Fundamentalizem – kaj je to

KJE so začetki fundamentalizma? Na koncu prejšnjega stoletja so svobodomiselni teologi spreminjali nauke, zato da bi ugodili višji kritiki Biblije in znanstvenim teorijam, kot je evolucija. Zaradi tega se je omajalo zaupanje ljudi v Biblijo. Konzervativni verski voditelji v Združenih državah so se odzvali tako, da so določili – kot so to imenovali – verske fundamente.a Na začetku dvajsetega stoletja so v več zvezkih pod naslovom The Fundamentals: A Testimony to the Truth (Fundamenti: Pričevanje za resnico) izdali razpravo o teh fundamentih. Od tod tudi izraz »fundamentalizem«.

V prvi polovici 20. stoletja so o fundamentalizmu poročali le tu in tam. Fundamentalisti so denimo 1925. leta postavili pred sodišče šolskega učitelja Johna Scopsa iz države Tennessee v ZDA in primer je zaslovel kot Scopsov proces. Njegov zločin? Poučeval je evolucijo, to pa je bilo proti državnemu zakonu. V tistih dneh so nekateri mislili, da fundamentalizem ne bo obstajal dolgo. V protestantski reviji Christian Century je 1926. leta pisalo, da je »prazen in umeten« in da »sploh nima značilnosti ustvarjalnih dosežkov ali preživetja«. Kako zelo so se motili!

Od sedemdesetih let tega stoletja pa se fundamentalizem v novicah nenehno pojavlja. Profesor Miroslav Volf iz Fuller Theological Seminaryja (Kalifornija, ZDA) pravi: »Fundamentalizem ni le preživel, temveč se je celo razcvetel.« Beseda »fundamentalizem« se danes ne nanaša le na protestantska gibanja, ampak tudi na gibanja v drugih religijah, kot so katolicizem, islam, judovstvo in hinduizem.

Odziv na naše dni

Zakaj takšno širjenje fundamentalizma? Tisti, ki ga preučujejo, ga vsaj delno pripisujejo moralni in verski negotovosti naših dni. Prejšnja leta je večina družb živela v ozračju moralne gotovosti, ki je temeljila na tradicionalnih verovanjih. Zdaj pa so le-ta izzvali ali pa jih zavračajo. Veliko intelektualcev trdi, da ni Boga ter da je človek sam v neosebnem vesolju. Veliko znanstvenikov uči, da je človeštvo rezultat evolucijskega naključja in ne delo ljubečega Stvarnika. Prevladuje razmišljanje, po katerem je dovoljeno skoraj vse. Svet je prizadela izguba moralnih vrednot na vseh družbenih ravneh. (2. Timoteju 3:4, 5, 13)

Fundamentalisti hrepenijo po nekdanji gotovosti in nekateri od njih si svoje skupnosti in narode prizadevajo vrniti k moralnim in doktrinalnim temeljem, ki se jim zdijo pravilni. Delajo vse, kar morejo, da bi druge prisilili živeti po »točnem« moralnem zakoniku in sistemu doktrinalnih verovanj. Fundamentalist je trdno prepričan, da ima on prav, drugi pa narobe. Profesor James Barr v svoji knjigi Fundamentalism pravi, da imajo fundamentalizem »pogosto za sovražen in sramoten izraz, ki nakazuje na ozkost, obremenjenost s predsodki, mračnjaštvo in sektaštvo«.

Ker nihče ne mara, da bi mu rekli, da je ozek, poln predsodkov ali sektaš, se ne morejo sporazumeti, kdo fundamentalist je in kdo ni. Vendar pa obstajajo določeni vidiki, ki označujejo verski fundamentalizem.

Prepoznati fundamentalista

Verski fundamentalisti navadno skušajo ohraniti običaje in verske nauke neke omike, za katere so prepričani, da so prvobitni, ter nasprotovati stvarem, pri katerih zaznajo posvetni duh. S tem še ni rečeno, da nasprotujejo vsemu, kar je sodobnega. Nekateri za širjenje svojih pogledov zelo učinkovito uporabljajo sodobne komunikacije. Bojujejo pa se proti sekularizaciji družbe.b

Nekateri fundamentalisti ne le da vztrajajo pri tradicionalnih doktrinah oziroma načinu življenja, ampak jih želijo vsiliti tudi drugim. Hočejo namreč spremeniti družbeno strukturo, da bi ustrezala njihovim načelom. Neki katoliški fundamentalist se zato ne bo omejil le na zavračanje splava. On utegne pritiskati na državne zakonodajalce, da bi uveljavili zakone, ki splav prepovedujejo. Po besedah časopisa La Repubblica je Katoliška cerkev na Poljskem za to, da bi potrdili zakon proti splavu, bíla »,vojno‘, v katero je vložila vse svoje moči in vpliv«. Te cerkvene oblasti so s tem ravnale zelo podobno, kot to delajo fundamentalisti. Podobne »vojne« bije protestantska krščanska koalicija v Združenih državah.

Najbolj pa se da fundamentaliste razločiti po njihovem globoko ukoreninjenem verskem prepričanju. Tako bo neki protestantski fundamentalist prepričan zagovornik dobesedne biblijske razlage, v kar verjetno spada tudi verovanje, da je bila Zemlja ustvarjena v šestih dobesednih dneh. Neki katoliški fundamentalist pa ne dvomi o papeževi nezmotljivosti.

Razumljivo je torej, zakaj izraz »fundamentalizem« zbuja videz nerazumnega fanatizma in zakaj so tisti, ki niso njegovi pripadniki, zaskrbljeni, ko vidijo, kako se ta širi. Kot posamezniki se morda ne strinjamo s fundamentalisti in smo ogorčeni nad njihovim političnim spletkarjenjem ter včasih nasilnim ravnanjem. Pravzaprav se fundamentalisti neke religije včasih zgražajo nad dejanji tistih v drugi religiji! Mnogi razmišljajoči ljudje pa so zaskrbljeni tudi nad stvarmi, zaradi katerih se fundamentalizem širi – naraščajočo moralno brezbrižnostjo, izgubo vere in zavračanjem duhovnosti v sodobni družbi.

Ali je fundamentalizem edini odgovor na take težnje? Če ni, katera je druga možnost?

[Podčrtni opombi]

[Poudarjeno besedilo na strani 5]

Leta 1926 je neka protestantska revija fundamentalizem opisala kot da je »prazen in umeten« in da »sploh nima značilnosti ustvarjalnih dosežkov ali preživetja«.