Jehova je dokazal, da je z mano
PRIPOVEDUJE MAX HENNING
Štelo se je leto 1933 in Adolf Hitler je v Nemčiji pravkar prišel na oblast. Kljub temu se kakih 500 Jehovovih prič v Berlinu ni zamajalo. Mnogi mladi so postali pionirji ali polnočasni strežniki in nekatere so celo dodelili v druge evropske države. S prijateljem Wernerjem Flattenom sva drug drugega spraševala: »Zakaj samo postajava in zapravljava čas? Zakaj ne greva ven in pionirava?«
OSEM dni po rojstvu 1909. leta sem prišel pod skrbništvo ljubečih rejnikov. Leta 1918 je našo družino zelo potrla nenadna smrt rejniške sestrice. Kmalu za tem so se pri nas oglasili Preučevalci Biblije, kot so se tedaj imenovali Jehovove priče, in rejnika sta biblijski resnici široko odprla srce. Tudi mene sta naučila ceniti duhovne stvari.
Lotil sem se posvetnega šolanja in se izučil za inštalaterja. Važnejše pa je, da sem se zavzel za duhovnost. Petega maja 1933 sva z Wernerjem pričela pionirati. Kolesarila sva v mesto, kakih 100 kilometrov iz Berlina, kjer sva ostala dva tedna in oznanjevala. Potem sva se vrnila v Berlin, da sva poskrbela za vse potrebno. Nato sva bila naslednja dva tedna zopet na najinem oznanjevalskem področju.
Prijavila sva se za služenje v drugi državi in decembra leta 1933 so naju dodelili na območje nekdanje Jugoslavije. Vendar so naju, še preden sva se izselila, predodelili v Utrecht na Nizozemskem. Kmalu zatem sem se krstil. Krsta se tiste dni ni toliko poudarjalo; pomembnejša je bila strežba. Zdaj mi je zanašanje na Jehova postala življenjska stalnica. Veliko tolažbo sem našel v besedah biblijskega psalmista: »Glej, Bog mi je pomočnik, Gospod [Jehova, NW] je ž njimi, ki podpirajo dušo mojo.« (Psalm 54:4)
Pioniranje na Nizozemskem
Nedolgo po prihodu na Nizozemsko sva prejela novo dodelitev, Rotterdam. V družini, pri kateri sva stanovala, sta pionirala tudi oče in sin. Po nekaj mesecih se je za prebivališče pionirjev kupila velika hiša v Leersumu, mestu nedaleč od Utrechta, in z Wernerjem sva se preselila tja.
Med bivanjem v tamkajšnjem pionirskem domu sva na bližnja področja kolesarila, za bolj oddaljena pa uporabljala avtomobil za sedem potnikov. Takrat je na vsem Nizozemskem bilo le sto Prič. Danes, 60 let kasneje, je na področju, ki sva ga obdelovala, medtem ko sva bivala v tistem pionirskem domu, več kot 4000 oznanjevalcev in kakih 50 občin!
Močno sva se naprezala, bila v strežbi tudi do 14 ur vsak dan, zaradi česar sva bila srečna. Glavni cilj je bil oddati čim več literature. Običajno sva zainteresiranim dnevno pustila več kot sto knjižic. Opravljanje ponovnih obiskov in vodenje biblijskih poukov tedaj še ni bil del naše redne dejavnosti.
Nekoč sva s partnerjem delala v mestu Vreeswijk. On je pričeval človeku pri zunanjih vratih vojaške utrdbe, jaz pa sem medtem izkoristil čas in bral Biblijo. Bila je zelo podčrtana z rdečo in modro. Tesar, ki je delal na bližnji strehi, je kasneje človeka pri vratih opozoril, da sem verjetno kak vohun. Zaradi tega so me še isti dan prijeli, ko sem pričeval skladiščniku, in mi zasegli Biblijo.
Privedli so me pred sodišče. Tam so me obtožili, da sem z oznakami v Bibliji skušal skicirati trdnjavo. Razglasili so me za krivega in sodnik me je obtožil na dve leti zaporne kazni. Vendar sem vložil pritožbo in bil oproščen. Kako srečen sem bil, da sem svoboden, toda še srečnejši sem bil, ko so mi vrnili mojo Biblijo z vsemi opombami!
Leta 1936 sem z enim od pionirjev iz doma, Richardom Brauningom, poletje preživel v oznanjevanju na severu države. Prvi mesec sva bila v strežbi 240 ur in razdelila ogromno literature. Živela sva v šotoru in skrbela za vse najine potrebe, si sama prala, kuhala in tako dalje.
Kasneje sem bil premeščen na čoln Lightbearer, ki je na severnem Nizozemskem postal dobro znan. Na njem nas je živelo pet pionirjev in z njim smo lahko dosegli večino odročnega področja.
Dodatne prednosti
Leta 1938 sem bil dodeljen za conskega služabnika, kot se je tedaj imenoval okrajni nadzornik Jehovovih prič. Tako sem zapustil Lightbearer in pričel obiskovati občine ter od njih odmaknjene Priče v treh južnih provincah.
Kolo je bilo naše edino prevozno sredstvo. Pogosto sem potreboval cel dan, da sem od ene občine ali skupine zainteresiranih potoval do naslednje. Med mesti, ki sem jih obiskal, je bila Breda, kjer zdaj živim. Takrat Breda ni imela občine, temveč le en starejši pričevalski par.
Medtem ko sem služil bratom in sestram v Limburgu, je rudar Johan Pieper sprožil številna vprašanja in me povabil, naj nanje odgovorim. Odločno se je zavzel za biblijsko resnico in postal pogumen oznanjevalec. Štiri leta kasneje je pristal v koncentracijskem taborišču in tam preživel tri leta in pol. Po izpustitvi se je zopet goreče lotil oznanjevanja in še danes je zvest starešina. Majhna občina 12-ih Prič v Limburgu je zdaj zrasla na 17 občin s kakimi 1550 oznanjevalci!
Pod nacistično peto
Maja 1940 so Nizozemsko zavzeli nacisti. Prejel sem nalogo v podružničnem uradu Watch Tower Society v Amsterdamu. Delo smo morali nadaljevati skrajno previdno, zaradi česar smo še bolj cenili biblijski pregovor: ,Kdor je prijatelj, [. . .] se brat izkaže v stiski.‘ (Pregovori 17:17) Prisrčna vez enotnosti, ki se je razvila med pritiski, je močno vplivala na moj duhovni razvoj in me usposobila za še hujše prihodnje dni.
Naloženo mi je bilo nadziranje dostave literature v občine, kar so običajno opravljali kurirji. Gestapo je nenehno iskal mladeniče, da bi v Nemčiji delali kot prisilni delavci, zato so kurirke bile krščanske sestre. Čez čas je bila iz Haaga poslana Wilhelmina Bakker, ki smo je vedno poznali kot Nonnie, in peljal sem jo na kraj, kjer se je skrival naš podružnični nadzornik, Arthur Winkler. V trudu, da bi bil kar se da neopazen, sem se preoblekel v holandskega kmeta, z lesenimi coklami in vsem drugim, ter spremljal Nonnie na tramvaju. Kasneje sem izvedel, da ji je bilo težko zadrževati smeh, saj je menila, da sem vse prej ko neopazen.
Enaindvajsetega oktobra 1941 so skladiščni prostor za literaturo in papir v Amsterdamu izdali sovražniku. Med gestapovo nenadno racijo so prijeli Winklerja in Nonnie. Ko so ju predali v zapor, sta po naključju slišala govoriti gestapova agenta, kako sta zasledovala »majhnega temnolasega človeka«, za katerim so v od ljudi mrgolečih ulicah izgubili sled. Bilo je očitno, da govorita o meni, zato je Winkler poskrbel, da je to sporočil bratom. Brez odlašanja sem se preselil v Haag.
Medtem so Nonnie izpustili iz zapora in vrnila se je pionirat v Haag. Tam sem jo zopet srečal. Toda ko so prijeli slugo grupe v Rotterdamu, so me poslali tja kot nadomestilo. Kasneje so aretirali slugo v goudski občini in preselil sem se, da ga zamenjam. Naposled so me 29. marca 1943 ujeli. Gestapova racija me je presenetila, ko sem preverjal zalogo biblijske literature.
Ta je bila razpostavljena po mizi, poleg nje pa še seznam imen krščanskih bratov in sester, vendar v kodirani obliki. V stiski sem molil k Jehovu, naj mi omogoči zaščititi tiste, ki so še na svobodi in oznanjujejo. Ne da bi me zasačili, mi je uspelo položiti razprto dlan na imenski seznam in ga v pesti zmečkati. Nato sem prosil za dovoljenje, da grem v toaleto, kjer sem seznam raztrgal in odplaknil.
V takih hudih stiskah sem se naučil pridobivati si moč od Jehovovega ravnanja s svojim ljudstvom v preteklosti in od njegovih rešenjskih obljub. V mislih sem vedno imel tole navdihnjeno zagotovilo: »Ako bi nam GOSPOD [Jehova, NW] ne bil na strani, ko so vstali ljudje zoper nas: žive bi nas bili tedaj pogoltnili.« (Psalm 124:2, 3)
Zapori in koncentracijska taborišča
Odpeljali so me v rotterdamski zapor. Bil sem hvaležen, da imam s seboj Biblijo. Imel sem tudi knjigo Salvation, dele knjige Children in obilo časa za branje vse te literature. Čez šest mesecev sem resno zbolel in moral sem v bolnišnico. Preden sem zapustil zapor, sem pod žimnico skril literaturo. Kasneje sem izvedel, da so v mojo celico premestili drugega Pričevalca, Pieta Broertjesa, in ta jo je odkril. Tako se je literatura še vedno rabila za to, da je druge krepila v veri.
Ko sem si opomogel, so me premestili v haaški zapor. Tam sem spoznal Lea C. van der Tasa, študenta prava, ki so ga zaprli zaradi nasprotovanja nacistični okupaciji. Še nikoli ni slišal za Jehovove priče in imel sem priložnost, da mu pričujem. Včasih me je zbudil sredi noči in spraševal. Ni mogel skrivati svojega občudovanja Prič, še posebej, ko je zvedel, da bi lahko bili izpuščeni, če bi le podpisali listino, da se odpovedujemo svoji veri. Leo je po vojni postal odvetnik in za Watch Tower Society priboril ducate pravdnih postopkov, pri katerih je šlo za svobodo čaščenja.
Devetindvajsetega aprila 1944 so me naložili na vlak na mučno 18-dnevno potovanje v Nemčijo. Osemnajstega maja so se za mano zaprla vrata buchenwaldskega koncentracijskega taborišča. Vse dokler nas skoraj leto dni za tem niso osvobodile zavezniške sile, smo živeli nepopisno strašno. Tisoči so umrli, mnogi pred našimi očmi. Ker sem zavrnil delo v bližnji tovarni, ki je izdelovala vojna sredstva, sem moral delati na odtočnem kanalu.
Nekega dne so tovarno bombardirali. Mnogi so stekli v barake na varno, drugi pa zbežali v gozd. Barake so zadele zablodele bombe, zažigalne pa so vnele gozd. Grozen prizor! Mnogi so živi zgoreli! Našel sem dobro zavetje in ko se je ogenj umiril, sem se v taborišče vračal mimo brezštevilnih trupel.
Danes večina ve za grozote nacističnega holokavsta. Hvaležen sem Jehovu, da mi je okrepil um, da grozote, ki sem jih doživljal, z leti niso obvladale mojih misli. Ko se spomnim ujetništva, me preplavi občutek veselja, ker sem do Jehova ostal značajen, v slavo njegovemu imenu. (Psalm 124:6–8)
Povojna dejavnost
Po osvoboditvi in vrnitvi v Amsterdam sem se takoj oglasil na podružnični urad po nalogo. Željno sem hotel izvedeti, kaj se je dogajalo med mojo odsotnostjo. Tam je že delala Nonnie. V zadnjem letu vojne je služila kot kurirka in občinam raznašala biblijsko literaturo. Niso je več prijeli, čeprav je večkrat le za las pobegnila.
V Haarlemu sem pioniral malo časa, 1946. leta pa so me zaprosili, da grem delat v podružnico v Amsterdam, v Odpravni oddelek. Proti koncu 1948. leta sva se z Nonnie poročila in zapustila podružnico, da sva skupaj pionirala. Dodelili so nama pioniranje v Assenu. Dvanajst let pred tem sem z Richardom Brauningom tam preživel poletje, bival v šotoru in oznanjeval. Izvedel sem, da so Richarda ustrelili na poti v koncentracijsko taborišče.
Čas ujetništva mi je vidno poškodoval zdravje. Bolezen me je šest let po izpustitvi iz Buchenwalda za štiri mesece priklenila na posteljo. Kasneje, leta 1957, sem célo leto bolehal za tuberkulozo. Telo se je izčrpalo, pionirski duh pa je ostal še vedno močan. Med boleznijo sem zgrabil vsako priložnost za pričevanje. Ta pionirski duh je bil po mojem mnenju pomemben dejavnik pri tem, da nisem dovolil bolezni, da bi me spremenila v nekoristnega bolnika. Z Nonnie sva odločena vztrajati v polnočasni službi, dokler nama bo zdravje to dovoljevalo.
Po moji ozdravitvi sva bila dodeljena v mesto Breda. To je bilo 21 let po tem, ko sem mesto prvič obiskal kot conski služabnik. Ob najinem prihodu 1959. leta je bila tam majhna občina s 34 oznanjevalci. Danes, 37 let kasneje, je zrasla na šest občin z več kot 500 Pričami, ki se shajajo v treh kraljestvenih dvoranah! Na krajevnih shodih in zborih vidiva mnoge, ki so tudi zaradi najinih prizadevanj spoznali biblijsko resnico. Pogosto čutiva kakor apostol Janez, ko je zapisal: »Večjega veselja nimam od tega, da slišim, da otroci moji žive v resnici.« (3. Janezov 4)
Zdaj sva se postarala. Jaz jih imam 86, Nonnie pa 78, vendar moram reči, da je pioniranje zdrava zaposlitev. Odkar sem v Bredi, sem premagal večino zdravstvenih težav, ki sem si jih nakopal med ujetništvom. Zraven tega uživam že veliko ustvarjalnih let v Jehovovi službi.
Če se ozreva na mnoga leta plodne službe, je to za naju vir veselja. Dnevno moliva, da bi nama Jehova dal duh in moč, da bova še naprej služila, dokler bo v nama kaj življenja. Z zaupanjem se izražava s psalmistovimi besedami: »Glej, Bog mi je pomočnik, Gospod [Jehova, NW] je ž njimi, ki podpirajo dušo mojo.« (Psalm 54:4)
[Slika na strani 23]
Ob šotoru, ki sva ga uporabljala med pioniranjem v 30. letih
[Slika na strani 23]
Čoln, s katerim smo dosegli odmaknjeno področje
[Slika na strani 23]
V zborovalnem programu 1957. leta, ko odgovarjava na vprašanja
[Slika na strani 24]
Z ženo danes