Zakaj dajati Jehovu
NAD sidonskim mestecem Sarepto je žarelo sonce, ko je vdova še pobirala dračje. Morala je narediti ogenj in skuhati boren obed, najbrž zadnji, ki bi ga s sinčkom pojedla. Zelo se je trudila, da bi s sinom preživela dolgo sušno obdobje in lakoto, pa sta se vseeno znašla v žalostnem stanju. Stradala sta.
Približal se ji je moški. Bil je Elija in vdova je kmalu spoznala, da je Jehovov prerok. Najbrž je o tem Bogu že slišala. Jehova je namreč drugačen od Baala, čigar brutalno in sprevrženo čaščenje je bilo v njeni sidonski domovini močno razširjeno. Zato je Eliju, ko jo je prosil za vodo, to rada prinesla. Mogoče si je mislila, da bo s tem prišla v milost pri Jehovu. (Matevž 10:41, 42) Elija pa jo je prosil še več, še za malo hrane. Odvrnila mu je, da je ima le še za en obrok, poslednji. Pa je kar vztrajal in ji zagotavljal, da jo bo Jehova do konca suše čudežno oskrboval s hrano. Kaj je naredila? V Bibliji piše: »In je šla in naredila po besedi Elijevi.« (1. kraljev 17:10–15) S temi preprostimi besedami je opisano dejanje močne vere, tako močne, da je Jezus Kristus to vdovo pohvalil še po skoraj tisoč letih! (Lukež 4:25, 26)
Morda se nam zdi, da je Jehova od tako zelo revne ženske preveč zahteval. Še posebej, če upoštevamo molitev, ki jo je nekoč izgovoril izredno pomemben mož. Kralj David je, ko je zbiral prispevke, katere bi njegov sin Salomon porabil za gradnjo templja, spodbujal k plemeniti darežljivosti. Darila so bila po današnjih merilih vredna milijarde dolarjev! Vseeno pa je David v molitvi Jehovu rekel: »Saj kdo sem jaz in kdo ljudstvo moje, da bi imeli moč, toliko radovoljno darovati tebi? Kajti od tebe je vse, in iz roke tvoje smo prejeli in dali tebi.« (1. letopisov 29:14) Res, kot je rekel David, vse je Jehovovo. Zato, kadar Jehovu kaj darujemo za pospeševanje čistega čaščenja, mu samo vračamo njegovo. (Psalm 50:10) Pojavi pa se vprašanje, zakaj predvsem Jehova želi, da dajamo?
Bistveni del pravega čaščenja
Najpreprostejši odgovor se glasi: Jehova je dajanje že zgodaj umestil za pomemben del čistega čaščenja. Tako je zvesti Abel Jehovu žrtvoval svoje veliko vredne živali. Patriarhi Noe, Abraham, Izak, Jakob in Job so žrtvovali podobne daritve. (1. Mojzesova 4:4; 8:20; 12:7; 26:25; 31:54; Job 1:5)
Mojzesovska postava je zapovedovala in tudi predpisovala prispevke za Jehova. Tako se je od Izraelcev zahtevala desetina, darovali pa so jo od poljedelskega obroda in prirastka pri živalih. (4. Mojzesova 18:25–28) Drugi prispevki niso bili tako natančno predpisani. Zgled: Vsak Izraelec je moral Jehovu darovati živalske prvence in prvi poljedelski obrod. (2. Mojzesova 22:29, 30; 23:19) Vendar pa je, po Postavi, smel vsak sam odločati, koliko teh prvin bo dal, vse dokler je dajal najboljše. Predpisovala je tudi mirovne daritve in daritve v izpolnitev obljub, ki pa so bile povsem prostovoljne. (3. Mojzesova 7:15, 16) Jehova je svoje ljudstvo bodril, naj mu daruje v sorazmerju z od njega sprejetimi blagoslovi. (5. Mojzesova 16:17) Tako je pri gradnji shodnega šotora in pozneje templja vsak daroval, kolikor mu je narekovalo srce. (2. Mojzesova 35:21; 1. letopisov 29:9) Takšni prostovoljni prispevki so Jehovu prav gotovo zelo ugajali!
Po ‚Kristusovi postavi‘ pa je vsakršno dajanje prostovoljno. (Galatom 6:2; 2. Korinčanom 9:7) To ne pomeni, da Kristusovi sledilci niso dajali nič ali da so dajali manj. Prav nasprotno! Jezusu in apostolom, ki so pričevali v Izraelu, je skupina sledilk stregla s svojim imetjem. (Lukež 8:1–3) Enako so misijonstvo apostola Pavla podpirali z darili, on pa je nekatere občine spodbujal, naj prispevajo za druge, ki so pomoč potrebovale. (2. Korinčanom 8:14; Filipljanom 1:3–5) Jeruzalemski vodstveni organ je določil zanesljive može, ki so potem skrbeli, da so se ti prispevki res razdelili potrebnim. (Dejanja 6:2–4) Zgodnji kristjani so si očitno šteli v čast, da so tako podpirali čisto čaščenje.
Morda pa se še kljub temu sprašujemo, zakaj je Jehova dajanje umestil v svoje čaščenje. No, poglejmo si štiri razloge.
Zakaj dajemo
Prvič: Jehova je dajanje umestil v pravo čaščenje, ker le-to koristi nam. Dajanje podčrtuje, da cenimo Božjo dobroto. Zakaj denimo starši, če jim otrok kupi ali naredi darilo, kar sijejo od zadovoljstva? Ali lahko to darilo izpolni kako njihovo strašansko potrebo, ki je sami ne bi mogli? Najbrž ne. So pa veseli, ko vidijo, da se otrok uči ceniti in dajati. Iz podobnega razloga Jehova spodbuja k dajanju in je vesel, če smo takšni. Tako mu pokažemo, da res cenimo njegovo brezmejno dobrotljivost in darežljivost. Od njega je namreč »vsak dober dar in vsako popolno darilo«, zato nam ne bo nikoli zmanjkalo razlogov za zahvaljevanje. (Jakob 1:17) Predvsem pa, dal je svojega ljubljenega Sina in mu dovolil umreti, da bi mi lahko večno živeli. (Janez 3:16) Ali se mu sploh lahko dovolj zahvalimo?
Drugič: Če nam dajanje postane stvar navade, se s tem učimo posnemati Jehova in njegovega Sina Jezusa Kristusa v nečem najpomembnejšem. Jehova neprestano daje, je vedno darežljiv. Tako je, kot piše v Bibliji, da nam podarja »vsem življenje in dihanje in vse«. (Dejanja 17:25) Prav je, da se mu zahvaljujemo za vsak vdih, za vsak košček hrane, za vsak srečen in izpolnjen trenutek svojega življenja. (Dejanja 14:17) Tako kot Oče ima tudi Jezus duha darežljivosti. Neskopo se razdaja. Ali ste vedeli, da je Jezusa, ko je delal čudeže, to tudi nekaj stalo? Več kot enkrat nam Sveto pismo pove, da je ‚šla moč od njega‘, ko je zdravil bolne. (Lukež 6:19; 8:45, 46) Bil je tako darežljiv, da je celo žrtvoval svojo dušo, svoje življenje, in umrl. (Izaija 53:12)
Zato, kadar dajemo, naj bo to čas, moč ali posest, posnemamo Jehova in razveseljujemo njegovo srce. (Pregovori 27:11; Efežanom 5:1) Oblikujemo pa se tudi po popolnem vzorcu, ki ga je za človekovo vedenje zastavil Jezus Kristus. (1. Petrov 2:21)
Tretjič: Z dajanjem podpiramo stvarne in pomembne potrebe. Jehova lahko namreč brez naše pomoči dobro poskrbi za vse, kar je treba storiti v prid Kraljestva, tako kot lahko stori, da namesto nas kamenje izklicuje besedo. (Lukež 19:40) Vendar je nam naklonil to čast. Če torej dajemo svoja sredstva za pospeševanje dela v prid Kraljestva, smo lahko zelo zadovoljni, vedoč, da stvarno sodelujemo v najpomembnejšem delu na tem svetu. (Matevž 24:14)
Res bi težko rekli, da za vsesvetovno delo Jehovovih prič ne potrebujemo denarja. V službenem letu 1995 je Družba porabila skoraj 60 milijonov dolarjev samo za posebne pionirje, misijonarje in potujoče nadzornike, ki so zavezani za terensko bogoslužje. Seveda pa je to še sorazmerno majhen izdatek v primerjavi s stroški gradnje ter obratovanja podružničnih pisarn in tiskarn po svetu. In vse to omogočajo prostovoljni prispevki!
Člani Jehovovega ljudstva običajno ne mislimo, da lahko, če nismo bogati, breme kratko malo preložimo na druge. Kajti če bi, bi nam zaradi take drže lahko spodletelo pri tem vidiku bogočastja. Po poročilu apostola Pavla so kristjani v Makedoniji trpeli zaradi ‚prevelike revščine‘. In kljub temu so vneto prosili, da bi smeli radodarno pomagati. Pomagali pa so celo »čez svojo moč«, je povedal Pavel. (2. Korinčanom 8:1–4)
Četrtič: Jehova je dajanje uvrstil v pravo čaščenje tudi zato, ker nas dajanje osrečuje. Sam Jezus je rekel: »Večja sreča je dajati kakor prejemati.« (Dejanja 20:35, EI) Jehova nas je ustvaril táke. To je še en razlog, zakaj morda mislimo, ne glede na to, koliko bi darovali, da s tem ne odtehtamo cenjenja, ki ga do njega čutimo v srcu. Na srečo pa Jehova ne pričakuje več, kot moremo dati. Lahko smo torej prepričani, da je vesel, če z veseljem dajemo kar lahko! (2. Korinčanom 8:12; 9:7)
Radodarnost prinese blagoslove
Glede na že prej omenjeni zgled si smemo predstavljati, da vdova iz Sarepte ni razmišljala, da za lačnega Elija lahko poskrbi kdo drug. Ob kakšen blagoslov bi bila!
Torej sploh ni dvoma, da Jehova res radodarne blagoslavlja. (Pregovori 11:25) Vdova iz Sarepte s tem, ko je dala svojo hrano, za katero je mislila, da je zadnje, kar ima, sploh ni utrpela škode. Jehova ji je poplačal s čudežem. Po Elijevi obljubi se njeni posodi za moko in olje nista izpraznili do konca suše. In to še ni bilo vse. Ko ji je sin zbolel in umrl, ga je Elija, služabnik pravega Boga, oživil. Kako zelo je moralo to utrditi njeno duhovnost! (1. kraljev 17:16–24)
Mi danes ne pričakujemo, da bomo blagoslovljeni s čudeži. (1. Korinčanom 13:8) Nam pa Jehova zagotavlja, da nam bo, če mu služimo iz vse duše, pomagal. (Matevž 6:33) Zato bodimo kot vdova iz Sarepte velikodušno darežljivi in zaupajmo Jehovu, da bo poskrbel za nas. Tudi duhovno bomo bogato poplačani. Če bomo redno dajali, iz navade tako rekoč, ne samo kdaj pa kdaj oziroma impulzivno, bo naše oko laže ostalo preprosto in osredinjeno na kraljestveni blagor, in to je priporočal Jezus. (Lukež 11:34; primerjaj 1. Korinčanom 16:1, 2.) Pomagalo nam bo tudi, da bomo na Jehova in Jezusa kot njuni sodelavci še bolj navezani. (1. Korinčanom 3:9) V zameno pa bo to intenziviralo duha darežljivosti, ki je že sedaj značilen za Jehovove častilce po svetu.
[Okvir na strani 31]
KAKO LAHKO KDO KAJ DARUJE
PRISPEVKI ZA VSESVETOVNO DELOVANJE
Mnogi prihranjen ali za to določen denar dajejo v prispevno škatlo z napisom »Prispevki za kraljestveno delovanje Skupnosti (Matevž 24:14)«. Vsak mesec občine v Sloveniji tako zbran denar pošljejo v glavni urad Jehovovih prič v Ljubljani.
Prostovoljne denarne prispevke v Sloveniji lahko pošljete tudi neposredno na naslov: Jehovove priče – krščanska verska skupnost, Poljanska c. 77 a, 1000 Ljubljana. Podarite lahko tudi nakit ali druge dragocenosti. Prostovoljnemu prispevku priložite kratko izjavo, da je to darilo brez pridržkov.
DARILA S POGOJEM
Krščanski verski skupnosti Jehovovih prič lahko kot darovalec zaupate denar v hrambo do svoje smrti, s pogojem, da vam ga vrne, če ga boste potrebovali. Za podrobnosti, prosimo, vprašajte glavni urad Jehovovih prič.
NAČRTOVANO DAJANJE
Poleg pogojnih denarnih daril in neposrednih daril poznamo še naslednje načine darovanja za vsesvetovno kraljestveno delovanje:
Zavarovanje: Kjer je to mogoče, lahko Jehovove priče – krščansko versko skupnost imenujete za upravičenca sredstev življenjskega/pokojninskega zavarovanja. O vsakem takem aranžmaju obvestite Skupnost.
Bančni računi: Kjer je to mogoče, lahko bančni račun, blagajniški zapis oziroma vlogo in osebni pokojninski bančni konto zaupate Jehovovim pričam – krščanski verski skupnosti oziroma jo (Skupnost) pooblastite, da z njim razpolaga po vaši smrti, seveda vse po veljavnih predpisih. Skupnost pa o tem obvestite.
Delnice in obveznice: Delnice in obveznice lahko podarite Jehovovim pričam – krščanski verski skupnosti kot darilo brez pridržkov ali s pogojem, da se dohodek še naprej izplačuje vam (darovalcu).
Nepremičnine: Jehovovim pričam – krščanski verski skupnosti lahko prodajljive nepremičnine podarite kot darilo brez pridržkov ali s pogojem, da ostanejo vaše do smrti oziroma jih uporabljate do smrti. Preden podarite kakršno koli nepremičnino Skupnosti, se z njo posvetujte.
Oporoke in zaupniško upravljanje premoženja: Jehovovim pričam – krščanski verski skupnosti lahko volíte imetje ali denar s pravnoveljavno oporoko, ali pa jo imenujete za upravičenca dogovora o upravljanju premoženja. Izvod oporoke oziroma dogovora o upravljanju pošljite Skupnosti.
V Sloveniji se lahko za nadaljnje informacije obrnete na naslov:
Jehovove priče – krščanska verska skupnost, glavni urad,
Poljanska c. 77 a,
1000 Ljubljana