Sredi razdejanja priskrbeti pomoč

ČLOVEKOVO prizadevanje, da takoj po nesreči priskrbi pomoč, je nedvomno hvalevredno. Mnogi programi pomoči pomagajo pri obnovi domov, združevanju družin, predvsem pa pri reševanju življenj.

Ko udari naravna nesreča, Jehovove priče poprimejo za vsakršno pripravo, ki jo ponujajo svetni programi pomoči, in so zanjo hvaležni. Obenem so po Svetem pismu dolžni ,delati dobro [. . .] najbolj tem, ki so si ž njimi domači po veri‘. (Galatom 6:10) Da, Priče čutijo, kakor da bi si bili v sorodu; drug drugega gledajo kot »družino«. Zato se eden na drugega obračajo kot na ,brata‘ in ,sestro‘. (Primerjaj Marko 3:31–35; Filemonu 1, 2.)

Kadar okolico prizadene naravna nesreča, si torej starešine med Jehovovimi pričami prizadevajo ugotoviti, kje je vsak občinski član, kaj potrebuje, ter narediti vse potrebno, da bi mu pomagali. Poglejte, kako se je to uresničilo v Akri (Gana), San Angelu (ZDA) ter v Kobeju (Japonska).

Akra – »Noetovi dnevi v malem«

Deževati je začelo okrog enajstih zvečer ter v potokih lilo več ur. »Deževalo je tako močno, da nobeden v družini ni mogel spati,« pravi John Twumasi, Jehovov pričevalec v Akri. Daily Graphic je to poimenoval »Noetovi dnevi v malem«. »Nekaj dragocenosti smo skušali prenesti v gornje nadstropje,« nadaljuje John, »toda ko smo odprli vrata na stopnišče, se je noter ulila voda.«

Kljub temu, da so oblasti pozivale k evakuaciji, so se mnogi obotavljali, ker so se bali, da bi prazen dom (čeravno poln vode) morebiti le privabil plenilce. Nekateri pa niso mogli oditi, tudi če bi to hoteli. »Z materjo nisva mogli odpreti vrat,« pravi dekle po imenu Paulina. »Voda je še kar naraščala, zato sva stali na lesenih sodih in se oklepali strešnega tramu. Naposled so naju sosedje okrog petih zjutraj rešili.«

Jehovove priče so se dela lotili, takoj ko je bilo mogoče. Kristjanka Beatrice pripoveduje: »Starešine v občini so nas iskali ter nas našli v hiši Sopriče, kamor smo se zatekli. Samo tri dni po poplavi so se nam skupaj z mlajšimi občinskimi člani pridružili pri strganju blata z notranjega in zunanjega dela hiše. The Watch Tower Society nam je priskrbela čistila, sredstva za razkuževanje, barvo, žimnice, odeje, blago in oblačila za otroke. Bratovščina pa nam je poslala hrane za nekaj dni. Kako zelo sem bila ganjena!«

John Twumasi, ki smo ga že omenili, poroča: »Drugim najemnikom sem rekel, da nam je Družba poslala dovolj čistil in sredstev za razkuževanje, da počistimo celo zgradbo. Pri tem je pomagalo približno 40 najemnikov. Nekaj čistil sem dal sosedom, tudi enemu, ki je duhovnik v krajevni cerkvi. Sodelavci so zmotno mislili, da smo Jehovove priče ljubeznivi samo do svojih ljudi.«

Krščanski bratje in sestre so zelo cenili dano ljubečo pomoč. Brat Twumasi ugotavlja: »Čeprav so stvari, ki sem jih izgubil v poplavi, bile denarno več vredne kot sredstva pomoči, sem z družino mnenja, da smo s to ganljivo Družbino pripravo pridobili veliko več, kot smo izgubili.«

San Angelo – »Bilo je, kakor da bi se bližal konec sveta«

Osemindvajsetega maja 1995 so San Angelo opustošili tornadi, ki so ruvali drevesa, lomili električne drogove in na ceste metali električne vode, nabite z energijo. Sunki vetra so dosegli do 160 kilometrov na uro in uničevali javna sredstva. Več kot 20.000 domov je ostalo v temi brez elektrike. Potem se je usula toča. Zvezna meteorološka služba je poročala o »toči, debeli kakor žogica za golf«, nato o »toči, debelejši od teniške žogice« in nazadnje o »toči, veliki kot grenivka«. Padanje je bilo oglušljivo. Neki prebivalec je dejal: »Bilo je, kakor da bi se bližal konec sveta.«

Po nevihti je zavladala zlovešča tišina. Iz poškodovanih domov so se zlagoma pričeli prikazovati ljudje, da bi si ogledali škodo. Še pokončno drevje je bilo oropano listja. Domovi, ki so še stali, so bili videti, kot bi jih kdo ogulil. V nekaterih območjih je toča prekrila tla v metrskih zametih. Ker se je med nevihto raztreščilo na tisoče oken iz hiš in avtomobilov, so se zdaj poleg toče, ki je prekrivala tla, lesketale steklene črepinje. »Ko sem prišla domov,« pravi neka ženska, »sem se samo usedla v svoj avtomobil na cesti in jokala. Škoda je bila tolikšna, da so me čustva kar premagala.«

Programi pomoči in bolnišnice so nemudoma priskrbeli finančno pomoč, gradbeni material, zdravljenje in svetovanje. Omeniti je treba tudi, da so mnogi posamezniki naredili vse, kar so mogli, da bi pomagali drugim, čeprav so bili sami žrtve nevihte.

Ukrepale so tudi občine Jehovovih prič. Aubrey Conner, starešina v San Angelu, poroča: »Takoj po nevihti smo po telefonu poizvedovali drug po drugem. Nato smo si, pa tudi sosedom Nepričam, pomagali zabiti okna z deskami, položiti plastiko na strehe in, kolikor se je dalo, zaščititi domove pred dežjem. Potem smo napisali seznam vseh v občini, ki jim je poškodovalo dom. Okoli sto domov je potrebovalo popravilo, materiala pa, ki smo ga dobili od humanitarnih organizacij, ni bilo zadosti. Zato smo priskrbeli dodatni material in se organizirali za delo. Vsega skupaj se je za pomoč prostovoljno prijavilo okrog 1000 Prič, približno po 250 vsak konec tedna. Prihajali so iz krajev, oddaljenih tudi do 740 kilometrov. Vsi so neutrudno delali, pogosto pri skoraj 40 stopinjah Celzija. Z nami je vsak konec tedna delala celo neka 70-letna sestra. Manjkala je samo takrat, ko so popravljali njen dom, pa še tedaj je bila na strehi in pomagala pri popravilih!

Pogosto smo slišali gledalce, ki so na primer izjavili: ,Ali ne bi bilo lepo, če bi tudi druga verstva tako skrbela za svoje člane?‘ Na naše sosede je naredilo vtis, ko so videli, kako se je v petek zgodaj zjutraj na domu ene Sopriče pojavila ekipa desetih do dvanajstih prostovoljcev (tudi sester), ki so bili pripravljeni zastonj popraviti ali celo na novo postaviti streho. Večinoma smo delo končali v enem koncu tedna. Kdaj pa kdaj se je kak gradbenik že dodobra lotil prekrivanja strehe, ko je k sosednji hiši prispela naša ekipa. Preden so oni končali svoje delo, smo mi že odkrili in na novo postavili streho ter počistili dvorišče. Tu in tam so se med delom ustavili, samo da bi nas gledali!«

Brat Conner ugotavlja: »Vsi bomo pogrešali naša skupna doživetja. S tem, ko si med sabo izkazujemo tolikšno bratoljubje kot še nikoli, smo drug drugega spoznali iz drugačnega vidika. Mislimo, da je to le vzorec tega, kako si bodo bratje in sestre iz iskrene želje pomagali med seboj v Božjem novem svetu.« (2. Petrov 3:13)

Kobe – »Razvaline iz lesa, malte in človeških trupel«

Prebivalci mesta Kobe naj bi bili pripravljeni. In res, vsak prvi september je zanje dan preventive ob naravni nesreči. Šolarji delajo vaje za primer potresa, vojska vadi helikoptersko reševanje, gasilstvo pa razpostavi naprave za simuliranje potresa. V njih je prostor sobne velikosti, ki se maje in trese kakor ob pravem potresu, in tam se prostovoljci urijo v veščinah, potrebnih za preživetje. Toda ko je 17. januarja 1995 šlo zares, se je vse zdelo zaman. Udrlo se je desettisoče streh, to pa se v simulatorjih ni nikoli zgodilo. Vlaki so se prevračali, odseki prometnice razklali, glavni vodi vodovodne in plinske napeljave polomili; hiše so se podirale, kot bi bile iz kartona. Revija Time je prizor opisala kot »razvaline iz lesa, malte in človeških trupel«.

Nato so se vneli požari. Medtem ko so stavbe gorele, so frustrirani gasilci obtičali v kilometrskih kolonah. Tisti, ki so prišli do plamenov, so često ugotovili, da iz uničenega mestnega vodovodnega sistema sploh ne morejo dobiti vode. »Prvi dan je vladala popolna panika,« je rekel neki uradnik. »Še nikoli v življenju se nisem počutil tako nemočnega in zraven tega vedel, da je v tistih gorečih hišah pokopanih toliko ljudi. Vedel pa sem tudi, da ne morem storiti prav nič.«

Vsega skupaj je pomrlo kakih 5.000 ljudi, približno 50.000 stavb pa je bilo v ruševinah. Samo mesto Kobe je premoglo le tretjino potrebne hrane. Nekateri so zato, da bi dobili vodo, v sili postrgali vsako kapljico umazane tekočine izpod polomljenih vodovodnih cevi. Številni brezdomci so zbežali v zaklonišča, v katerih so ponekod razdeljevali hrano in pri tem vsakemu odmerili samo kepico riža dnevno. Kmalu se je razširilo razočaranje. »Vlada ni storila nič,« je potožil neki mož. »Če se bomo zanašali nanje, se bomo izstradali do smrti.«

Občine Jehovovih prič v Kobeju ter njegovih bližnjih območjih so se nemudoma organizirale. Pilot helikopterja, ki je neposredno videl njihovo delo, je dejal: »Na prizadeto področje sem šel na dan potresa in tam preživel en teden. Ko sem prišel k nekemu zaklonišču, je bila tam prava zmešnjava. O kakšni pomoči ni bilo sledu. Jehovove priče so bili edini, ki so pohiteli na ta kraj in se lotili enega dela za drugim.«

Da, opraviti je bilo treba veliko dela. Deset kraljestvenih dvoran je bilo neuporabnih. Brez doma je ostalo več kot 430 Prič, 1206 domov, v katerih so Priče živeli, pa je bilo treba popraviti. To pa še ni vse; družine 15 Prič, ki so umrli v nesreči, so namreč močno potrebovale tolažbo.

Kakih 1000 Prič iz vse države je prostovoljno darovalo čas, da so pomagali pri obnavljanju. »Ko smo delali pri hišah še nekrščenih biblijskih učencev,« omenja neki brat, »so nas ti stalno spraševali: ,Koliko naj plačam za vse to?‘ Potem ko smo jim pojasnili, da se delo podpira po občinah, so se nam zahvaljevali z besedami: ,Kar smo preučevali, se je zdaj uresničilo!‘ «

Nagel in celosten odziv Prič na nesrečo je prevzel mnoge. »Čisto me je prevzelo,« pravi prej omenjeni pilot. »Drug drugega imenujete ,brat‘ in ,sestra‘. Videl sem, kako si pomagate med sabo; vi ste res ena družina.«

Priče same so se iz potresa naučile dragocene stvari. Neka sestra je priznala: »Vedno sem mislila, da bolj ko se neka organizacija veča, težje se je med sabo osebno zanimati.« Pozorna skrb, ki je je bila deležna, pa je njen pogled spremenila. »Zdaj vem, da Jehova ne skrbi za nas le kot organizacijo, ampak tudi kot posameznike.« Trajna rešitev nesreč pa je seveda še pred nami.

Kmalu trajna rešitev!

Jehovove priče se veselijo časa, ko naravne nesreče ne bodo več uničevale človeških življenj in sredstev za življenje. V Božjem novem svetu se bo človeka učilo, da bo sodeloval z zemeljskim okoljem. Z odpravljanjem sebičnih navad bodo ljudje manj ranljivi za naravne nevarnosti.

Bog Jehova, Stvarnik naravnih sil, pa bo skrbel, da naravne sile ne bodo nikoli več grozile človeški družini in zemeljskemu stvarstvu. Takrat bo zemlja pravi raj. (Izaija 65:17, 21, 23; Lukež 23:43) Prerokba v Razodetju 21:4 se bo veličastno spolnila: »Obriše vse solze ž njih oči; in smrti ne bode več, ne žalovanja, ne vpitja, ne bolečine ne bode več; kajti prvo je prešlo.«

[Slika na strani 5]

Beatrice Jones (levo) kaže, kako so z drugimi naredili verigo, da so lahko prebredli poplavljajoče vodovje

[Slika na strani 6]

Pomoč po divjanju tornadov