Služiti Jehovu kot enotna družina

PRIPOVEDUJE ANTONIO SANTOLERI

Leta 1919 je oče s 17 leti zapustil Italijo. V iskanju boljšega življenja se je preselil v Brazilijo. Sčasoma si je v mestecu v notranjosti države Sao Paulo pridobil brivnico.

NEKOČ leta 1938, ko sem imel sedem let, je od nekega človeka, ki je prišel v lokal, dobil Brasileirino izdajo Biblije. Dve leti za tem mi je hudo zbolela mati in vse do svoje smrti ostala invalidna. Ko je zbolel še oče, smo vsi – mati, oče, sestra Ana in jaz – odšli živet k sorodnikom v Sao Paulo.

Tam sem med šolanjem postal strasten bralec knjig, še posebej zgodovinskih. Name je naredilo velik vtis to, da je bila v njih kdaj pa kdaj omenjena Biblija. Neki roman, ki sem si ga sposodil v javni knjižnici v Sao Paulu, je večkrat omenil govor na gori. Takrat sem se odločil, da si priskrbim Biblijo in sam preberem ta govor. Lotil sem se iskanja Biblije, ki jo je oče prejel že pred leti, in jo nazadnje našel na dnu skrinje, kjer je ležala sedem let.

Bili smo katoliška družina in tako me nikoli ni nihče spodbujal, naj berem Biblijo. Zato sem se zdaj sam naučil poiskati poglavja in vrstice. Z velikim užitkom sem prebral ne le govor na gori, temveč tudi ves Matevžev evangelij in druge biblijske knjige. Najbolj me je prevzel zven resnice, s katerim so opisani Jezusovi nauki in čudeži.

Spoznal sem, da se katoliška vera močno razlikuje od tega, kar sem bral v Bibliji, zato sem začel obiskovati prezbiterijansko cerkev, pridružila pa se mi je še Ana. Toda v sebi sem še vedno čutil praznino. Že leta sem vneto iskal Boga. (Dejanja 17:27) Neke zvezdne noči sem se otožen spraševal: ,Zakaj sem tukaj? Kakšen je smisel življenja?‘ Zadaj na dvorišču sem poiskal samoten kotiček, pokleknil in molil: ,Gospod Bog! Kdo si? Kako naj te spoznam?‘ Odgovor sem dobil nedolgo za tem.

Učiti se biblijske resnice

K očetu je nekega dne leta 1949, takoj za tem, ko je stopil s tramvaja, pristopila neka mladenka. Ponudila mu je reviji Stražni stolp in Prebudite se!. Oče se je naročil na Stražni stolp ter ji pojasnil, da ima otroka, ki obiskujeta prezbiterijansko cerkev, in jo prosil, naj nas obišče na domu. Ko se je oglasila, je Ani pustila knjigo Children in z njo začela biblijski pouk. Pouku sem se kasneje pridružil tudi jaz.

Novembra 1950 sva se prvič udeležila zborovanja Jehovovih prič. Tam so predstavili knjigo »Let God Be True« in odtlej nam je ta bila vodnica pri biblijskem pouku. Kmalu zatem sva spoznala, da sva našla resnico, se aprila leta 1951 krstila in s tem simbolizirala najino posvetitev Jehovu. Nekaj let kasneje se je posvetil tudi oče in vse do smrti leta 1982 ostal zvest Bogu.

Srečen v polnočasni službi

Januarja 1954, ko mi je bilo komaj 22 let, so me sprejeli v podružnični urad Jehovovih prič, imenovan Betel, da bi tam služil. Ob prihodu sem presenečen ugotovil, da je bil podružnični nadzornik, Richard Mucha, samo dve leti starejši od mene. Leta 1955 je bilo treba več okrajnih služabnikov, kot so tedaj imenovali potujoče nadzornike, zato so k sodelovanju v tej službi povabili pet mož, med njimi tudi mene.

Dodelili so me v državo Rio Grande do Sul. Na začetku je bilo tam le 8 občin Jehovovih prič, toda že v 18 mesecih sta bili ustanovljeni 2 novi občini in 20 odmaknjenih skupin. Danes je na tem območju 15 okrajev Jehovovih prič s po okrog 20 občinami! Na koncu leta 1956 so mi svetovali, naj bi se moj okraj razdelil na štiri manjše, na katerih bi služili štirje okrajni služabniki. Tedaj pa sem dobil navodilo, naj se zaradi nove naloge vrnem v Betel.

Na moje presenečenje in veselje so me dodelili v severno Brazilijo za območnega služabnika, ki kot potujoči strežnik služi številnim okrajem. Država je takrat imela 12.000 strežnikov Jehovovih prič in dve območji. Na južnem je služil Richard Wuttke, jaz pa na severnem. V Betelu so naju naučili, kako ravnati s projektorjem, da sva lahko predvajala filma, ki so ju izdelali Jehovovi pričevalci: The New World Society in Action in The Happiness of the New World Society.

Potovati je bilo v tistih dneh precej drugače. Priče niso imeli avtomobilov, zato sem potoval s kanujem, čolnom, volovsko vprego, na konjskem hrbtu, v vagonu, s tovornjakom, enkrat tudi z letalom. Razburljivo je bilo leteti nad amazonskim pragozdom in pristati v mestu Santarem, ki leži na pol poti med Belemom ob ustju Amazonke in Manausom, prestolnico države Amazonas. Okrajnih zborov, na katerih bi služili območni služabniki, tedaj ni bilo veliko. Zato pa sem večino časa porabil za predvajanje Družbinih filmov, ki si jih je v večjih mestih ogledalo na stotine ljudi.

V severni Braziliji je največji vtis name naredila Amazonija. Ob mojem tamkajšnjem službovanju aprila 1957 je Amazonka s pritoki prestopila bregove. Enega od filmov sem imel prednost predvajati v pragozdu, kjer sem improvizirano filmsko platno razpel med dve drevesi. Elektriko za projektor smo dobivali iz motornega čolna, zasidranega v bližnji reki. Za večino občinstva je to bil prvi film, ki so ga sploh kdaj videli.

Kmalu za tem sem se vrnil v betelsko službo in imel naslednje leto, 1958., prednost, da sem obiskal zgodovinski mednarodni zbor Jehovovih prič »Božja volja« v New Yorku. Jenkijski stadion in bližnji Polo Grounds je zadnji dan tega osemdnevnega zbora polnilo 253.922 navzočih, med katerimi so bili tudi delegati iz 123 držav.

Uživati spremembe v življenju

Kmalu po vrnitvi v Betel sem spoznal Claro Berndt in marca 1959 sva se poročila. Dodeljeno nama je bilo okrajno delo v državi Bahia, kjer sva služila kako leto. S Claro se še vedno z veseljem spominjava ponižnosti, gostoljubnosti, gorečnosti in ljubezni tamkajšnjih bratov in sester; resda so bili gmotno revni, vendar bogati v kraljestvenih sadovih. Nato so naju premestili v državo Sao Paulo. Tu je moja soproga 1960. leta zanosila in tako sva morala zapustiti polnočasno strežbo.

Odločila sva se, da se preseliva v ženin rojstni kraj v državi Santa Catarina. Sin Gerson, je bil prvi izmed najinih petih otrok. Leta 1962 mu je sledil Gilson, 1965. Talita, 1969. Tarcio in 1974. leta Janice. Jehova nama je s svojimi odličnimi nasveti pomagal, da sva bila sposobna spoprijemati se z izzivom vzgoje otrok »v strahu in svarjenju Gospodovem«. (Efežanom 6:4)

Vsak od njih nama je dragocen. Psalmist je najine občutke zelo dobro izrazil: »Glej, posest GOSPODOVA [dediščina Jehovova, NW] so otroci.« (Psalm 127:3) Kljub težavam sva za najine otroke skrbela kot za katero koli drugo ,Jehovovo dediščino‘ in pri tem vedno mislila na navodila, napisana v njegovi Besedi. Povračilo je bilo veliko. Nepopisno sva bila vesela, ko je zapovrstjo vseh pet, vsak zase in po svoji volji, izrazilo željo, da bi se krstili v simbol svoje posvetitve Jehovu. (Propovednik 12:1)

Odločitve otrok

Gerson je kmalu po koncu tečaja računalniške obdelave podatkov dejal, da želi služiti v Betelu, in se tako namesto poklicne poti odločil za polnočasno strežbo, naju pa je ob tem prežemala sreča. Toda betelsko življenje zanj sprva ni bilo lahko. Ko je bil tam komaj štiri mesece in smo ga obiskali, me je ganila žalost, ki se je ob našem odhodu zrcalila na njegovem obrazu. V vzvratnem ogledalu našega avtomobila sem videl, kako nas gleda, dokler nismo izginili za prvim ovinkom. Oči sem imel tako polne solz, da sem moral ustaviti ob robu ceste in šele nato nadaljevati našo 700 kilometrov dolgo pot domov.

Gerson je Betel resnično vzljubil. Tam je služil skoraj šest let in se potem poročil s Heidi Besser. Skupaj sta v Betelu služila še naslednji dve leti, takrat pa je Heidi zanosila in morala sta oditi. Imata hči Cintio, ki ji je danes šest let in ju spremlja pri kraljestvenih dejavnostih.

Nedolgo za tem, ko smo prvič obiskali Gersona v Betelu, je Gilson, ki je pred kratkim končal prvo leto poslovne administracije, dejal, da želi tudi on služiti v Betelu. Načrtoval je, da bi se po enem letu služenja vrnil k poslovnemu tečaju. Toda premislil si je in ostal v betelski službi. Leta 1988 se je poročil z Vivian Gonsalves, pionirko, kot se imenuje polnočasna strežnica. Že vse od takrat skupaj služita v Betelu.

Najino veselje se je nadaljevalo, ko se je tretji otrok, Talita, po tečaju projektiranja 1986. leta, odločila začeti pionirsko službo. Tri leta za tem so tudi njo povabili v Betel. Leta 1991 se je poročila z Josejem Cozzijem, ki je tam služil že deset let in odtlej sta tam kot poročen par.

Z ženo sva se vnovič veselila, ko je Tarcio, naslednji po vrsti, ponovil isti stavek, ki sva ga slišala že trikrat: »Oče, rad bi šel v Betel.« Njegovo prošnjo so sprejeli in 1991. leta je tudi on pričel z betelsko službo, v kateri je ostal do 1995. leta. Srečna sva, da je uporabil svojo mladostno moč za to, da je tako več kot tri leta pospeševal delo v prid Jehovovega kraljestva.

Naša najmlajša, Janice, se je pri trinajstih letih odločila, da bo služila Jehovu in se krstila. Med šolanjem je bila eno leto v pomožni pionirski službi. Nato je 1. septembra 1993 postala redna pionirka v naši občini v Gasparju.

Pot uspeha

V čem je skrivnost obdržati družino enotno v čaščenju Jehova? Ne verjamem, da je kje kakšna magična formula. Jehova je po svoji Besedi dal krščanskim staršem nasvete, ki naj bi jih upoštevali, zato gre njemu vsa zasluga za tako lep izid, ki sva ga doživela. Enostavno sva se skušala ravnati po njegovih navodilih. (Pregovori 22:6) Vsi otroci so po meni podedovali latinsko sentimentalnost, po materi pa praktičnega germanskega duha. Toda najpomembnejše od vsega, kar so prejeli od naju, je duhovna dediščina.

Doma se je življenje vrtelo okrog kraljestvenih interesov. Teh pa ni bilo lahko stalno imeti na prvem mestu. Težko je bilo na primer vselej ohraniti reden družinski biblijski pouk, ampak nikoli se nismo vdali. Vsakega otroka smo od njegovih prvih dni prinašali na krščanske shode, pa tudi na zbore in zborovanja. Samo bolezen ali kaka druga izredna okoliščina nam je preprečila, da se katerega nismo udeležili. Otroci so naju zraven tega vse od mladih let spremljali v krščanski strežbi.

Pri približno desetih letih so začeli z govori sodelovati v Teokratični strežbeni šoli. Pomagala sva jim pripraviti prve govore in jih spodbujala, naj namesto manuskripta raje rabijo očrt. Kasneje je vsak pripravljal svoj govor. Med desetim in dvanajstim letom starosti so pričeli redno sodelovati v strežbi. To je bilo edino življenje, ki so ga poznali.

Soproga Clara je pri vzgoji otrok imela pomembno vlogo. Ko so bili še zelo mladi – v dobi, ko otrok kot goba vpija vse, kar se ga uči – jim je Clara vsak večer prebrala biblijsko zgodbo in molila z vsakim posebej. S pridom je uporabila knjige Od izgubljenega do zopet pridobljenega raja, Poslušati Velikega učitelja in Moja knjiga biblijskih zgodb.a Potem ko so bili na voljo tudi avdio in vizualni učni pripomočki, ki jih izdajajo Jehovove priče, sva uporabljala tudi te.

Kot krščanska starša lahko iz izkušenj potrdiva, da otroci potrebujejo dnevno pozornost. Močna ljubezen, osebno zanimanje in obilje časa so med temeljnimi potrebami mladih. Na to, da sva po svojih najboljših močeh zadovoljevala te potrebe, nisva gledala le kot na starševsko odgovornost, ampak sva ob tem žela tudi veliko veselja.

Za starše je resnična nagrada, da uvidijo spolnitev besed iz Psalma 127:3–5: »Glej, posest GOSPODOVA so otroci, plačilo njegovo sad telesni. Kakor pšice v roki junakovi, tako so otroci mladih let. O, blagor možu, ki je napolnil tul svoj ž njimi!« To, da služimo Jehovu kot enotna družina, nam prav zares prinaša veselje!

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 26]

Antonio Santoleri v ožjem družinskem krogu