biblija nam ne pove, od koga je apostol prejel to poročilo. Pavel je morda za razmere izvedel od Štefana, Fortunata in Ahaika, ki so pripotovali iz Korinta v Efez, kjer je bival. Od krščanske občine v Korintu je tudi prejel pismo z vprašanji. Toda naj je bil vir tak ali drugačen, je Pavel, ko je od zanesljive priče prejel poročilo o razmerah, glede tega lahko dal napotke. »Odpravite hudobnika izmed sebe!« je napisal. Človeka so nato izobčili. (1. Korinčanom 5:13; 16:17, 18)
Ali so Pavlovi napotki prinesli dobre rezultate? Seveda! Očitno se je prestopnik streznil. Pavel je občino v svojem drugem pismu Korinčanom spodbudil, naj skesanemu ,odpustijo in ga potolažijo‘. (2. Korinčanom 2:6–8) Naznanitev prestopka je torej vodila k ukrepom, s katerimi se je občina očistila, posameznik pa, ki si je poškodoval odnos z Bogom, si je spet pridobil Božjo naklonjenost.
Drugi zgled najdemo v Pavlovem prvem pismu krščanski občini v Korint. Tu apostol imenuje priče, ki so mu poročale o zadevi. Pisal je: »Povedali so mi namreč za vas, bratje moji, Hlojini domači, da so prepiri med vami.« (1. Korinčanom 1:11) Pavel je vedel, da so ti prepiri, skupaj z izkazovanjem neprimerne časti človeku, ustvarili sektaško držo, zaradi katere je bila ogrožena enotnost občine. Zato je iz velikega zanimanja za duhovno blaginjo tamkajšnjih sovernikov hitro ukrepal in občini pisal nasvete za izboljšanje.
Danes si velika večina bratov in sester v občinah po vsej zemlji močno prizadeva ohranjati duhovno čistost občine. To delajo tako, da vsak posamično varuje pred Bogom priznan položaj. Nekateri zaradi tega tudi trpijo. Drugi so za to, da bi ostali značajni, celo umrli. Zato bi z oproščanjem ali prikrivanjem prestopkov gotovo pokazali, da ne cenimo teh naprezanj.
Pomagati zablodelim
Zakaj nekateri, ki so storili večji greh, oklevajo stopiti k občinskim starešinam? Pogosto zato, ker se ne zavedajo, koliko bi jim to koristilo. Nekateri zmotno menijo, da bo za greh, če ga bodo priznali, zvedela cela občina. Drugi se zavajajo glede resnosti svojega početja. Zopet drugi mislijo, da se lahko spravijo v red brez pomoči starešin.
Toda takšni prestopniki potrebujejo ljubečo pomoč občinskih starešin. Jakob je pisal: »Je li kdo bolan med vami, naj pokliče k sebi starejšine cerkve, in molijo naj nad njim ter ga mazilijo z oljem v imenu Gospodovem. In molitev vere bo pomagala bolniku, in Gospod ga ozdravi; in ako je storil grehe, mu bo odpuščeno.« (Jakob 5:14, 15)
Kako čudovita priprava za pomoč zablodelim, da bi si obnovili duhovnost! Starešine lahko duhovno bolehnim posameznikom z blažilnimi nasveti iz Božje Besede in molitvami zanje pomagajo, da bi se vrnili z napačne poti. Zato se skesani, ko se sestanejo z ljubečimi starešinami, ne počutijo obsojene, ampak pogosto osvežene in razbremenjene. Neki mladi Zahodnoafričan je nečistoval in ta greh prikrival nekaj mesecev. Ko se je ta odkril, je starešinam dejal: »Kako si želim, da bi me bil kdo vprašal kaj o moji zvezi s tem dekletom! Priti s tem na dan je tolikšno olajšanje.« (Primerjaj Psalm 32:3–5.)
Dejanje načelom podrejene ljubezni
Krščeni Božji služabniki so »prešli iz smrti v življenje«. (1. Janezov 3:14) Toda če bi kdo zakrivil resen greh, bi se podal nazaj na pot smrti. Če mu ne bi nihče pomagal, bi lahko ob ponavljanju prestopka otopel ter se ne bi hotel pokesati in vrniti k čaščenju pravega Boga. (Hebrejcem 10:26–29)
Naznaniti prestopek je dejanje pristne skrbi za prestopnika. Jakob je zapisal: »Bratje moji, ako kdo izmed vas zabrede od resnice in ga kdo nazaj pripelje, vedi, da kdor nazaj pripelje grešnika s krive poti njegove, reši dušo njegovo iz smrti in pokrije množico grehov.« (Jakob 5:19, 20)
Zakaj torej naznaniti slabo? Ker prinaša dobro. Zares, naznaniti prestopek je dejanje krščanske načelom podrejene ljubezni, izkazane Bogu, občini in prestopniku. Kadar vsak član občine zvestovdano podpira Božja pravična merila, Jehova bogato blagoslavlja vso občino. Apostol Pavel je pisal: »On [Jehova] vas bo tudi do konca utrdil, da boste brez krivde na dan našega Gospoda Jezusa Kristusa.« (1. Korinčanom 1:8, SSP)
[Slika na strani 26]
Ko spodbudimo zablodelo Pričo, da govori s starešinami, pokažemo ljubezen
[Slika na strani 28]
Starešine pomagajo zablodelim, da si spet pridobijo Božjo naklonjenost