,Skrbeti za svoje domače‘ — spoprijemati se s tem izzivom v državah v razvoju

»AKO pa kdo ne skrbi za svoje, zlasti pa za domače, je zatajil vero in je hujši od nevernika,« je rekel apostol Pavel. (1. Timoteju 5:8) Skrb za družino postaja vse zahtevnejša že v bogatih državah, v kaki državi v razvoju pa je to pogosto še veliko večji izziv.

V Afriki, na primer, gospodarske težave pogosto niso izjema, ampak pravilo. Služb primanjkuje, kadar pa so, morata za to, da poskrbita zgolj za obstoj, delati oba, mož in žena. Družinski poglavarji morajo morda veliko prepotovati, da bi našli delo, in pri tem pustijo svoje soproge in otroke same več mesecev, celo let. Mogoče je težko priti tudi do primernega stanovanja. Mnoge afriške družine so velike; tako so bivalne četrti pogosto natlačene, brez osnovnega udobja. Često prevladujejo nezdrave razmere.

Poleg tega morda duhu Božje Besede, Biblije, nasprotujejo tudi krajevne navade, dolgoletna tradicija in ljudska gledišča. Razmislite, kako ljudje večinoma gledajo na zakon in otroke. Nekateri družinski poglavarji mislijo, da so odgovorni samo za plačevanje najemnine in obvezne šolnine. Preskrba z osnovnimi stvarmi, kot sta hrana in obleka, je naloga, prepuščena njihovim ženam – in včasih celo starejšim otrokom.

Nekateri možje nadalje menijo: »Moj denar je moj denar, tvoj pa je prav tako moj denar«, kar pri ženah, ki ustvarjajo dohodek, pogosto izzove nezadovoljstvo. Neka Tanzanijka je potožila: »Denar se porabi za pijačo, ne za nas ali otroke. Kljub temu da delamo tudi mi, mogoče še celo več, on vzame ves denar in trdi, da je njegov – da ga je on zaslužil.«

Kristjani postavljajo Božjo Besedo pred krajevno omiko oziroma priljubljenim mnenjem. Biblija nam glede tega, kako skrbeti za družino, daje koristna navodila. V njej na primer piše, da »niso [. . .] otroci dolžni zbirati prihranke za starše, ampak starši za otroke«. (2. Korinčanom 12:14, EI) Bogaboječi mož, ki je zmožen delati, potemtakem ne bo iz lenobe prepustil skrbi za hrano in obleko za družino svoji ženi oziroma starejšim otrokom; ta odgovornost leži prav na ramenih družinskega poglavarja. (1. Korinčanom 11:3)

Res je, da soprogov prihodek morda ne zadošča za zadovoljevanje vseh družinskih potreb. Krščanski mož zato ne bo užaljen, če tudi žena služi denar zunaj doma. Raje bo z njo ravnal kot s spoštovano ,družico‘. (Malahija 2:14, EI) Torej ji ne bo brezčutno vzel težko prisluženega denarja in ga zapravil, ne oziraje se na njena čustva. Nasprotno, z ženo se bosta ,skupaj posvetovala‘ in določila, kako bi najbolje uporabila denar v korist cele družine. (Pregovori 13:10, NW) Mož lahko, kjer se to dá, ženi pusti določeno ekonomsko svobodo, kakor jo je v biblijskih časih uživala tudi ,vrla žena‘. (Pregovori 31:10, 11, 16) Družine, ki upoštevajo biblijske nasvete glede takih zadev, so srečnejše in zadovoljnejše.

Spopadati se z izzivom brezposelnosti

Upoštevajte problem brezposelnosti. Tam, kjer so službe redke in plača nizka, mnogi poglavarji afriških družin iščejo delo daleč od doma – v rudnikih, tovarnah, na farmah in plantažah. Če bi kak krščanski mož bil v takem položaju, bi se hitro znašel sam, stran od sočastilcev, in izpostavljen zelo slabi družbi. (Pregovori 18:1; 1. Korinčanom 15:33) Čeprav bi si družina prizadevala storiti vse, kar se pač v takem položaju dá, bi najverjetneje trpela, ker doma ne bi bilo očeta, ki bi jo duhovno vodil oziroma čustveno podpiral. Ironično je, da lahko dolga odsotnost povzroči prav to, kar naj bi preprečila: denarne težave.

Neka mati pravi: »Mož je šel kopat zlato. Načrtoval je vrnitev po enem mesecu ali največ dveh. Na koncu je to bilo eno leto. Pustil me je, da skrbim za šest otrok. Tu je bilo potem treba plačati še najemnino. Ker sem bila slabega zdravja, sem morala poravnati bolnišnične račune. Potrebovali smo obleko in morali smo jesti vsak dan. Bila sem brez službe. Bilo je težko. Najtežja je bila duhovna skrb za otroke – družinski pouk, shodi in oznanjevalstvo. Toda Jehova nam je pomagal, da smo se nekako prebijali.«

Tudi nekatere matere so se čutile dolžne, da zaradi dela za dalj časa zapustijo družino. Nekatere se preživljajo kot potujoče trgovke in jih je doma komaj kaj videti. Tako so večji otroci prisiljeni prevzeti starševsko vlogo in skrbeti za obroke, hišna opravila ter celo disciplino mlajših bratov in sester. Sodelovanje v duhovnih dejavnostih trpi. Da, pritisk na družino je lahko velikanski!

Seveda pa v zelo težavnih gospodarskih razmerah roditelj morda ne bo imel druge izbire, da bi oskrboval družino, kot to, da išče oddaljeno zaposlitev. V biblijskih časih so Jakobovi sinovi očitno morali zapustiti svoje družine, da bi se v Egiptu oskrbeli z živežem. (1. Mojzesova 42:1–5) Kadar torej danes nastanejo podobne razmere, morajo družinski poglavarji pretehtati, kolikšno gmotno korist bi lahko imela oddaljena služba v primerjavi z duhovno in čustveno škodo zaradi dolge ločitve. Mnoge družine raje prenašajo gospodarsko stisko, kot pa da bi se ločile za dalj časa. V mislih ohranjajo Pavlove besede, napisane v Prvem listu Timoteju 6:8: »Če pa imamo hrane in odeje, bodimo s tem zadovoljni.« (Primerjaj Pregovori 15:17.)

Poleg potovanja pogosto obstaja še kakšna možnost. Nekateri so si s podjetnostjo in iznajdljivostjo ustvarili zaposlitev tako, da opravljajo koristne storitve.a (Primerjaj Pregovori 31:24.) Ali pa sprejmejo nižja dela, na katera drugi gledajo kot na manjvredna. (Efežanom 4:28) Apostol Pavel je ,delal s trudom in težavo noč in dan‘, zato da drugim ni bil v finančno breme. (2. Tesaloničanom 3:8) Danes lahko krščanski možje posnemajo ta zgled.

Problem šolanja

Naslednji problem je šolanje. Na nekaterih oddaljenih območjih je za starše običajno, da pošiljajo svoje otroke za daljša obdobja živet k sorodnikom, da bi jim priskrbeli zadostno šolanje. Ti otroci, ločeni od svojih staršev, često težko obiskujejo shode ali sodelujejo v terenski strežbi. Ker nimajo potrebne vzgoje, zlahka postanejo žrtev slabe družbe. Posledica tega je, da so mnogi zapustili krščansko pot življenja.

Svetna izobrazba nedvomno ima svoje prednosti. Vendar pa Biblija višje vrednoti duhovno izobrazbo in starši so od Boga dobili odgovornost, da priskrbijo tak pouk. (5. Mojzesova 11:18, 19; Pregovori 3:13, 14) Če starši pošljejo otroka stran za dlje časa, bo to verjetno spodkopalo njihova prizadevanja, da bi ga vzgojili »v strahu in svarjenju Gospodovem [Jehovovem, NW]«. (Efežanom 6:4)b

Kadar so krajevne možnosti izobraževanja premajhne, starši morda ne bodo imeli druge izbire, kakor da sami naredijo, kar morejo, da bi naučili svoje otroke temeljnih veščin. Pomoč daje tudi naš »Veliki učitelj«, Jehova. (Izaija 30:20, NW) V krajevnih občinah Jehovovih prič je na voljo veliko izobraževalnih priprav. V mnogo od teh imajo učne ure pismenosti. Teokratična strežbena šola je prav tako koristna priprava, ki lahko izostri otrokovo sposobnost branja in jasnega izražanja.

Uravnovešen pogled na rojevanje otrok

Skrbeti za otroke je lahko še posebej zahtevno, če je teh veliko. Afriški starši bodo često rekli, da ljubijo otroke; zato jih imajo, kolikor morejo! Mnogi nanje morda gledajo kot na ekonomski vir, za njihovo veliko število pa niso zmožni primerno skrbeti.

Biblija resda pravi, da ,so sinovi dar Gospodov‘. (Psalm 127:3, EI) Vendar upoštevajte, da so bile te besede zapisane, ko so bile razmere v Izraelu ugodne. Rojevanje otrok je kasneje zaradi lakote in vojne postalo prava nadloga. (Žalostinke 2:11, 20; 4:10) Glede na to, da v mnogih državah v razvoju prevladujejo težavne okoliščine, bi odgovorni kristjani morali resno razmisliti, koliko otrok lahko v resnici hranijo, oblačijo, jim priskrbijo dom in šolanje. Mnogi pari so se potem, ko so preračunali stroške, odločili, da bo najboljše, če se uprejo tradiciji in omejijo število svojih otrok.c (Primerjaj Lukež 14:28.)

Jasno je, da živimo v ,kritičnih časih, v katerih je težko živeti‘. (2. Timoteju 3:1–5, NW) In ni dvoma, da se bodo, medtem ko ta stvarnost tone proti svojemu neogibnemu koncu, pritiski na družine v državah v razvoju še povečali. Toda če družinski poglavarji ravnajo točno po načelih Božje Besede, lahko uspešno skrbijo tako za telesne kakor duhovne potrebe svojih družin, saj Jehova tem, ki mu zvestovdano služijo, obljublja: »Ne odtegnem se ti in ne zapustim te.« (Hebrejcem 13:5) Da, kristjani se tudi v siromašnih deželah lahko uspešno spopadejo z izzivom skrbi za domače!

[Podčrtne opombe]