»Triersko sveto ogrinjalo«

TRIER je s svojo 2000-letno zgodovino najstarejše mesto v Nemčiji.a Stoletja je imel tesno povezavo s katoliško cerkvijo. Leta 1996 je stolnica tega mesta razstavila relikvijo, ki naj bi bila stara skoraj toliko kot mesto samo. Imenujejo jo Triersko sveto ogrinjalo.

Ogrinjalo je 1,57 metra dolgo in 1,09 metra široko ter ima polovične rokave. Narejeno je iz bombaža in po knjigi Hansa-Joachima Kanna Wallfahrtsführer Trier und Umgebung (Romarski vodnik po Trieru in okolici) so ga verjetno nosili kot vrhnje oblačilo. Nekateri ocenjujejo, da je izvirno oblačilo (skozi stoletja so ga kar velik del popravili in ojačali z drugimi tkaninami) iz drugega ali celo prvega stoletja n. š. Če je to res, bi bilo to oblačilo redka in zanimiva muzejska starina.

Drugi pa menijo, da oblačilo ni le starinsko, temveč tudi sveto – od tod mu tudi ime Sveto ogrinjalo. To pa zato, ker ni obrobljeno, kakor ni bila suknja, ki jo je nosil Jezus Kristus. (Janez 19:23, 24) Nekateri celo trdijo, da je »Sveto ogrinjalo« pripadalo Mesiju.

Ni povsem znano, kako se je ogrinjalo znašlo v Trieru. Po nekem viru naj bi ga »mestu podarila cesarica Helena, mati Konstantina Velikega«. Kann opozarja, da je prvo zanesljivo poročilo o tuniki v Trieru iz leta 1196.

Ogrinjalo, sicer shranjeno v stolnici, so od 16. stoletja razstavljali le tu in tam. To so na primer storili leta 1655, nedolgo po tridesetletni vojni, ki je Trier veliko stala. S prodajo romarskih spominkov so občasno precej zaslužili.

V tem stoletju so bila tri romanja k »Svetemu ogrinjalu«: leta 1933, 1959 in 1996. Leta 1933 je bilo romanje objavljeno na dan, ko so Hitlerja imenovali za kanclerja nemškega rajha. Kann poudarja, da to, da sta se na isti dan zgodila oba dogodka, osvetljuje okoliščine romanja. Uniformirana nacistična vojska je pred stolnico romarjem postavila častno stražo. Tega leta si je haljo ogledalo dva milijona ljudi in pol.

Herbert, dolgoletni prebivalec Triera, je primerjal romanji iz let 1959 in 1996. »Leta 1959 so bile ulice polne, stojnice, pri katerih so prodajali spominke, so bile skoraj na vsakem vogalu. Letos pa je cela stvar mnogo tišja.« In res, leta 1996 si je haljo ogledalo le 700.000 ljudi, milijon manj kot leta 1959.

Zakaj si gredo ogledat haljo

Cerkev poudarja, naj halja ljudem ne bi bila predmet čaščenja. Neobrobljena halja naj pomeni cerkveno enotnost. Frankfurter Allgemeine Zeitung poroča, da je škof Spital, ko je objavil romanje, dejal: »Nenavadne okoliščine našega sveta nas, kristjane, spodbujajo, da imamo nenavadne odgovore. Moramo se upreti naraščajočemu valu sovraštva, surovosti in nasilja.« Škof je pojasnil, da bo posameznika to, da si pride ogedat haljo, spomnilo na enotnost.

Vendar zakaj bi nekoga ravno »Sveto ogrinjalo« spominjalo na cerkveno enotnost? Kaj če kdo haljo uniči, če ogrinjalo razpade ali pa se izkaže, da je bila vse le potegavščina? Ali bi bila potem cerkvena enotnost v nevarnosti? Kaj pa ljudje, ki ne morejo obiskati Triera? Ali se ti manj zavedajo cerkvene enotnosti?

Sveto pismo nikjer ne omenja, da so zgodnji kristjani potrebovali predmete, ki bi jih spominjali na potrebo po krščanski enotnosti. Sploh pa je apostol Pavel spodbudil kristjane z besedami: »Zakaj po veri živimo, ne po tem, kar gledamo.« (2. Korinčanom 5:7) Enotnost pravih kristjanov je opisana kot ‚edinost vere‘. (Efežanom 4:11–13)

[Podčrtna opomba]