Združena v Božji službi v dobrih in slabih časih

Pripovedujeta Michel in Babette Muller

»ZA VAS imam slabo novico,« je rekel zdravnik. »Na misijonarsko življenje v Afriki lahko kar pozabite.« Gledal je mojo ženo Babette in dejal: »Imate raka na dojki.«

Te besede so naju ohromile. Skozi možgane nama je šinilo veliko stvari. Mislila sva namreč, da bo ta obisk pri zdravniku le zadnji pregled. Vozovnici za vrnitev v Benin, Zahodna Afrika, sta bili že kupljeni. Upala sva, da bova tam že čez en teden. V triindvajsetih letih zakona sva doživela dobre in slabe čase. Zdaj pa sva, zmedena in prestrašena, zbrala moči za boj proti raku.

Pa pričniva na začetku. Michel se je rodil septembra 1947, Babette pa avgusta 1945. Odrasla sva v Franciji in se poročila 1967. leta. Živela sva v Parizu. Neko jutro zgodaj leta 1968 je Babette zamujala službo. K vratom je prišla neka gospa in ji ponudila versko brošuro; Babette jo je sprejela. Gospa je nato rekla: »Ali se lahko vrnem z možem, da bi se pogovorila z vami in vašim soprogom?«

Babette je mislila na službo. Želela je, da žena odide, zato je odvrnila: »Prav, prav.«

Michel pripoveduje: »Vera me ni zanimala, toda brošura je pritegnila mojo pozornost, in sem jo prebral. Čez nekaj dni je gospa, Joceline Lemoine, prišla skupaj z možem Claudeom. Ta je zelo vešče uporabljal Biblijo. Odgovoril mi je na vsa vprašanja. Name je to naredilo velik vtis.

Babette je bila dobra katoličanka, toda ni imela Biblije, kar pa za katoličane ni nič neobičajnega. Ko je videla Božjo Besedo in jo brala, je bila zelo razburjena. Pri pouku sva zvedela, da je veliko verskih zamisli, katere so nas prej učili, napačnih. O stvareh, ki sva se jih učila, sva tudi govorila sorodnikom in prijateljem. Januarja 1969 sva se krstila kot Jehovova pričevalca. Kmalu zatem se je krstilo še devet sorodnikov in prijateljev.«

Služiti tam, kjer so oznanjevalci potrebni

Kmalu po krstu sva pomislila: ,Nimava otrok, zakaj torej ne bi stopila v polnočasno službo?‘ Tako sva leta 1970 pustila najini zaposlitvi, postala redna pionirja in se preselila v Magny-Lormes, mestece blizu Neversa sredi Francije.

To je bila težka naloga. Ni bilo lahko najti ljudi, ki bi želeli preučevati Biblijo. Ker nisva dobila posvetne zaposlitve, je bilo malo denarja. Včasih sva jedla samo krompir. Pozimi je temperatura padla globoko pod ničlo. Tam preživeti čas sva imenovala obdobje sedmih suhih krav. (1. Mojzesova 41:3)

Vendar naju je Jehova podprl. Nekega dne, ko nama je že skoraj zmanjkalo hrane, je poštar prinesel veliko škatlo sira, ki ga je poslala Babettina sestra. Drugič, ko sva se vrnila z oznanjevanja, naju je doma čakalo nekaj prijateljev, ki so prevozili 500 kilometrov, da so naju obiskali. Ti bratje so slišali, da težko shajava, zato so nama v dveh avtomobilih pripeljali hrane.

Po poldrugem letu naju je Družba postavila za posebna pionirja. V naslednjih štirih letih sva služila v Neversu, v Troyesu in nazadnje v Montigny-lès-​Metzu. Michela so leta 1976 postavili za okrajnega nadzornika na jugozahodu Francije.

Dve leti kasneje, med šolo za okrajne nadzornike, sva od Watch Tower Society prejela pismo, v katerem so naju povabili, da bi kot misijonarja šla v tujino, in pisali, da lahko izbirava med Čadom in Burkino Faso (tedaj Gornja Volta). Odločila sva se za Čad in kmalu prejela še eno pismo, s katerim so naju obvestili o dodelitvi k tahitijski podružnici. Hotela sva v Afriko, velikansko celino, pa sva se kmalu znašla na otočku!

Služiti na južnem Tihem oceanu

Tahiti je prelep tropski otok na južnem Tihem oceanu. Ob prihodu naju je na letališču pričakalo kakih sto bratov in sester. Prisrčno so naju pozdravili s cvetličnimi venci in čeprav sva bila od dolgega potovanja iz Francije utrujena, sva bila zelo srečna.

Štiri mesece po prihodu na Tahiti sva se vkrcala na majhno jadrnico, natovorjeno s suhimi kokosovimi orehi. Po petih dneh sva dosegla novo nalogo – otok Nuku Hiva na Marquesaških otokih. Tamkaj je živelo okrog 1500 ljudi, toda bratov ali sester ni bilo. Samo midva.

Tedaj so bile okoliščine primitivne. Stanovala sva v hišici, narejeni iz betona in bambusa. Elektrike ni bilo. Imela sva vodovodno pipo, iz katere je sicer občasno pritekla voda, pa še ta je bila motna. Večinoma sva uporabljala deževnico iz vodnega zbiralnika. Asfaltiranih cest ni bilo, samo blatne steze.

Da bi dosegla oddaljene dele otoka, sva morala najeti konja. Sedli sta bili leseni – zelo neudobni, posebno za Babette, ki ni še nikoli jezdila. Za to, da sva si izsekala pot skozi bambus, ki je padel na stezo, sva nosila mačeto. To življenje se je od tistega v Franciji zelo razlikovalo.

Imela sva nedeljske shode, kljub temu da sva bila prisotna samo midva. Zato v začetku nisva imela drugih shodov, ampak sva gradivo sama prebirala.

Nekaj mesecev za tem sva sklenila, da takšen način ni dober. Michel pripoveduje: »Babetti sem rekel: ,Morava se primerno obleči. Ti sedi tam, jaz pa bom tukaj. Pomolil se bom in nato bova imela teokratično strežbeno šolo in službeni shod. Jaz bom spraševal, ti pa odgovarjala, četudi boš poleg mene edina v tej sobi.‘ Dobro je bilo, da sva tako delala, kajti kjer ni občine, človek zlahka duhovno oslabi.«

Kar nekaj časa je preteklo, da so ljudje začeli prihajati na krščanske shode. Prvih osem mesecev sva bila sama. Pozneje se je pridružil še eden, dva, včasih trije. Nekega leta sva sama pričela obhajati letno praznovanje Gospodove večerje. Po desetih minutah je prišlo nekaj ljudi, zato sem govor začel znova.

Danes so na Marquesaških otokih tri občine z 42 oznanjevalci. Čeprav so največ dela opravili najini nasledniki, so nekateri, s katerimi sva tedaj postavila stik, zdaj krščeni.

Bratje in sestre so dragoceni

Na Nuku Hiva sva se naučila potrpežljivosti. Čakati sva morala na vse, razen na najosnovnejše potrebščine. Če si na primer želel knjigo, si moral za njo pisati in nato nanjo čakati dva ali tri mesece.

Nadaljnja lekcija, ki sva se jo naučila, je bila ta, da so bratje in sestre dragoceni. Ko sva obiskala Tahiti, se udeležila shoda ter poslušala petje bratov in sester, sva bila ganjena do solz. Res je, da je z nekaterimi morda težko shajati, toda ko si sam, se zaveš, kako dobro je biti z bratovščino. Leta 1980 je Družba odločila, da se vrneva na Tahiti in se lotiva okrajnega nadzorništva. Tam sta naju močno spodbudili prisrčna gostoljubnost bratov ter njihova ljubezen do oznanjevanja. V okrajnem delu na Tahitiju sva preživela tri leta.

Od otoka do otoka

Nato so naju poslali v misijonarski dom na Raiateo, drugi tihooceanski otok, in tam sva ostala približno dve leti. Zatem so nama dodelili okrajno nadzorništvo na Tuamotskem otočju. Z ladjo sva obiskala 25 od 80 otokov. Za Babette je bilo težko. Na vsaki plovbi ji je postalo slabo.

Babette pravi: »Bilo je grozno! Na ladji mi je bilo ves čas slabo. Če smo bili na morju pet dni, mi je bilo slabo pet dni. Nobeno zdravilo ni zaleglo. Vseeno pa sem menila, da je ocean lep. Razgled je bil čudovit. Z ladjo so tekmovali delfini. Če si ploskal, so velikokrat skakali iz vode!«

Po petih letih okrajnega nadzorništva sva bila za dve leti ponovno dodeljena na Tahiti in v oznanjevanju zopet preživljala lepe čase. Naša občina se je v poldrugem letu podvojila s 35 na 70 objavljevalcev. Tik preden sva odšla, se je krstilo dvanajst najinih biblijskih učencev. Nekateri od njih so zdaj v občini starešine.

Na južnem Tihem oceanu sva vsega skupaj preživela dvanajst let. Nato nama je Družba pisala, da misijonarjev na otokih ne potrebujejo več, ker so občine močne. Ob najinem prihodu na Tahiti je bilo tam približno 450 objavljevalcev, pri odhodu pa čez 1000.

Končno Afrika!

Vrnila sva se v Francijo in Družba nama je po mesecu in pol dala novo nalogo – Benin v Zahodni Afriki. Bila sva zelo srečna, saj sva si že pred 13 leti želela v Afriko.

V Benin sva prispela 3. novembra 1990 in bila med prvimi misijonarji, ki so prišli po preklicu 14-letne prepovedi kraljestvenooznanjevalske dejavnosti. Bilo je zelo razburljivo. Z ustalitvijo nisva imela težav, saj je bilo življenje podobno tistemu na tihooceanskih otokih. Ljudje so zelo prijateljski in gostoljubni. Na ulici lahko ustaviš kogarkoli in se pogovarjaš.

Komaj nekaj tednov po prihodu v Benin je Babette v dojki otipala bulo. Zato sva se odpravila v majhno kliniko blizu na novo ustanovljenega podružničnega urada. Zdravnik jo je pregledal in rekel, da mora biti čim prej operirana. Naslednji dan sva obiskala drugo kliniko in govorila z evropsko zdravnico, ginekologinjo iz Francije. Tudi ta je rekla, naj nemudoma odideva v Francijo, tam bodo Babette lahko operirali. Dva dni kasneje sva bila na letalu za Francijo.

Bila sva žalostna, ker sva morala zapustiti Benin. Z obnovljeno versko svobodo v državi so bratje bili navdušeni, da imajo nove misijonarje, in mi smo bili radi tam. Zato naju je prizadelo, da sva morala po pičlih nekaj tednih v državi oditi.

V Franciji je kirurg pregledal Babette in potrdil, da potrebuje kirurški poseg. Zdravniki so nemudoma opravili manjšo operacijo in jo naslednji dan odpustili iz bolnišnice. Mislila sva, da je stvar s tem končana.

S kirurgom smo se sestali osem dni kasneje. Povedal nama je, da ima Babette raka na dojki.

Babette premišljuje, kako se je tedaj počutila, in pravi: »Sprva me to ni toliko prizadelo kot Michela. Toda drugi dan sem čisto otopela. Nisem mogla jokati. Nisem se mogla nasmehniti. Mislila sem, da umiram. Raka sem enačila s smrtjo. Menila pa sem, da morava storiti, kar pač morava.«

Boj z rakom

V petek sva izvedela slabo novico in Babetti so naslednjo operacijo določili za torek. Stanovala sva pri Babettini sestri, vendar je bila tudi sama bolna, zato v njenem majhnem stanovanju nisva mogla ostati.

Spraševala sva se, kam bi lahko šla. Nato sva se spomnila Yvesa in Brigitte Merda, para, pri katerem sva stanovala že prej in je bil zelo gostoljuben. Tako sva telefonirala Yvesu in mu povedala, da mora Babette na operacijo, ne veva pa, kje bi stanovala. Rekla sva mu še, da Michel potrebuje službo.

Yves je Michelu priskrbel delo okrog njegove hiše. Bratje in sestre so naju prijazno podpirali in spodbujali. Pomagali so nama tudi finančno. Babettine račune za zdravljenje je poravnala Družba.

Operacija je bila zahtevna. Zdravniki so morali odstraniti limfne vozle in dojko. Nemudoma so pričeli s kemoterapijo. Babette je po enem tednu lahko zapustila bolnišnico, toda zaradi nadaljnjega zdravljenja se je morala vračati vsake tri tedne.

Bratje in sestre v občini so nama med Babettinim zdravljenjem zelo pomagali. Veliko ohrabrilo je bila neka sestra, ki je tudi že imela raka na dojki. Babetti je povedala, kaj jo čaka, ter jo nemalo tolažila.

Kjub vsemu naju je skrbela prihodnost. To sta sprevidela Michel in Jeanette Cellerier ter naju odpeljala v restavracijo na obed.

Razložila sva jima, da morava prekiniti misijonarstvo in se morda nikoli več vrniti v Afriko. Toda brat Cellerier je rekel: »Kaj? Kdo pravi, da morata prenehati? Vodstveni organ? Bratje in sestre v Franciji? Kdo je to rekel?«

»Nobeden,« sem odvrnil, »jaz to pravim.«

»O, ne ne,« je rekel brat Cellerier. »Vrnila se bosta!«

Kemoterapiji je sledilo sevanje, ki se je končalo konec avgusta 1991. Z vrnitvijo v Afriko naj ne bi bilo po besedah zdravnikov nikakršnih težav, pod pogojem, da se bo Babette vračala v Francijo na redne preglede.

Zopet v Beninu

Torej sva pisala sedežu v Brooklyn in prosila, ali se smeva vrniti v misijonsko službo. Nestrpno sva pričakovala odgovor. Dnevi so se vlekli. Nazadnje Michel ni mogel več čakati, zato je telefoniral v Brooklyn in vprašal, ali so najino pismo že dobili. Povedali so, da so o njem že razmislili – lahko se vrneva v Benin! Kako hvaležna sva bila Jehovu!

Družina Merda je priredila veliko srečanje, da proslavimo novico. Novembra 1991 sva se vrnila v Benin in bratje in sestre so naju ob prihodu prisrčno pogostili!

Kaže, da je Babette zdaj dobro. Občasno se vračava v Francijo na splošne zdravniške preglede in zdravniki ne najdejo nobene sledi raka. Veseliva se, da zopet misijonariva. Čutiva, da naju v Beninu potrebujejo in Jehova blagoslavlja najino delo. Odkar sva se vrnila, sva 14 ljudem pomagala do krsta. Pet od njih je zdaj rednih pionirjev, eden pa je postavljen za strežnega služabnika. Videla sva tudi, kako je naša majhna občina zrasla ter se razdelila v dve.

V vseh letih služiva Jehovu kot mož in žena ter uživava veliko blagoslovov. Spoznala sva veliko čudovitih ljudi. Vendar naju je Jehova tudi uril in poživljal, da sva lahko v nadlogah zdržala. Kakor Job, nisva vselej razumela, zakaj se stvari tako odvijajo, toda vedela sva, da je Jehova vedno tu in nam pomaga. Tako je, kot pravi Božja Beseda: »Glejte, ni prekratka roka GOSPODOVA [Jehovova, NW], da ne more rešiti, tudi uho njegovo ni gluho, da ne more slišati.« (Izaija 59:1)

[Slika na strani 23]

Michel in Babette Muller v beninski narodni noši

[Slike na strani 25]

Misijonsko delo med Polinezijci v tropskem Tahitiju