Michael Faraday — znanstvenik in mož vere

»Oče elektrike.« »Največji eksperimentalni znanstvenik vseh časov.« To sta dva opisa Michaela Faradaya, rojenega leta 1791 v Angliji, čigar odkritje elektromagnetne indukcije je pripeljalo do razvoja elektromotorjev in proizvajanja energije.

FARADAY je na Kraljevem inštitutu v Londonu obširno predaval o kemiji in fiziki. Njegove lekcije, namenjene popularizaciji znanosti, so mladini pomagale doumeti komplicirane zamisli. Od številnih univerz je prejemal nagrade. Kljub temu pa se je javnosti ogibal. Bil je globoko veren mož, najbolj srečen v zasebnosti svojega trosobnega stanovanja ter v družbi svoje družine in sovernikov. Faraday je pripadal, kot je to sam opisal, »zelo majhni in prezirani ločini kristjanov, znani [. . .] kot sandemani«. Kdo so bili to? Kaj so verjeli? Kako je to vplivalo na Faradaya?

Sandemani

»Prvo zvezo med družino Faraday in sandemansko cerkvijo so zapečatili stari starši Michaela Faradaya,« pravi Geoffrey Cantor, avtor knjige Michael Faraday: Sandemanian and Scientist. Stari starši so se namreč družili s privrženci nekega potujočega nonkonformističnega duhovnika, čigar družabniki so zagovarjali sandemanska verjetja.

Robert Sandeman (1718–71) je bil univerzitetni študent v Edinburghu. Tam je študiral matematiko, grščino ter druge jezike, ko je nekega dne prisluhnil pridigi nekdanjega prezbiterijanskega duhovnika Johna Glassa. Slišano ga je navedlo, da je opustil univerzitetni študij, se vrnil domov v Perth ter se pridružil Glassu in njegovim družabnikom.

John Glass je začel v dvajsetih letih osemnajstega stoletja dvomiti o nekaterih naukih škotske cerkve. S preučevanjem Božje Besede je prišel do sklepa, da je biblijski izraelski narod tipiziral duhovni narod, čigar državljani so mnogih narodnosti. Nikjer ni našel zadovoljivega pojasnila za ločeno cerkev v vsakem narodu.

Ker Glass ni bil več zadovoljen v svoji cerkvi v Tealingu, v okolici Dundeeja na Škotskem, se je izpisal iz škotske cerkve in organiziral lastne shode. Pridružilo se mu je kakih sto ljudi in že od samega začetka so čutili potrebo po tem, da ohranjajo v svojih vrstah enotnost. Odločili so se, da bodo vse morebitne razlike med sabo reševali v skladu s Kristusovimi napotki, zapisanimi v Matevževem evangeliju, v 18. poglavju od 15. do 17. vrstice. Kasneje so organizirali tedenske shode in na njih so se ljudje podobne vere zbirali k molitvi in spodbujanju.

Ko je začelo shode različnih skupin redno obiskovati precej ljudi, se je pojavila potreba po odgovornih moških, ki bi nadzorovali njihovo čaščenje. Toda kdo je ustrezal? John Glass in njegovi družabniki so bili še posebej pozorni na to, kar je o tej temi zapisal apostol Pavel. (1. Timoteju 3:1–7; Titu 1:5–9) Nikjer niso našli omenjene univerzitetne izobrazbe ali potrebe po znanju hebrejščine in grščine. Zato so po tem, ko so v molitvi razmislili o svetopisemskih smernicah, usposobljene moške postavili za starešine. Zvestovdani škotski cerkvi so na to, da se neizobraženi možje, »ki so odraščali pri statvah, šivanki in plugu«, pretvarjajo, da razumejo Biblijo in oznanjujejo njeno sporočilo, gledali »skoraj kot na bogokletje«. Ko so si Glass in soverniki leta 1733 v Perthu zgradil svojo shodno dvorano, je krajevna duhovščina poskušala pritisniti na sodnike, da bi jih izgnali iz mesta. To jim ni uspelo in gibanje se je začelo širiti.

Robert Sandeman se je poročil z Glassovo starejšo hčerko in pri 26 letih postal starešina perške občine glassitov. Kot starešina je imel tako odgovorne naloge, da se je odločil posvetiti ves svoj čas pastoralnemu delu. Kasneje, po smrti svoje žene, je Robert »voljno privolil, da bo služil Gospodu, kamor koli bo morda dodeljen«, pravi neki življenjepisni portret.

Sandemanizem se širi

Sandeman je svojo službo goreče razširil iz Škotske v Anglijo, in tam so začele rasti nove skupine sovernikov. Sočasno so angleški kalvinisti polemizirali. Nekateri med njimi so verjeli, da so vnaprej določeni za rešitev. Sandeman pa je po drugi strani soglašal s tistimi, ki so verjeli, da je za rešitev prej potrebna vera. Da bi podprl to gledišče, je objavil knjigo, ki je izšla v štirih ponatisih in tudi v dveh ameriških izdajah. Geoffrey Cantor pravi, da je bila objava tega zvezka »najpomembnejši dogodek, ki je [sandemansko] sekto povzdignil nad njene precej omejene škotske začetke«.

Sandeman je leta 1764 skupaj z drugimi glassitskimi starešinami odpotoval v Ameriko, na obisk, ki je izzval precej polemik in nasprotovanja. Kljub temu pa je bil rezultat obiska novoustanovljena skupina istomislečih kristjanov v Danburyju v Connecticutu.a Tam je Sandeman leta 1771 tudi umrl.

Faradayevo versko prepričanje

Mladi Michael se je navzel sandemanskih naukov od svojih staršev. Spoznal je, da so se sandemani razdruževali od tistih, ki niso delali, kot je učila Biblija. Tako so na primer zavračali sodelovanje pri anglikanskem poročnem obredu ter svoje poročne ceremonije raje omejili na tisto, kar je bilo po zakonu nujno.

Za sandemane je bilo značilno to, da so bili pokorni vladarstvom, kljub temu pa ostali politično nevtralni. Čeprav so bili cenjeni člani družbe, so le redko sprejeli državne službe. Toda tudi v tistih nekaj primerih, ko so to storili, so se ogibali strankarske politike. Ker so vztrajali pri tem stališču, so doživljali sramotenje. (Primerjaj Janez 17:14.) Sandemani so verjeli, da je Božje nebeško kraljestvo popolna ureditev vladavine. Na politiko so gledali kot na ,trivialno, umazano taktiko, brez nravnosti‘, opaža Cantor.

Čeprav so bili ločeni od drugih, niso prevzeli farizejske drže. Razglasili so: »Sodimo, da se je nujno ogibati duha in navad starodavnih farizejev, tako da ne določamo več grehov ali pa dolžnosti, kot jih je določilo Sveto pismo, in da s človeškimi izročili ali logičnim izmikanjem ne razveljavljamo božanskih predpisov.«

Privzeli so svetopisemsko navado izobčevanja vseh tistih pripadnikov, ki so postali pijanci, izterjevalci, nečistovalci ali so kako drugače resno grešili. Če se je grešnik resnično pokesal, so ga skušali vrniti v prvotno stanje. Drugače so se ravnali po svetopisemskem navodilu, naj ,odpravijo hudobnika‘. (1. Korinčanom 5:5, 11, 13)

Sandemani so ubogali biblijsko zapoved, naj se zdržujejo krvi. (Dejanja 15:29) John Glass je trdil, da je Božje ljudstvo obvezano ubogati omejitve glede krvi, enako kakor je Bog ukazal prvima človekoma, naj se zdržita uživanja sadu drevesa spoznanja dobrega in hudega. (1. Mojzesova 2:16, 17) Neposlušnost zapovedi glede krvi je bila enakovredna odklanjanju pravilne uporabe Kristusove krvi, namreč sprave za greh. Glass je sklenil: »Ta prepoved hranjenja s krvjo je bila in še vedno je izredno pomembna.«

Sandemanom je razpravljanje o Svetem pismu pomagalo, da so se ognili mnogim pastem. Tako so na primer Kristusove napotke uporabili kot smernice glede razvedrila. »Ne drznemo si postavljati zakonov tam, kjer jih Kristus ni postavil,« so rekli, »niti zavreči katerega od teh, ki nam jih je dal. Ker torej ne moremo ugotoviti, kje bi bilo razvedrilo, javno ali zasebno, prepovedano, sodimo za zakonito vsakršno zabavo, ki ni povezana z res grešnimi okoliščinami.«

Čeprav so torej mnoga gledišča sandemanov temeljila točno na Svetem pismu, pa niso doumeli pomembnosti ravno tiste dejavnosti, ki označuje prave kristjane, namreč tega, da bi moral vsak oznanjevati kraljestveno dobro novico drugim. (Matevž 24:14) Kljub temu pa so bili njihovi shodi odprti za javnost in na njih so si prizadevali odgovoriti vsakemu, ki jih je vprašal za vzrok njihovega upanja. (1. Petrov 3:15)

Kako pa je ta vzorec verjetij vplival na znanstvenika Michaela Faradaya?

Faraday sandeman

Michael Faraday, spoštovan, počaščen, močno cenjen zaradi svojih presenetljivih odkritij, je živel preprosto življenje. Kadar je umrl kak slaven človek in se je od ljudi, znanih v javnosti, pričakovalo, da se bodo udeležili njihovega pogreba, je bil Faraday vidna izjema, saj mu njegova vest ni dovolila, da bi se ga udeležil in se tako zapletel v kak obred anglikanske cerkve.

Faraday se je kot znanstvenik trdno držal tistega, za kar je lahko dokazal, da je dejstvo. Zato se je ogibal tesnega druženja z učenimi možmi, ki so zagovarjali lastne hipoteze in se opredeljevali glede spornih vprašanj. Kot je nekoč rekel poslušalstvu, ,nas temeljno dejstvo nikoli ne razočara, njegov dokaz je vedno resničen‘. Znanost je prikazal kot odvisno ,od skrbno opazovanih dejstev‘. Ko je sklenil eno od predstavitev o temeljnih naravnih silah, je poslušalce spodbudil, naj premišljujejo o »Njem, ki je le-te naredil«. Nato pa je citiral krščanskega apostola Pavla: »Kar se od njega ne more videti, njegova večna moč in božanstvo, to se od ustvarjenja sveta zaznava z umom in vidi po njegovih delih.« (Rimljanom 1:20)

Tisto, kar je Faradaya tako razlikovalo od mnogih drugih znanstvenikov, je bila želja po učenju iz Božje navdihnjene Knjige, kakor tudi iz knjige narave. »S sandemanizmom je odkril, kako živeti skladno z Božjim nravnim zakonom in obljubo večnega življenja,« opaža Cantor. »Po svoji znanosti se je natanko seznanil s fizikalnimi zakoni, ki jih je Bog izbral, da vladajo vesolju.« Faraday je verjel, da »znanost ne more spodkopati absolutne avtoritete Biblije, lahko pa, če se jo uporablja resnično krščansko, razjasni Božjo drugo knjigo«.

Faraday je ponižno zavrnil mnoge častne naslove, ki so mu jih želeli podeliti drugi. Vztrajno je kazal nezanimanje za viteški naslov. Želel je ostati ,navaden gospod Faraday‘. Veliko časa je namenil starešinskim dejavnostim, kamor je spadalo tudi redno potovanje iz glavnega mesta v neko norfolško vas, da je skrbel za tam živečo majhno skupino somišljeniških vernikov.

Michael Faraday je umrl 25. avgusta 1867 in bil pokopan na pokopališču v Highgateu v severnem Londonu. Življenjepisec John Thomas pripoveduje, da je Faraday »potomstvu zapustil večji skupek pristnih znanstvenih dosežkov kot kateri koli drugi fizikalni znanstvenik, in praktične posledice njegovih odkritij še danes močno vplivajo na naravo civiliziranega življenja«. Faradayeva vdova, Sarah, pa je napisala: »Edino na Novo zavezo lahko pokažem kot na njegovo vodilo in pravilo, saj je nanjo gledal kot na Božjo Besedo, [. . .] ki je za kristjane danes enako obvezujoča kot takrat, ko je bila napisana.« Zares zgovorno pričevanje za znamenitega znanstvenika, ki je vdano živel po svoji veri.

[Podčrtna opomba]

[Okvir na strani 29]

Michael Faraday, ki je bil na britanskem Kraljevem inštitutu postavljen za predavatelja, je populariziral znanost tako, da jo je lahko razumela celo mladina. Njegov nasvet sopredavateljem vsebuje praktične predloge in prav je, da jih novoveški kristjani, ki javno poučujejo, upoštevajo.

◻ »Govor ne bi smel biti hiter in nagel ter zaradi tega nerazumljiv, temveč počasen in premišljen.«

◻ Govornik bi si moral prizadevati zbuditi zanimanje poslušalstva »na začetku predavanja in s komaj zaznavnim stopnjevanjem, ki ga družba ne opazi, ter ga ohranjati živega, kolikor dolgo to zahteva tema«.

◻ »Predavatelj pade globoko pod dostojanstvo svoje osebnosti, ko se spusti tako nizko, da skuša privabiti aplavz in prositi za pohvalo.«

◻ Glede uporabe govornega očrta: »Vedno znova ugotovim, da moram [. . .] sestaviti načrt [teme] na papir in nanj vpisati njene sestavne dele, tako da jih prikličem v spomin, pa naj bo to z asociacijami ali kako drugače. [. . .] Tako imam zaporedje važnih in manj važnih naslovov urejeno, potem pa iz teh izdelam svojo temo.«

[Navedba vira slike na strani 26]

Obe sliki: Z dovoljenjem Royal Institution