Služiti zaupanja vrednemu Bogu

Pripoveduje Kimon Progakis

Bil je ledeno mrzel večer 1955. leta. S soprogo Janulo sva postajala zaskrbljena, ker se najin osemnajstletni sin Jorgos še ni vrnil iz kioska, kjer je delal. Nenadoma je na vrata potrkal policist. »Nekdo je vašega sina zadel, ko se je s kolesom vračal domov,« je dejal, »in je umrl.« Nato se je sklonil naprej in zašepetal: »Rekli vam bodo, da je bila nesreča; toda verjemite mi, umorili so ga.« Umor so skovali krajevni duhovnik in nekaj paravojaških voditeljev.

V TISTIH letih, ko je Grčija prebolevala čase boja in nadlog, je bilo nevarno biti Jehovova priča. Ker sem bil več kot 15 let član grške pravoslavne cerkve in paravojaških organizacij, sem neposredno poznal njuno moč. Naj vam opišem dogodke pred več kot 40 leti, ki so vodili vse do te tragedije v družini.

Odraščati v Grčiji

Rodil sem se leta 1902 v premožni družini v vasici blizu mesta Khalki v Grčiji. Oče je bil dejaven krajevni politik in v naši družini smo bili predani člani grške pravoslavne cerkve. Takrat ko večina deželanov še ni bila pismena, sem začel željno brati politične in verske knjige.

Zaradi revščine in krivice, ki sta prevladovali v začetku 20. stoletja, se je v meni vzbudila želja po svetu z boljšimi razmerami. Vera bi po mojem mišljenju morala biti zmožna izboljšati žalostni položaj deželanov. Vodilni vaški možje so mi zaradi mojega verskega nagnjenja predlagali, naj postanem grški pravoslavni duhovnik naše skupnosti. Toda čeprav sem obiskal veliko samostanov in se dolgo pogovarjal s škofi in opati, se nisem čutil pripravljenega niti voljnega sprejeti take odgovornosti.

Sredi civilne vojne

Leta kasneje, aprila 1941, so Grčijo zasedli nacisti. S tem se je začelo bedno obdobje ubijanja, stradanja, pomanjkanja in neizrekljivega trpljenja. Razvilo se je močno odporniško gibanje in eni od gverilskih skupin, ki so se bojevale proti nacističnim zavojevalcem, sem se pridružil tudi jaz. Posledica tega je bila, da so mi na domačiji kar nekajkrat zanetili ogenj, streljali proti meni in me ranili ter mi uničevali pridelek. Zgodaj 1943. leta z družino nismo imeli druge izbire, kot da pobegnemo v neprijazno hribovje in tam smo ostali do konca nemške okupacije, oktobra 1944. leta.

Po odhodu Nemcev je izbruhnil notranji politični in civilni boj. Gverilska odporniška skupina, ki sem ji pripadal, je postala ena glavnih vojskujočih se sil v civilni vojni. Privlačili so me komunistični ideali o pravici, enakosti in tovarištvu, toda resničnost me je na koncu popolnoma razočarala. V skupini sem imel visok položaj, zato sem neposredno videl, kako moč kvari ljudi. Sebičnost in nepopolnost popačita najboljše politične namene, kljub na videz plemeniti ideji in idealom.

Še zlasti so me močno presenetili pravoslavni duhovniki, ki so na različnih straneh civilnega spora prijeli za orožje ter ubijali ljudi lastne vere! Mislil sem si: ,Kako lahko ti duhovniki rečejo, da so predstavniki Jezusa Kristusa, ki je opozarjal: »Vsi, ki primejo za meč, z mečem poginejo.«‘ (Matevž 26:52)

Med civilno vojno 1946. leta sem se skrival blizu mesta Lamia v osrednji Grčiji. Nosil sem ponošena oblačila, zato sem se odločil, da si spremenim videz in grem h krojaču v mesto, da mi sešije nekaj novih. Ob mojem prihodu so tam že imeli vročo razpravo in kmalu sem ugotovil, da govorim, ne o politiki, ampak o stari ljubezni – veri. Opazovalci so videli moj izdelan nazor, zato so predlagali, da bi govoril z nekim ,teološkim profesorjem‘. Nemudoma so odšli ponj.

Najti zanesljivo upanje

Zatem me je »profesor« med pogovorom vprašal, na čem temelji moje verovanje. »Na svetih očetih in ekumenskih sinodah,« sem odvrnil. Namesto da bi mi nasprotoval, je odprl svojo majhno biblijo pri Matevževem evangeliju 23:9, 10 in me zaprosil, da preberem Jezusove besede: »In ne imenujte nikogar na zemlji očeta svojega; kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi se ne imenujte voditeljev, kajti eden je vaš voditelj, Kristus.«

To mi je odprlo oči! Začutil sem, da mi ta človek govori resnico. Ko se je predstavil kot Jehovova priča, sem ga vprašal, ali ima kaj literature. Prinesel mi je knjigo Light, ki razlaga biblijsko knjigo Razodetje, in odnesel sem jo v svoje skrivno mesto. Zveri, ki so opisane v Razodetju, so mi bile tako dolgo skrivnost, zdaj pa sem izvedel, da pomenijo politične organizacije, ki obstajajo v našem dvajsetem stoletju. Začenjal sem razumevati, da ima Biblija za naše dni uporabno vrednost, da bi jo moral preučevati in uskladiti svoje življenje po njenih resnicah.

Ujet in v zaporu

Kmalu zatem so v moje skrivališče vdrli vojaki in me aretirali. Vrgli so me v podzemno ječo. Ker so me že nekaj časa iskali kot hudodelca, sem pričakoval, da me bodo usmrtili. V ječi me je obiskal Priča, ki je prvič govoril z mano. Spodbudil me je, naj brezpogojno zaupam Jehovu in to sem storil. Obtožili so me in me za šest mesecev izgnali na egejski otok Ikaria.

Takoj ko sem prispel, sem se predstavil kot Jehovova priča, ne kot komunist. Tja so bili izgnani še drugi, ki so se naučili biblijskih resnic, zato sem jih poiskal in redno smo skupaj preučevali Biblijo. Pomagali so mi pridobiti več znanja iz Pisma in bolje razumeti našega zaupanja vrednega Boga, Jehova.

Ko je bilo 1947. leta kazni konec, so me pozvali v pisarno državnega tožilca. Povedal je, da je presenečen nad mojim vedenjem in da naj ob morebitnem ponovnem izgnanstvu uporabim njegovo ime v priporočilo. Po prihodu v Atene, kamor se je medtem preselila moja družina, sem se pričel družiti z občino Jehovovih prič in se kmalu krstil v znak posvetitve Jehovu.

Obtožen proselitizma

Grčija je 1938. in 1939. uvedla zakone, ki so prepovedovali proselitizem in po katerih je desetletja preganjala Jehovove priče. Tako so od 1938. do 1992. leta aretirali Priče 19.147-krat, sodišča pa so odredila kazni, ki so skupaj znesle 753 let, od katerih smo jih 593 tudi res odslužili. Osebno so me zaradi oznanjevanja dobre novice Božjega kraljestva prijeli nad 40-krat in skupaj sem v raznih zaporih služil 27 mesecev.

Enkrat so me aretirali potem, ko sem napisal pismo grškemu pravoslavnemu duhovniku v Khalki. Leta 1955 so bile občine Jehovovih prič spodbujene, da vsem duhovnikom pošljejo knjižico Christendom or Christianity​—Which One Is “the Light of the World”?. Eden od višjih duhovnikov, ki sem mu pisal, me je tožil zaradi proselitizma. Na obravnavi sta odvetnik (Priča) in krajevni pravnik v mojstrski obrambi pojasnila dolžnost pravih kristjanov, po kateri morajo ti oznanjevati dobro novico o Božjem kraljestvu. (Matevž 24:14)

Predsedujoči sodnik je vprašal arhimandrita (cerkvenega dostojanstvenika pod škofom): »Ali ste prebrali pismo in knjižico?«

»Ne,« je zanosno odgovoril, »takoj ko sem odprl ovojnico, sem ju raztrgal in se ju znebil!«

»Kako pa potem lahko izjavljate, da vas je ta moški spreobračal?« je zanimalo sodnika.

Naš odvetnik je nato navedel zglede profesorjev in drugih, ki so javnim knjižnicam darovali cele skladovnice knjig. »Ali bi lahko rekli, da so ti ljudje skušali spreobračati druge?« je vprašal.

Jasno je, da takšna dejavnost ni pomenila proselitizma. Ko sem zaslišal razsodbo »Nedolžen«, sem se zahvalil Jehovu.

Sinova smrt

Tudi sina Jorgosa so nenehno nadlegovali – ponavadi na pobudo pravoslavnih duhovnikov. Zaradi njegove mladostne gorečnosti v razglašanju dobre novice Božjega kraljestva so tudi njega neštetokrat prijeli. Nasprotniki so se nazadnje odločili, da se ga znebijo in sočasno dajo zastrašilno sporočilo nam drugim, da bi nehali oznanjevati.

Policist, ki nam je prišel sporočit o Jorgosovi smrti, je povedal, da so uboj skovali krajevni grški pravoslavni duhovnik in nekaj paravojaških voditeljev. Take »nesreče« so v tistih tveganih časih bile običajne. Kljub bridkosti, ki jo je povzročila smrt, se je naša odločenost, da ostanemo dejavni v oznanjevalstvu in popolnoma zaupamo v Jehova, le še okrepila.

Pomagati drugim zaupati v Jehova

Sredi šestdesetih let tega stoletja sem z ženo in otroki preživljal poletne mesece v obalni vasi Skala Oropos, kakih 50 kilometrov iz Aten. Takrat tam ni bilo Prič, zato smo neformalno pričevali sosedom. Nekaj krajevnih kmetov se je ugodno odzvalo. Ker so možje čez dan dolge ure delali na polju, smo z njimi preučevali Biblijo pozno zvečer in mnogi so postali Priče.

Ko smo videli, kako Jehova blagoslavlja naš trud, smo 15 let vsak teden potovali tja, da bi z zainteresiranimi vodili biblijske pouke. Skoraj 30 oseb, s katerimi smo tam preučevali, je napredovalo do krsta. Na začetku se je oblikovala preučevalna skupina in naloženo mi je bilo, da vodim shode. Skupina je kasneje postala občina in danes več kot sto Prič iz tega območja sestavlja malakaško občino. Veseliva se, da štiri osebe od teh, s katerimi sva preučevala, služijo zdaj kot polnočasni strežniki.

Bogata dediščina

Kmalu potem, ko sem svoje življenje posvetil Jehovu, je tudi soproga pričela duhovno napredovati in se krstila. Med neusmiljenim preganjanjem je ostala močna in trdna in neomajna v značajnosti. Nikoli se ni pritožila nad stiskami, ki jih je pretrpela zaradi mojih pogostih zapornih kazni.

V teh letih sva skupaj vodila številne biblijske pouke in ona je s svojim preprostim in navdušenim pristopom mnogim učinkovito pomagala. Zdaj ima revijalni obhod, ki zajema ducate ljudi, ki jim redno prinaša Stražni stolp in Prebudite se!.

Najini trije živi otroci in njihove družine, ki imajo šest vnukov in štiri pravnuke, so vsi dejavni v Jehovovi službi, predvsem zaradi truda moje ljubeče družice. Čeprav se jim ni treba spoprijemati s preganjanjem in ogorčenim nasprotovanjem, ob katera sva zadevala s soprogo, brezpogojno zaupajo v Jehova in se držijo njegovih poti. Kolikšno veselje bo za vse nas, ko bomo zopet skupaj z našim dragim Jorgosom, ko se bo ob vstajenju povrnil!

Odločeni, da zaupamo v Jehova

V vseh teh letih sem videl, kako Jehovov duh deluje na Njegovo ljudstvo. Božja po duhu usmerjena organizacija mi je pomagala spoznati, da ne moremo zaupati v prizadevanja ljudi. Njihove obljube o boljši prihodnosti so brez vrednosti, niso nič drugega kot ena velika laž. (Psalm 146:3, 4)

Čeprav sem že prileten in hudo bolan, upiram oči v resničnost kraljestvenega upanja. Zares obžalujem leta, ki sem jih posvetil krivi veri in skušal izboljšati razmere s politiko. Če bi še enkrat živel, bi se brez kakršnega koli vprašanja zopet odločil, da služim Jehovu, zaupanja vrednemu Bogu.

(Kimon Progakis je pred kratkim umrl. Upal je v življenje na zemlji.)

[Slika na strani 26]

Nedavna Kimonova fotografija z ženo Janulo