Zgodnje krščanstvo in Država

JEZUS je nekaj ur pred svojo smrtjo apostolom dejal: »Niste od sveta, temuč sem vas jaz odbral iz sveta, zato vas svet sovraži.« (Janez 15:19) Ali to torej pomeni, da naj bi kristjani do tosvetnih oblasti privzeli sovražno držo?

Niso svetni, vendar ne sovražni

Apostol Pavel je kristjanom v Rimu zapovedal: »Slednji človek bodi pokoren višjim oblastim.« (Rimljanom 13:1) Podobno je zapisal apostol Peter: »Pokorite se vsaki naredbi človeški zavoljo Gospoda: bodisi kralju kakor najvišjemu, bodisi poglavarjem kakor od njega poslanim v kaznovanje hudodelnikov in v pohvalo teh, ki delajo dobro.« (1. Petrov 2:13, 14) Med zgodnjimi kristjani je bila pokornost Državi in njenim pravilno postavljenim predstavnikom jasno sprejeto načelo. Trudili so se biti državljani, poslušni zakonu, in živeti v miru z vsemi ljudmi. (Rimljanom 12:18)

The Encyclopedia of Religion pod geslom »Cerkev in Država« razlaga: »V prvih treh stoletjih A. D. je bila krščanska cerkev precej ločena od uradnih rimskih krogov [. . .] Ne glede na to so njeni voditelji [. . .] učili poslušnost rimskemu zakonu in zvestovdanost imperatorju, v mejah, ki jih določa krščanska vera.«

Spoštovati, ne častiti

Kristjani se do rimskega imperatorja niso vedli sovražno. Spoštovali so njegovo oblast in mu dajali čast, kakršna je pripadala njegovemu položaju. Apostol Peter je kristjanom, ki so živeli v različnih delih rimskega imperija, med vlado imperatorja Nerona pisal: »Vse spoštujte, [. . .] kralja spoštujte!« (1. Petrov 2:17, EI) V grškogovorečem svetu se beseda »kralj« ni uporabljala le za krajevne kralje, ampak tudi za rimskega imperatorja. Apostol Pavel je kristjanom, ki so živeli v prestolnici rimskega cesarstva, svetoval: »Dajte vsem, kar jim gre: [. . .] čast, komur čast.« (Rimljanom 13:7, EI) Rimski imperator je prav gotovo zahteval spoštovanje. Sčasoma je terjal celo čaščenje. Tu pa so zgodnji kristjani potegnili mejo.

Po poročilu je Polikarp na sojenju pred rimskim prokonzulom v drugem stoletju n. š. izjavil: »Kristjan sem. [. . .] Poučeni smo, da silam in oblastem, ki jih je posvetil Bog, [. . .] damo vse dolžno spoštovanje.« Vendar pa se je Polikarp raje odločil za smrt, kot da bi častil imperatorja. Apologet iz drugega stoletja, Teofil Antiohijski, je zapisal: »Imperatorja bom rad spoštoval, ga ne ravno častil, ampak molil zanj. Častim pa Boga, živega in resničnega Boga.«

Primerne molitve v zvezi z imperatorjem nikakor niso bile povezane s čaščenjem le-tega ali z nacionalizmom. Njihov namen je razložil apostol Pavel: »Opominjam torej pred vsem, naj se opravljajo prošnje, molitve, klici, zahvale za vse ljudi, za kralje in vse prvake, da živimo mirno in tiho življenje v vsej pobožnosti in poštenosti.« (1. Timoteju 2:1, 2)

»Na obrobju družbe«

Zgodnjim kristjanom to spoštljivo vedenje ni prineslo prijateljstva sveta, v katerem so živeli. Francoski zgodovinar A. Hamman pripoveduje, da so zgodnji kristjani »živeli na obrobju družbe«. Pravzaprav so živeli na obrobju dveh družb, judovske in rimske, in pri obeh trčili ob veliko predsodkov in napačno razumevanje.

Ko so na primer judovski voditelji krivo obtožili apostola Pavla, je ta v svoj zagovor pred rimskim namestnikom rekel: »Z ničimer se nisem pregrešil ne zoper judovsko postavo ne zoper tempelj ne zoper cesarja. [. . .] Na cesarja se sklicujem!« (Dejanja 25:8, 11, EI) Zavedal se je, da so ga Judje nameravali umoriti, zato se je sklical na Nerona in tako priznal oblast rimskega imperatorja. Kaže, da so ga pozneje na prvem sojenju v Rimu oprostili. Kasneje pa so ga ponovno zaprli in ga, kot je narekovala tradicija, na Neronovo povelje usmrtili.

Ernst Troeltsch, sociolog in teolog, je glede težkega položaja zgodnjih kristjanov v rimski družbi pisal: »Vsi uradi in poklici, ki so bili kakor koli povezani s čaščenjem malikov ali čaščenjem imperatorja, ali tisti, ki so imeli kar koli opraviti s prelivanjem krvi oziroma smrtno kaznijo, ali tisti, po katerih bi kristjani prišli v stik s pogansko nemoralo, so bili izključeni.« Ali ta položaj ni dopuščal nikakršnega prostora za miren in medsebojno spoštljiv odnos med kristjani in Državo?

Dajati cesarju, ,kar mu gre‘

Jezus je priskrbel pravilo, ki je določalo, kako naj se kristjan vede do rimske države, pa tudi do katere koli druge vlade, s tem, da je izjavil: »Dajte [. . .] cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« (Matevž 22:21) Ta nasvet Jezusovim sledilcem je bil v ostrem nasprotju s stališčem mnogih nacionalističnih Judov, ki so zavračali rimsko nadvlado in spodbijali zakonitost plačevanja davkov tuji sili.

Pavel je kristjanom, ki so živeli v Rimu, kasneje zapovedal: »Zato se je treba pokoravati, in sicer ne samo iz strahu pred kaznijo, marveč tudi zaradi vesti. Saj tudi davke plačujete zato, ker so tisti, ki jih izterjavajo [vladne ,višje oblasti‘], božji izvrševalci. Dajte vsem, kar jim gre: davek, komur davek, pristojbino, komur pristojbina.« (Rimljanom 13:5–7, EI) Dasi kristjani niso bili del sveta, so bili dolžni biti pošteni državljani, davkoplačevalci, ki Državi plačujejo opravljene storitve. (Janez 17:16)

Toda ali Jezusove besede merijo samo na plačevanje davkov? Jezus ni točno definiral, kaj je cesarjevega in kaj Božjega, zato naletimo tudi na mejne primere, o katerih moramo odločati glede na okoliščine ali skladno z našim razumevanjem celotne Biblije. Drugače povedano, o tem, kaj kristjan lahko dá cesarju, včasih odloča tudi kristjanova vest – taka, ki so jo prosvetlila biblijska načela.

Pazljivo ravnotežje med dvema tekmujočima zahtevama

Mnogi radi pozabljajo, da je Jezus, potem ko je rekel, naj bi dali cesarju, kar je cesarjevega, še dodal: »In [dajte] Bogu, kar je Božjega.« Apostol Peter je pokazal, kaj ima za kristjane prednost. Svetoval je, naj se podrejamo »kralju« ali imperatorju in njegovim »poglavarjem«, ter takoj za tem zapisal: »Bodite sproščeni [kot svobodni, NW], vendar ne tako, da bi vaša sproščenost [svoboda, NW] prikrivala hudobijo, ampak kot ljudje, ki so predani Bogu. Vse spoštujte, brate ljubite, Boga se bojte, kralja spoštujte!« (1. Petrov 2:16, 17, EI) Apostol je pokazal, da so kristjani Božji sužnji, ne sužnji kakega človeškega vladarja. Državinim predstavnikom bi resda morali dajati primerno čast in spoštovanje, vendar to delajo v Božjem strahu. Božji zakoni so najvišji.

Peter leta pred tem ni pustil nikakršnega dvoma glede vzvišenosti Božjega zakona nad človeškim. Judovski sanhedrin je bil izvršilni organ, kateremu so Rimljani priznali tako civilno kot versko oblast. Ko je Jezusovim sledilcem ukazal, naj nehajo učiti v Kristusovem imenu, so Peter in drugi apostoli sicer spoštljivo, toda odločno ugovarjali: »Boga je treba bolj poslušati nego ljudi.« (Dejanja 5:29) Jasno je, da so zgodnji kristjani morali ohraniti pazljivo ravnotežje med poslušnostjo Bogu in primerno podrejenostjo človeškim oblastem. Tertulijan je zgodaj v tretjem stoletju n. š. to takole izrazil: »Če je vse cesarjevo, kaj potem še ostane Bogu?«

Kompromis z Državo

Stališče, ki so ga do Države imeli kristjani v prvem stoletju, je sčasoma postopoma slabilo. V drugem in tretjem stoletju n. š. se je razraslo odpadništvo, ki so ga napovedali Jezus in apostoli. (Matevž 13:37, 38; Dejanja 20:29, 30; 2. Tesaloničanom 2:3–​12; 2. Petrov 2:1–3) Odpadniško krščanstvo je delalo kompromise z rimskim svetom, privzelo njegove poganske praznike in filozofijo ter sprejelo ne le civilne službe, temveč tudi vojaško.

Profesor Troeltsch je napisal: »Od tretjega stoletja dalje so bile razmere vse težje. Kristjanov je bilo vse več v višjih slojih družbe in odličnejših poklicih, v vojski in uradnih krogih. Prenekateri odlomki [nebiblijskih] krščanskih besedil ogorčeno protestirajo zoper sodelovanje v teh stvareh; po drugi strani pa odkrijemo tudi poskuse kompromisa – razprave, ki so oblikovane tako, da bi utišale težko vest. [. . .] Nesoglasja pa so s Konstantinom izginila; trenje med kristjani in pogani je prenehalo in odprli so se vsi uradi v Državi.«

Proti koncu četrtega stoletja n. š. je ta ponaredek, kompromisna oblika krščanstva, postal državna vera rimskega imperija.

Tako imenovano krščanstvo – ki ga predstavljajo katoliška, pravoslavna in protestantska cerkev – skozi zgodovino še naprej sklepa kompromise z Državo, se močno vpleta v njeno politiko in jo podpira v vojnah. Mnoge iskrene cerkvene člane, ki jih je to hudo prizadelo, bo nedvomno veselilo vedeti, da danes obstajajo kristjani, ki ohranjajo stališča kristjanov prvega stoletja v odnosu z Državo. O tem bosta natančneje razpravljala naslednja članka.

[Slika na strani 5]

Cesar Neron, za katerega je Peter pisal: »Kralja spoštujte«

[Vir slike]

Musei Capitolini, Roma

[Slika na strani 6]

Polikarp se je raje odločil za smrt, kot da bi častil cesarja

[Slika na strani 7]

Zgodnji kristjani so bili mirni, pošteni državljani, ki so plačevali davke