Obiskovanje domačega misijonarskega področja

KO OBISKUJEVA krščanske občine, potujeva od Portugalske do Kitajske. Vsaj videti je tako, čeprav z ženo Olive nikoli ne odpotujeva z britanskega področja.

Obiskujeva vse številnejše tujejezične občine Jehovovih prič, raztresene po vsej državi. Sodelujeva na uspešnem in duhovno napredujočem večjezičnem področju, vse od oddaljenega otoka Jersey, ki leži kakih 20 kilometrov pred francosko obalo Normandije, kjer je portugalska občina, pa do mesta Sunderland na severu Anglije, kjer obiskujeva zainteresirane kitajsko govoreče prebivalce. Naj vam razložim, kako sva to neobičajno nalogo dobila, in kaj se dogaja, ko misijonariva kar doma.

Z Olive sva bila že kakih dvajset let v potujoči službi, vsak teden na obisku v drugi občini. Prepotovala sva celo Britanijo, od severa do juga in od vzhoda do zahoda, nedavno pa še sredozemski otok Malto, tam sva doživela enkratno krščansko gostoljubnost. (Primerjaj Dejanja 28:1, 2.) Po treh letih na Malti sva se že začela spraševati, kje bo najina naslednja zadolžitev. Mislila sva, da naju bodo verjetno poslali kam na angleško podeželje in se s tem že kar sprijaznila. Kako zelo naju je potem presenetila zadolžitev, in sicer, služenje v novem okraju, ki ga sestavljajo skupine in občine, v katerih govorijo 23 različnih jezikov!

Razmišljala sva, kako bova zmogla. Nikoli se nisva, razen ko sva bila na Malti, veliko družila z ljudmi iz drugih okolij in kultur. Ali bova zmogla spodbujati ljudi, ki ne znajo prav veliko angleško? Kako se bomo razumeli, ko pa ne znava drugih jezikov? Kako bo, saj drugače kuhajo in imajo drugačne običaje? Se bova znala prilagoditi? Takšna vprašanja so nama rojila po glavi, ko sva v molitvi premišljevala o tem povabilu v Makedonijo. (Dejanja 16:9, 10; 1. Korinčanom 9:19–22)

Premagovanje jezikovnih ovir

Olive pove: »Sprva sem se čutila nesposobno, saj nisem znala drugih jezikov. Niti zamišljati si nisem mogla, kako bi lahko tem sestram pomagala. Pa sem se spomnila, da naju je par, ki je z nama najprej preučeval Biblijo, spodbujal, naj nikoli ne zavrneva nobene naloge. Učila sta naju, da nam Jehova nikoli ne reče narediti nečesa, česar ne bi zmogli.« Zato sva nalogo radovoljno sprejela.

Ko sedaj o tem razmišljava, vidiva, da nama ravno neznanje drugih jezikov pomaga, da prav z vsemi enako ravnava. Ko denimo vsak teden na shodu v drugi občini poslušava drug jezik, doumeva, kako se počutijo bratje in sestre, ki pridejo na shod v angleško občino, pa ne znajo kaj prida angleško. Za shode se morava res dobro pripraviti, da potem veva, o čem govorijo. Olive na shodu vedno odgovori na eno vprašanje. Odgovor si pripravi v angleščini, kaka sestra pa ji ga prevede, seveda ga mora zapisati fonetično. Prizna, da se kar malo obotavlja, preden dvigne roko in odgovori. Včasih se ji tudi nasmejejo. Vendar ji to ne vzame poguma. Pravi: »Vem, da bratje in sestre moj trud cenijo. Pravzaprav s svojimi odgovori spodbujam k sodelovanju na shodu še tiste, ki bolj obvladajo jezik.«

Tudi moji govori so drugačni, saj po vsakem stavku čakam, da ga prevajalec prevede. Pri tem pa mi misel tako zlahka uide iz glave. Moram se kar najbolj zbrati in gradivo tudi precej skrajšati. Vendar mi je kar všeč.

Pestra strežba

V Britaniji so tujejezični prebivalci razkropljeni po skoraj vseh urbanih okoljih, toda v eni ulici sta le po eden ali dva, potem pa je treba spet potovati, da najdete druge. Toda ko jih pozdravite v njihovem jeziku in vidite, kako se odzovejo, čutite, da se je splačalo. Če brat, ki ga spremljam, kraljestveno novico stanovalcu predstavi v njegovem jeziku, se ta velikokrat izjemno razveseli.

V resnici je zame strežba na tujejezičnem področju v vsej štiridesetletni kraljestveni službi eno najzanimivejših doživetij. Možnost rasti je presenetljiva. In ni dvoma, da mnogi ljudje resnico veliko hitreje spoznajo in jo globlje cenijo, če jih poučujete v njihovem maternem jeziku. (Dejanja 2:8, 14, 41) Ganljivo je ob koncu shoda videti brate in sestre, ki od veselja jokajo, saj so včasih prvič lahko ves program, ki so ga poslušali, tudi razumeli.

Pri pohišnem oznanjevanju sva se trudila, da bi s stanovalcem vsaj pričela govoriti v njihovem jeziku, čeprav sva včasih imela majčkene težave. V gudžaratiju je denimo vsakdanji pozdrav, Kemcho, kar je nekaj podobnega kot »Zdravo«. Očitno pa je, ko sem ga jaz narobe izgovoril, zvenel kot reklama za znano znamko kave. Kakor koli že, v nekem stanovanju sta se mož in žena, ko sem ju pozdravil v gudžaratiju, nasmehnila in naju povabila noter. Prijazno sta nama ponudila kavo, pa ne zaradi nepravilne izgovorjave. Izkazalo se je, da sta v sorodu z nekaj Jehovovimi pričami iz skupine, kjer sva bila na obisku in da se zares zanimata za resnico.

Angleško govoreča sestra je nekaj let nosila revije gospe, ki je govorila kitajsko. Tu in tam ji je tudi ponudila brezplačen biblijski pouk na domu, vendar ga je odklonila. Nekega dne pa je z njo šla sestra, ki se je učila kitajščine in ponudila ji je knjigo Tudi ti lahko večno živiš v raju na zemlji v tem jeziku.a Gospa jo je rada vzela. In ko je imela knjigo v svojem jeziku, je sprejela tudi biblijski pouk. Tistih par besed, povedanih v njenem jeziku, je nanjo pozitivno vplivalo.

Pestre kulture

Nisva vedela, da v nekaterih kulturah možje ne marajo, da njihove žene zvečer gredo ven same. Zaradi tega je prenekatera sestra zelo težko prišla na večerne shode. Nekatere azijske skupnosti menijo, da mlajše ženske, ki se odločijo, da se ne bodo poročile, pa še naprej živijo doma, s tem užalijo družino. Tako se je oče neke mlade sestre hotel zastrupiti, ko je ta odklonila poroko z moškim, ki ji ga je izbrala družina. Take sestre zaradi tega izredno veliko pretrpijo! Vendar je naravnost čudovito videti, kako resnica vpliva na družinsko življenje in kako zvestovdanost teh sestra Jehovu vpliva tudi na njihove neverne starše.

Ko sva to službo začela, sva se morala tudi spreminjati. Preden sva začela potujočo službo, sem jedel jedi pripravljene po angleško, zdaj pa: bolj so začinjene, boljše so. Sedaj nama je žal za vsa tista leta, in bilo jih je precej, ko nisva znala uživati v taki pestrosti kuhinje – od sušija do curryja.

Svetli obeti

Jasno se kaže, da je v mnogih krajih sedaj čas za razcvet tujejezičnih področij. Imamo vedno več publikacij v različnih jezikih. Pri organiziranju novih občin lahko občutimo Jehovov blagoslov. Iz oddaljenih občin prihajajo pomagat bratje in sestre, ki govorijo druge jezike.

Izjemen je odziv na oznanjevanje kraljestvene dobre novice v francoščini. V Britanijo je v zadnjih letih prišlo iz Zaira in drugih afriških držav veliko francosko govorečih beguncev. Prva francosko govoreča občina v Londonu je, ko so jo ustanovili, štela kakih 65 oznanjevalcev. Po enem letu so imeli že 117 oznanjevalcev, od tega 48 polnočasnih oziroma rednih pionirjev. Kmalu so ustanovili še drugo občino, da bi lahko skrbeli za vse večje zanimanje. Potem so lahko več pozornosti posvečali interesentom, izmed katerih jih je leta 1995 spominsko slovesnost obiskalo 345. Gileadski absolventi, ki so prej služili v Beninu, Maroku, Slonokoščeni obali in Zairu, sedaj svoje izkušnje rabijo na tem vse večjem področju, odziv pa je naravnost presenetljiv.

Tako sem, ko sem obiskal francosko občino, bil tudi pri biblijskem pouku z mlado Afričanko. Ko naj bi odšla, je mlada ženska prosila: »Ne odhajajta še, prosim. Ostanita.« Enostavno se je želela še več naučiti. Spomnila me je na Lidijo iz prvega stoletja. (Dejanja 16:14, 15)

Ko sva to delo začela, sva majhnim tujejezičnim skupinam pomagala, da so postale občine. V skupinah, kjer so imeli tedensko občinsko knjižno preučevanje, sva vpeljala skrajšano mesečno teokratično strežbeno šolo. To jim je pomagalo dobro se izražati v terenski strežbi. Tako so postopoma lahko uvedli vseh pet tedenskih občinskih shodov. Sedaj že imamo nove občine, v katerih govorijo francosko, gudžarati, japonsko, kitajsko (kantonsko), pandžabsko, portugalsko, tamilsko in velško.

Prav tako sva imela prednost obiskovati shode gluhonemih bratov in sester. Kar gane vas, ko jih vidite, kako pojejo z rokami. Cenim, da se tako zelo trudijo, ko z govorico znamenj in kretenj sodelujejo v kraljestvenem oznanjevanju. Imamo celo interprete za ljudi, ki so in gluhi in slepi. Videti je, da je Jehova poskrbel za to, da ne bi nikogar izpustili.

Če že moramo za kaj prositi, prosimo za to, za kar je prosil že Jezus: »Prosite torej Gospodarja žetve, naj pošlje delavcev na žetev svojo.« (Matevž 9:38) Mnogi naši bratje in sestre so sprejeli izziv in se učijo jezika kake etnične skupine, ki je na področju njihove domače občine. Nimamo čudežnega daru za govorjenje jezikov, vseeno pa nam Jehova kar tukaj doma ponuja misijonarsko področje, ki je zrelo za žetev. (Janez 4:35, 36) (Pripovedoval je Colin Seymour.)

[Podčrtna opomba]