Resnica o Jezusu

TEORIJAM in domnevam o tem, kdo je bil Jezus in kaj je naredil, ni videti konca. Kaj pa sama Biblija? Kaj nam ta pove o Jezusu Kristusu?

Kaj pravi Biblija

S pazljivim branjem Biblije boste opazili naslednja pomembna dejstva:

◻ Jezus je edinorojeni Božji Sin, prvorojenec vse stvaritve. (Janez 3:16; Kološanom 1:15)

◻ Pred približno dvema tisočletjema je Bog prenesel Jezusovo življenje v maternico judovske device, da se je lahko rodil kot človek. (Matevž 1:18; Janez 1:14)

◻ Jezus ni bil le dober človek. V vsakem pogledu je točno odseval lepo osebnost Očeta, Boga Jehova. (Janez 14:9, 10; Hebrejcem 1:3)

◻ Jezus je med zemeljsko strežbo ljubeče skrbel za potrebe stiskanih. Bolne je čudežno ozdravljal in celo obujal mrtve. (Matevž 11:4–6; Janez 11:5–45)

◻ Jezus je razglašal Božje kraljestvo kot edino upanje za človeštvo v stiski in učil učence, naj nadaljujejo oznanjevalstvo. (Matevž 4:17; 10:5–7; 28:19, 20)

◻ Štirinajstega nisana (okrog 1. aprila) 33 n. š. so Jezusa prijeli, zaslišali, obsodili in usmrtili na podlagi lažnih obtožb. (Matevž 26:18–20, 48–27:50)

◻ Jezusova smrt rabi za odkupnino, ki odrešuje verno človeštvo grešnega stanja in tako vsem, ki verjamejo vanj, odpira pot do večnega življenja. (Rimljanom 3:23, 24; 1. Janezov 2:2)

◻ Šestnajstega nisana je bil Jezus obujen in se kmalu zatem vrnil v nebo, da plača Očetu odkupno vrednost svojega popolnega človeškega življenja. (Marko 16:1–8; Lukež 24:50–53; Dejanja 1:6–9)

◻ Obujeni Jezus ima kot Jehovov postavljeni kralj vso oblast, da uresniči Božji prvotni namen za človeka. (Izaija 9:6, 7; Lukež 1:32, 33)

Biblija potemtakem Jezusa predstavlja kot poglavitno osebnost pri spolnjevanju Božjih namenov. Kako pa ste lahko prepričani, da je to pravi Jezus, zgodovinski Jezus, ki se je rodil v Betlehemu, in pred kakimi 2000 leti hodil po tej zemlji?

Podlaga za zaupanje

Številnih dvomov se lahko znebite že s tem, da brez predsodkov berete Krščanske grške spise. Tako boste ugotovili, da v nasprotju z mitologijo pri biblijskem poročilu ne gre za nedoločno pripovedovanje dogodkov. Namesto tega to navaja imena, določen čas in točne kraje. (Za zgled glej Lukežev evangelij 3:1, 2.) Še več, Jezusove učence orisuje izredno odkritosrčno, iskreno, kar bralcu vliva zaupanje. Pisci v prid točnega poročila niso nikoli olepševali dejstev niti o drugih niti o sebi. Da, videli boste, da iz Biblije zveni resnica. (Matevž 14:28–31; 16:21–23; 26:56, 69–75; Marko 9:33, 34; Galatom 2:11–14; 2. Petrov 1:16)

To pa še ni vse. Arheološki dokazi biblijsko poročilo vedno znova potrjujejo. Če na primer obiščete Izraelski muzej v Jeruzalemu, lahko vidite kamen z napisom, ki omenja Poncija Pilata. Druga arheološka odkritja dokazujejo, da sta v Bibliji omenjena Lizanija in Sergej Pavel bila resnični osebi, ne le plod domišljije prvih kristjanov. Dogodke, ki so zapisani v Krščanskih grških spisih (Nova zaveza), krepko potrjujejo navedbe staroveških piscev, med njimi tudi Juvenala, Tacita, Seneke, Svetonija, Plinija Mlajšega, Lukijana, Celza in judovskega zgodovinarja Jožefa.a

V prvem stoletju so tisoči brez vprašanja sprejeli pripovedi Krščanskih grških spisov. Še sovražniki krščanstva niso zanikali resničnosti poročil o tem, kaj je Jezus govoril in delal. Glede možnosti, da bi Jezusovi učenci po njegovi smrti olepšali njegov značaj, pa profesor F. F. Bruce pripominja: »Izmisliti si Jezusove besede in dejanja v tem zgodnjem razdobju, ko je še živelo toliko njegovih učencev, ki so zelo dobro vedeli, kaj se je zgodilo in kaj ne, še zdaleč ne bi bilo tako preprosto, kot se morda zdi nekaterim pisateljem. [. . .] Učenci si preprosto niso mogli dovoliti netočnosti (kaj šele zavestnega spreminjanja dejstev), ker bi jih takoj razkrinkali tisti, ki bi to storili z največjim veseljem.«

Zakaj ne verjamejo

Nekateri učenjaki pa ne glede na vse to ostajajo skeptični. Domnevajo, da je biblijsko poročilo izmišljeno, obenem pa vneto brskajo po apokrifnih spisih in jih sprejemajo za verodostojne! Zakaj? Biblijsko poročilo očitno vsebuje reči, ki jih mnogi sodobni razumniki nočejo verjeti.

S. Austin Allibone je v knjigi Union Bible Companion, izdani 1871. leta, skeptike izzval takole: »Človeka, ki pravi, da dvomi o resničnosti evangelijske zgodovine, vprašajte, na podlagi česa potem verjame, da je Cezar umrl na Kapitolu ali da je leta 800 Karla Velikega papež Leon III. okronal za cesarja zahodnega cesarstva. [. . .] Vsem tem trditvam o teh ljudeh [. . .] pač verjamemo, in to zato, ker za resničnost navedenega govorijo zgodovinska pričevanja. [. . .] In če kdo po vseh teh dokazih še vedno noče verjeti, enostavno odnehamo, češ, ta nebodigatreba je bodisi tako zadrt ali pa tako za luno, da mu ni več pomoči. Kaj naj si potem mislimo o ljudeh, ki navzlic obilici zbranih dokazov o pristnosti Svetega pisma še vedno vztrajajo pri tem, da jih to ne prepriča? [. . .] Pač nočejo verjeti nečemu, kar bi jim zbilo ponos in jih prejkone prisililo k drugačnemu življenju.«

Da, nekateri skeptiki imajo za zavračanje Krščanskih grških spisov prikrite razloge. Ni jim sporna njihova verodostojnost, ampak merila. Jezus je na primer o svojih sledilcih dejal: »Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta.« (Janez 17:14) Kljub temu pa so številni deklarirani kristjani močno vpleteni v politične zadeve tega sveta, celo v krvave vojne. Namesto da bi se prilagodili biblijskim merilom, bi jim bilo ljubše, da bi se Biblija prilagajala njim.

2Upoštevajte nato še vprašanje morale. Jezus je ostro opomnil občino v Tiatirih, ker je dopuščala nečistovanje. »Jaz [sem], ki preiskujem obisti in srca,« jim je dejal, »in dam vam vsakemu po delih vaših.«b (Razodetje 2:18–23) Toda mar ni res, da mnogi, ki trdijo, da so kristjani, odklanjajo moralna merila? Raje bodo zavrnili Jezusove besede kot pa svoje nemoralno vedenje.

Ker učenjaki nagibajo k temu, da ne sprejemajo biblijskega Jezusa, so si ga oblikovali po svoje. Postali so krivi tega, za kar so lažno obtoževali evangelijske pisce, namreč za ustvaritev mita. Oklepajo se tistih delov Jezusovega življenja, ki jih radi sprejmejo, druge pa zavračajo in dodajajo nekaj svojih posameznosti. Ta njihov potujoči modrec ali družbeni revolucionar v resnici sploh ni zgodovinski Jezus, ki ga (kot trdijo) iščejo; je samo plod ponosne učenjaške domišljije.

Najti pravega Jezusa

Jezus se je trudil zganiti srce teh, ki so resnično lačni resnice in pravičnosti. (Matevž 5:3, 6; 13:10–15) Taki se odzivajo na Jezusovo povabilo: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vas bom poživil. Sprejmite moj jarem nase in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen, in našli boste spokojnost svojim dušam; kajti moj jarem je znosen in moje breme je lahko.« (Matevž 11:28–30, EI)

Pravega Jezusa ne boste mogli odkriti v knjigah sodobnih učenjakov, niti v cerkvah tako imenovanega krščanstva, ker so te postale plodna tla za človeško tradicijo. Zgodovinskega Jezusa lahko najdete v svoji bibliji. Ali bi se radi o njem naučili kaj več? Jehovove priče vam bodo z veseljem pomagali.

[Podčrtna opomba]

[Okvir na strani 6]

STOLETJA KRITIKE

Kritika Krščanskih grških spisov je pognala korenine že pred več kot 200 leti, ko je nemški filozof Hermann Samuel Reimarus (1694–1768) zatrdil: »Z vso pravico lahko povsem razlikujemo med tem, kar so v pisanju učili apostoli, in tem, kar je razglašal in učil sam Jezus v svojem življenju.« Od Reimarusa dalje so mnoge učenjake učili podobno razmišljati.

Knjiga The Real Jesus [Pravi Jezus] opaža, da se mnogo kritikov v preteklosti ni imelo za odpadnike. Nasprotno, »o sebi so menili, da so pristnejši kristjani, ker so zlomili okovje dogme in praznoverja«. Višja kritika je bila po njihovem mišljenju »očiščena oblika krščanstva«.

Žalostno dejstvo je, da je tako imenovano krščanstvo postalo plodno tlo za človeško tradicijo. Doktrine o nesmrtni duši, Trojici in ognjenem peklu so samo nekatere od naukov, ki so v nasprotju z Biblijo. Vendar za to pačenje resnice niso odgovorni pisci Krščanskih grških spisov. Prav nasprotno, ti so odbijali prve znake krivih naukov že sredi prvega stoletja, ko je Pavel pisal, da je odpadništvo med deklariranimi kristjani »že na delu«. (2. Tesaloničanom 2:3, 7, EI) Prepričani smo lahko, da je poročilo, zapisano v Krščanskih grških spisih, zgodovinska in doktrinalna resnica.

[Okvir na strani 7]

KDAJ SO NAPISALI EVANGELIJE

Mnogi kritiki Nove zaveze vztrajajo pri tem, da so evangeliji nastali dolgo po dogodkih, ki jih opisujejo, zato skoraj gotovo vsebujejo netočnosti.

Dokazi pa kažejo, da so Matevž, Marko in Lukež napisali evangelije že zgodaj. Pripisi na nekaterih izvodih Matevževega rokopisa navajajo, da je ta bil prvotno napisan že 41. leta n. š. Lukež je svojega napisal med 56. in 58. letom n. š., saj knjiga Dejanja apostolov (najverjetneje končana leta 61 n. š.) kaže, da je pisec svojo »prvo knjigo«, evangelij, že sestavil. (Dejanja 1:1) Za Markov evangelij se domneva, da je nastal v Rimu in to takrat, ko je bil apostol Pavel bodisi prvič bodisi drugič priprt, torej verjetno med 60. in 65. letom n. š.

Z zgodnejšo datacijo teh evangelijev se strinja tudi profesor Craig L. Blomberg. Zapisal je, da četudi dodamo Janezov evangelij, ki je nastal ob koncu prvega stoletja, »smo še vedno veliko bližje izvirnim dogodkom, kot so mnoge staroveške biografije. Prvi biografiji Aleksandra Velikega, Arijanova in Plutarhova, sta na primer bili napisani več kot štiristo let po Aleksandrovi smrti leta 323 pr. n. š., pa vendar ju zgodovinarji na splošno imajo za zanesljivi. O Aleksandrovem življenju so se sicer sčasoma razvile neverjetne zgodbe, vendar jih je večina nastala šele nekaj stoletji po teh pisateljih.« Zgodovinski del Krščanskih grških spisov je zagotovo vreden vsaj toliko zaupanja kot svetno zgodovinopisje.

[Slika na strani 8]

V vse bližjem zemeljskem raju bo med vsemi vladalo neomejeno veselje