V Romuniji sem spoznala biblijsko resnico

PRIPOVEDUJE GOLDIE ROMOCEAN

Leta 1970 sem prvič po skoraj petdesetih letih obiskala svoje sorodnike v Romuniji. Ljudje so živeli pod zatiralnim komunističnim režimom in neprestano so me opozarjali, naj pazim, kaj govorim. Ko sem nato stala v vladni pisarni v domači vasi, mi je uradnik prigovarjal, naj takoj zapustim državo. Preden vam razložim, zakaj, naj vam povem, kako sem v Romuniji spoznala biblijsko resnico.

RODILA sem se 3. marca 1903 v vasi Ortelec na severozahodu Romunije, blizu mesta Zalau. Živeli smo v prelepem okolju. Voda in zrak sta bila čista. Pridelovali smo lastno hrano in tudi materialnih dobrin nam ni manjkalo. V mojih zgodnjih letih je država uživala mir.

Ljudje so bili zelo verni. Naša družina je pravzaprav pripadala trem različnim veram. Ena babica je bila pravoverna katoličanka, druga adventistka, starša pa sta bila baptista. Jaz se z nobeno od teh religij nisem strinjala, zato so rekli, da bom postala ateistka. ,Če je en Bog,‘ sem razmišljala, ,bi morala biti samo ena vera – ne pa kar tri v eni družini.‘

Motilo me je to, kar sem v verah videla. Duhovnik je na primer obiskoval domove in pobiral cerkveno pristojbino. Kadar ljudje niso imeli denarja, jim je v zameno vzel njihove najboljše volnene odeje. V katoliški cerkvi sem videla babico, kako je klečala in molila pred Marijino sliko. ,Zakaj moli k sliki?‘ sem razmišljala.

Težavni časi

Oče je 1912. leta odšel v Združene države, da bi prislužil denar za odplačilo nekega dolga. Nedolgo za tem je izbruhnila vojna in možje iz naše vasi so odšli v boj; ostale so samo ženske, otroci in starejši možje. Naša vas je začasno prišla pod madžarsko nadvlado, toda potem so se romunski vojaki vrnili in vas zopet zavzeli. Ukazali so nam, naj takoj odidemo. Med spravljanjem premoženja in mlajših otrok na volovsko vprego pa so v naglici in zmedi pozabili name. Veste, bila sem najstarejša od petih otrok.

Stekla sem k sosedu, staremu možu, ki je ostal v vasi, in on mi je rekel: »Pojdi domov. Zakleni se in nikogar ne spusti noter.« Takoj sem ga ubogala. Zaužila sem nekoliko kokošje juhe in sarmo, ki sta ostali zaradi hitrega odhoda, nato pa pokleknila k postelji in molila. Kmalu zatem sem trdno zaspala.

Ko sem odprla oči, je bil že dan, in rekla sem: »O Bog, hvala ti! Živa sem!« Zidovi so bili polni lukenj od krogel, saj so vso noč streljali. Ko je mati v naslednji vasi uvidela, da me ni z njimi, je poslala mladega Georgea Romoceana, ki me je našel in me privedel k njim. Nedolgo zatem smo se lahko vrnili v domačo vas in tam živeli naprej.

Moja želja po biblijski resnici

Mama je hotela, da se krstim kot baptistka, jaz pa tega nisem želela storiti, ker nisem mogla verjeti, da bi ljubeči Bog večno cvrl ljudi v peklu. Mati je to skušala razložiti takole: »No, če so slabi.« Jaz pa sem ji odgovorila: »Če so slabi, jih pobij, ne pa muči. Jaz ne bi mučila niti psa ali mačke.«

Spomnim se, kako mi je mati, ko sem imela 14 let, na čudovit spomladanski dan naročila, naj grem past krave. Ko sem ležala v travi poleg reke, z gozdom v ozadju, sem gledala v nebo in spregovorila: »Bog, vem, da si tam; ampak nobena od teh ver mi ni všeč. Moraš imeti eno dobro.«

Močno verjamem, da je Bog uslišal mojo prošnjo, kajti prav tisto poletje leta 1917 sta v vas prišla Preučevalca Biblije (kot so se takrat imenovali Jehovove priče). Bila sta kolporterja oziroma polnočasna strežnika in šla sta v baptistično cerkev, kjer smo ravno imeli bogoslužje.

Po Romuniji se širi biblijska resnica

Nekaj let pred tem, leta 1911, sta se Carol Szabo in Josif Kiss, ki sta v Združenih državah postala Preučevalca Biblije, vrnila v Romunijo, da bi tja ponesla biblijsko resnico. Nastanila sta se v Tirgu Muresu, nekaj manj kot 160 kilometrov jugovzhodno od naše vasi. V nekaj letih se je na kraljestveno sporočilo odzvalo dobesedno na stotine ljudi in se lotilo krščanske strežbe. (Matevž 24:14)

Ko sta torej mlada Preučevalca Biblije prišla v baptistično cerkev v vas Ortelec, je bogoslužje vodil komaj 18-letni George Romocean in skušal razložiti pomen Lista Rimljanom 12:1. Končno je eden od mladih kolporterjev vstal in rekel: »Bratje, prijatelji, kaj nam skuša apostol Pavel tukaj povedati?«

Ko sem to slišala, sem bila zelo razburjena! Mislila sem: ,Ta moža pa morata znati razlagati Biblijo.‘ Toda večina navzočih je kričala: »Krivi preroki! Vemo, kdo ste!« Nastopil je hrušč in trušč. Takrat pa je vstal Georgeov oče in rekel: »Nehajte vsi! Kakšen duh pa je to? Kakor da bi tu govorilo vino! Če nam imata moža nekaj povedati in vi nočete poslušati, potem ju vabim na svoj dom. Kdor koli želi priti, je dobrodošel.«

Vsa iz sebe sem stekla domov in povedala materi, kaj se je zgodilo. Bila sem med tistimi, ki so sprejeli povabilo na Romoceanov dom. Kako razburjena sem bila tisti večer, ker sem se iz Biblije naučila, da gorečega pekla sploh ni ter v svoji romunski Bibliji videla Božje ime Jehova! Kolporterja sta uredila, da je na Romoceanov dom vsako nedeljo prišel kak Preučevalec Biblije in nas poučeval. Naslednje poletje sem se, stara 15 let, krstila in s tem simbolizirala svojo posvečenost Jehovu.

Sčasoma je praktično vsa Prodanova in Romoceanova družina sprejela biblijsko resnico in posvetila svoje življenje Jehovu. To so storili tudi mnogi drugi iz naše vasi, tudi mlad par, katerega dom smo prej rabili za baptistično cerkev. Potem sta ga spremenila v prostor, kjer so se Preučevalci Biblije zbirali k preučevanju. Svetopisemska resnica se je hitro širila v okoliške vasi in do 1920. leta je v Romuniji bilo okrog 1800 kraljestvenih oznanjevalcev!

V Združene države

Kar smo se naučili, smo si močno želeli deliti z očetom, Petrom Prodanom. Toda neverjetno; preden smo mu lahko pisali, smo dobili njegovo pismo, v katerem nam je sporočil, da je postal krščen Jehovov služabnik. Preučeval je s Preučevalci Biblije v Akronu (Ohio) in želel je, da bi se mu vsi pridružili v Združenih državah. Vendar mati ni hotela zapustiti Romunije. Tako sem leta 1921 uporabila denar, ki ga je oče poslal, in se mu pridružila v Akronu. George Romocean je s svojim bratom odpotoval v Združene države že leto dni prej.

Ko sem z ladjo prispela na Ellis Island (New York), uslužbenec iz urada za priseljence ni vedel, kako prevesti moje ime Aurelia v angleščino, zato je dejal: »Vi boste Goldie.« Tako se tudi od tedaj imenujem. Kmalu za tem sem se 1. maja 1921 poročila z Georgeom Romoceanom. Oče je približno leto dni kasneje odšel v Romunijo in se 1925. leta v Akron vrnil z mlajšo sestro Mary. Potem je šel nazaj, da bi tam bil skupaj z materjo in ostalo družino.

Začetek najine strežbe v Združenih državah

George je bil zelo zvestovdan in predan Jehovov služabnik. Med 1922. in 1932. letom sva bila blagoslovljena s štirimi ljubkimi hčerami: Esther, Anne, Goldie Elizabeth in Irene. V Akronu je bila ustanovljena romunska občina in na začetku smo shode imeli pri nas doma. Nazadnje je občino vsakih šest mesecev obiskal predstavnik iz svetovnega sedeža Preučevalcev Biblije v Brooklynu (New York) in bival pri nas.

Nedelje smo velikokrat cele posvetili oznanjevalstvu. Pripravili smo torbe s knjigami in kosilo, posadili dekleta v Fordov model T ter dan preživeli v oznanjevanju na podeželskem področju. Zvečer smo se nato udeležili Stražnostolpovega preučevanja. Dekleta so vzljubila oznanjevanje. Leta 1931 sem bila v Columbusu (Ohio), ko so Preučevalci Biblije privzeli razločevalno ime Jehovove priče.

Opomin, ki sem ga potrebovala

Nekaj let kasneje sem se razjezila na Josepha F. Rutherforda, takratnega predsednika Watch Tower Bible and Tract Society. Neki novi pričevalec je menil, da mu brat Rutherford ni prisluhnil in da je bil do njega nepravičen. Mislila sem, da brat Rutherford nima prav. No, neko nedeljo sta nas prišla obiskat sestra Mary z možem Danom Pestruiem. Po večerji je Dan dejal: »Dajmo se pripraviti za shod.«

»Ne hodimo več na shode,« sem rekla. »Jezni smo na brata Rutherforda.«

Dan je sklenil roke na hrbtu, zakorakal gor in dol ter nato dejal: »Ali si, ko si se krstila, poznala brata Rutherforda?«

»Seveda ne,« sem odgovorila. »Saj veš, da sem se krstila v Romuniji.«

»Zakaj si se krstila?« ga je zanimalo.

»Ker sem spoznala, da je Jehova edini pravi Bog, in sem želela posvetiti življenje njegovi službi,« sem odvrnila.

»Tega nikoli ne pozabi!« je odgovoril. »Kaj pa, če bi brat Rutherford zapustil resnico, ali bi jo potem zapustila tudi ti?«

»Nikoli, nikoli!« sem rekla. To me je spametovalo in rekla sem: »Vsakdo naj se pripravi za na shod.« Od takrat naprej se nismo več ustavili. Kako hvaležna sem bila Jehovu za svakov ljubeči opomin!

Shajati med gospodarsko krizo

Gospodarska kriza 1930-ih let je bila težaven čas. Nekega dne je George prišel domov zelo potrt in mi povedal, da so ga odpustili iz tovarne gume. »Ne skrbi,« sem rekla, »v nebesih imamo bogatega Očeta in on nas ne bo zapustil.«

Še isti dan je srečal nekega prijatelja, ki je nosil veliko košaro gob. Izvedel je, kje jih je nabral, in domov prišel s celim mernikom gob. Nato je porabil naše zadnje tri dolarje, da je kupil posodice. »Kako moreš narediti kaj takega,« sem ga vprašala, »ko vendar imava majhna dekleta, ki potrebujejo mleko?«

»Nič ne skrbi,« je odvrnil, »samo stori, kar ti pravim.« Naslednjih nekaj tednov smo v hiši imeli majhno tovarno čiščenja in pakiranja gob. Prodajali smo jih uglednejšim restavracijam in vsak dan prinesli domov po 30 do 40 dolarjev, kar je takrat bilo za nas celo premoženje. Kmet, ki nam je dovolil nabirati gobe na svojem pašniku, je dejal, da tam živi že 25 let, toda še nikoli ni videl toliko gob. Kmalu za tem so Georgea poklicali iz tovarne gume nazaj na delo.

Ohraniti vero

Leta 1943 smo se preselili v Los Angeles (Kalifornija), čez štiri leta pa smo se naselili v Elsinoru. Tam smo odprli trgovino z živili, v kateri smo se pri delu izmenjavali vsi v družini. Elsinore je bilo takrat mestece z okrog 2000 prebivalci in na krščanske shode smo morali potovati v 30 kilometrov oddaljeno mesto. Kako vesela sem bila, ko sem videla, kako je 1950. leta tam nastala majhna občina! Zdaj je na tistem območju 13 občin.

Leta 1950 je najina hči Goldie Elizabeth (večina jo pozna kot Beth) diplomirala na Watchtowerjevi biblijski šoli Gilead v South Lansingu (New York) in bila kot misijonarka dodeljena v Venezuelo. Leta 1955 se je najmlajša hči Irene veselila, da so njenega soproga povabili, da bi kot potujoči strežnik služil v okrajnem delu. Po obiskovanju Kraljestvene strežbene šole v South Lansingu (New York) 1961. leta, so ju nato poslali v Tajsko. Včasih sem hčeri tako zelo pogrešala, da sem jokala, toda potem sem pomislila: ,Sama sem hotela, da bi bilo prav to njihovo delo.‘ Potem sem pograbila svojo torbo s knjigami in odšla na oznanjevanje. Domov sem vedno prišla srečna.

Leta 1966 je dragega soproga Georgea zadela kap. Beth, ki se je zaradi zdravstvenih težav vrnila iz Venezuele, je pomagala skrbeti zanj. Naslednje leto je George umrl, mene pa je tolažilo dejstvo, da je ostal zvest Jehovu in prejel nebeško nagrado. Beth je po tem odšla v Španijo, da bi služila tam, kjer je bila večja potreba po kraljestvenih oznanjevalcih. Najstarejša hči Esther je zbolela za rakom in 1977. leta umrla, 1984. pa je zaradi levkemije umrla še Anne. Obe sta vse življenje zvesto služili Jehovu.

Ob Annini smrti sta se Beth in Irene vrnili s svojih oznanjevalskih nalog v tujini. Pomagali sta že skrbeti za sestri in vse smo bile hudo prizadete. Potem pa sem dekletoma dejala: »Zdaj pa je dovolj! Druge tolažimo z dragocenimi biblijskimi obljubami. Zdaj se moramo tudi me pustiti potolažiti. Satan bi nas rad oropal veselja pri služenju Jehovu, me pa mu tega ne dovolimo.«

Zvesta družina v Romuniji

S sestro Mary sva se 1970. leta odpravili na nepozabno potovanje v Romunijo na obisk k naši družini. Ena od sester je že umrla, obiskali pa sva lahko brata Johna in sestro Lodovico, ki sta še vedno živela v vasi Ortelec. Oče in mati sta umrla že pred najinim obiskom. Ostala sta zvesta Jehovu. Veliko nam jih je reklo, da je oče bil steber v občini. Celo nekateri njegovi pravnuki v Romuniji so zdaj Priče. Obiskali sva tudi mnoge sorodnike z moževe strani družine, ki so ostali trdni v biblijski resnici.

Romunija je 1970. leta bila pod krutim komunističnim režimom Nicolaea Ceausesca in Jehovove priče so surovo preganjali. Flore, sin brata Johna, in drugi sorodniki, so zaradi krščanske vere veliko let preživeli v koncentracijskih taboriščih, in tako je bilo tudi z moževim bratrancem Gaborjem Romoceanom. Nič čudnega, da so romunski bratje potem, ko so nama zaupali pošto, namenjeno sedežu Jehovovih prič v New Yorku, rekli, da ne bodo mirni, dokler ne bodo izvedeli, da sva varno prišli iz države!

Ko sva se zavedli, da se je rok veljavnosti najinega vizuma iztekel, sva odšli v vladno pisarno v Ortelec. Bil je petek popoldan in v službi je bil samo en uradnik. Ko je izvedel, pri kom sva bili na obisku in da je najin nečak bil v koncentracijskem taborišču, je dejal: »Dami, pojdita od tod!«

»Ampak danes ni nobenega vlaka, ki bi naju odpeljal,« je odvrnila sestra.

»Ni važno,« je pohitel. »Vzemita avtobus. Vzemita vlak. Vzemita taksi. Hodita. Samo čimprej pojdita od tod!«

Ko sva se že odpravili, naju je poklical nazaj ter nama sporočil, da bo ob osemnajstih zunaj voznega reda prišel mimo neki vojaški vlak. Kako pripravno se je to izkazalo! Na rednem vlaku bi nama papirje vedno znova pregledovali, toda ta vlak je prevažal vojaško osebje in medve sva na njem bili edini civilistki, zato naju nihče ni vprašal po najinih potnih listih. Morda so domnevali, da sva babici kakih častnikov.

Naslednje jutro sva prispeli v Temišvar in tam nama je prijatelj nekega sorodnika pomagal priskrbeti vizum. Dan za tem sva že bili zunaj države. Domov sva s seboj prinesli veliko toplih in nepozabnih spominov od naših zvestih krščanskih bratov in sester v Romuniji.

Še več let po najinem obisku v Romuniji sva o oznanjevalstvu za železno zaveso slišali komaj kakšno posameznost. Toda bili sva prepričani, da bodo naši krščanski bratje in sestre ostali zvesti Bogu, pa naj se zgodi kar koli. In res so ostali! Kolikšno veselje je bilo izvedeti, da so aprila 1990 tam zakonsko priznali Jehovove priče kot versko organizacijo! Naslednje poletje so nas razveselila poročila o tamkajšnjih zborovanjih. V osmih mestih je namreč bilo več kot 34.000 prisotnih, 2260 pa se jih je krstilo! Zdaj jih v Romuniji v oznanjevalstvu sodeluje več kot 35.000 in lani se jih je 86.034 udeležilo slovesnosti v spomin na Kristusovo smrt.

Resnica je zame še vedno dragocena

Na spominski slovesnosti nekaj let nisem jemala simbolov. Opazila sem namreč veliko usposobljenih bratov, ki niso jemali simbolov, in sem razmišljala: ,Zakaj bi Jehova meni podelil prednost sodedištva s svojim Sinom v nebesih, ko pa so drugi tako dobri govorniki?‘ Ampak ko simbolov nisem jemala, sem se počutila zelo vznemirjeno. Bilo mi je, kot da bi nekaj zavračala. Po mnogem preučevanju in molitvah sem jih zopet začela jemati. Moj mir in veselje sta se vrnila ter me nikoli več zapustila.

Zdaj zaradi slabega vida ne morem več brati, toda vsak dan poslušam Biblijo in reviji Stražni stolp in Prebudite se! na kasetah. Še vedno tudi sodelujem v oznanjevalstvu. Ponavadi mesečno oddam med 60 in 100 revijami, ko pa smo preteklega aprila imeli posebno akcijo z revijo Prebudite se!, sem jih oddala 323. Hčeri mi pomagata, da lahko prinašam svoj del tudi v Teokratični strežbeni šoli. Srečna sem, da lahko še naprej spodbujam druge. V dvorani mi skoraj vsi pravijo babica.

Ko se ozrem nazaj, na svojih skoraj 79 let posvečene službe Jehovu, se mu vsak dan zahvaljujem, da mi je dovolil spoznati svojo dragoceno resnico in rabiti življenje v njegovi službi. Tako sem hvaležna, da sem doživela spolnitev čudovitih biblijskih prerokb, v katerih je bilo za te zadnje dni napovedano zbiranje ovcam podobnih posameznikov. (Izaija 60:22; Zaharija 8:23)

[Slika na strani 23]

Sestra Mary in oče stojita, ter jaz in George s hčerama Esther in Anne

[Slika na strani 24]

S hčerama Beth in Irene, Ireninim soprogom ter njunima fantoma, ki vsi zvesto služijo Jehovu