Vest – breme ali pridobitev?
,IMAM slabo vest!‘ Skoraj vsakogar od nas kdaj pa kdaj zapeče vest. Med takšno občutje lahko sodi vse od preprostega nemira, pa do moreče bolečine. Prizadeta vest lahko povzroči celo potrtost ali pa hudo razočaranje nad samim seboj.
Mar ni, gledano iz tega vidika, vest potem breme? Nekateri morda že tako mislijo. Stari misleci so jo pogosto obravnavali kot naravno, prirojeno zmožnost. Mnogi so jo imeli za moralnega vodnika, ki nam ga je dal neposredno sam Bog. Tako so jo imenovali »Božja navzočnost v človeku«, »naša prvobitna narava« in celo »božanski glas«.
V nedavnih letih pa je postala priljubljena trditev, da je vest predvsem pridobljena zmožnost, plod starševskih in družbenih vplivov. Nekateri psihologi denimo trdijo, da se otrok nauči vzdržati nezaželjenega vedenja večinoma iz strahu pred kaznijo, in menijo, da je to, čemur pravimo vest, samo vsrkanje osebnih vrednot in prepričanja staršev. Drugi poudarjajo vlogo, ki jo ima pri prenašanju vrednot in meril družba kot celota. Za nekatere je slaba vest samo nesoglasje med tem, kar bi radi delali, in tem, kar od nas terja zatiralna družba!
Ljudje pa se kljub tem teorijam znova in znova upirajo staršem, družinam in celi družbi, ker jim to narekuje vest. Nekateri so vesti na ljubo celo pripravljeni žrtvovati svoje življenje! In kljub tolikšnim razlikam v svetovnih kulturah imajo početja, kot so umor, tatvina, prešuštvo, laž in krvoskrunstvo, skoraj vsepovsod po svetu za napačna. Mar to ne potrjuje, da je vest naravna, prirojena?
Vest – biblijsko gledišče
Prava avtoriteta na tem področju je Bog Jehova. Navsezadnje »nas je [Bog] ustvaril, ne pa mi sebe«. (Psalm 100:3) On povsem razume naš ustroj. Božja Beseda Biblija pojasnjuje, da je bil človek narejen po Božji »podobi«. (1. Mojzesova 1:26) Ustvarjen je bil z občutkom za to, kaj je prav in kaj napačno. Vest je tako bila že od začetka neločljiv del človekove narave. (Primerjaj 1. Mojzesova 2:16, 17.)
To potrjuje tudi apostol Pavel v Listu Rimljanom: »Kadar pogani, ki nimajo [Božje] postave, po naravi izpolnjujejo to, kar veleva postava, so sami sebi postava, čeprav so brez postave. Ti dokazujejo, da je delo postave zapisano v njihovih srcih: o tem pričuje tudi njihova vest in misli, ki se medsebojno obtožujejo ali pa zagovarjajo.« (Rimljanom 2:14, 15, SSP) Bodite pozorni, da so mnogi, čeprav ne vzgojeni po Judom dani božanski Postavi, upoštevali nekatera načela Božjega zakona, pa ne zaradi pritiska družbe, ampak »po naravi«!
Vest še zdaleč ni breme. Je božanski dar, pridobitev. Priznati je treba, da nam lahko zadaja bolečine. Če pa prav pazimo nanjo, nas lahko nagradi z občutkom velikega zadovoljstva in notranjega miru. Lahko nas vodi, ščiti in vzgibava. The Interpreter’s Bible takole razpravlja: »Posameznik lahko ohrani duševno in čustveno zdravje samo, če skuša zapreti prepad med tem, kar dela, in tem, kar bi po svojem mišljenju moral delati.« Kako pa lahko zapre ta prepad? Ali je vest mogoče oblikovati in šolati? Ta vprašanja bo obravnaval naslednji članek.