Razširjati biblijsko resnico na Portugalskem

OSEMSTO kilometrov dolga portugalska atlantska obala je od Caminhe na severu pa do Vile Real de Santo Antonio na jugu posejana s tisoči pisanih ribiških čolnov. Ribiči že stoletja ,odhajajo na morje v svojih ladjah‘, zato so ribe na večini portugalskih miz glavna hrana. (Psalm 107:23)

Zadnjih 70 let pa se na Portugalskem še drugače ribari. Jehovove priče marljivo prinašajo dobro novico desetinam tisočev simboličnih rib. (Matevž 4:19, EI) Maja 1995 se je število kraljestvenih oznanjevalcev dvignilo na 44.650 – v razmerju en prebivalec proti približno 210-im. Ponekod je to razmerje še za polovico manjše.

Toliki delavci na področjih v mnogih predelih pričujejo približno vsak teden. Portugalski Priče zato vneto uporabljajo različne pristope, da bi z drugimi govorili o biblijskem upanju. Da, doumevajo, da je biblijske resnice pomembno oznanjevati na kakršen koli možen način. (1. Korinčanom 9:20–23)

Pomagati ljudem, ki so naklonjeni veri

Glede na popis prebivalstva 1991 se 70 odstotkov Portugalcev, starih 18 let ali več, opredeljuje za rimske katoličane. Kljub temu je njihovo biblijsko spoznanje pičlo. Časopis Jornal de Notícias je opazil: »Največja tragedija katoliškega sveta je: biblijska ignoranca!« Zakaj je temu tako? Odgovor nakazuje portugalski časopis Expresso. Ko poroča o srečanju 500 duhovnikov v Fatimi, pravi: »Po prelatovem mnenju se mora duhovnik osvoboditi številnih dejavnosti, tako da bi bil lahko zopet samo ,glasnik‘. [. . .] Če duhovnik dá svojo dušo za oznanjevanje evangelija, ne bo imel časa za nobeno drugo dejavnost.«

V nasprotju s tem pa Jehovove priče na Portugalskem marljivo oznanjujejo biblijsko resnico na kakršen koli možen način. Posledica tega je, da si mnogo iskrenih katoličanov pridobiva biblijsko spoznanje.

Carlota je bila predana katoličanka in članica mladinske skupine v verskem redu. Poleg tega je bila vzgojiteljica v otroškem vrtcu, v katerem je delal tudi Pričevalec, Antonio. Ob kosilu si je kot redni pionir – polnočasni oznanjevalec – s svojimi sodelavci vedno prizadeval govoriti o Bibliji. Carlota ga je nekega dne vprašala glede verovanja v peklenski ogenj in kulta čaščenja Marije. Antonio ji je pokazal, kaj o tem uči Biblija; in to je bil začetek mnogih biblijskih razprav. Na Carloto je prvi obisk shoda v krajevni kraljestveni dvorani naredil velik vtis. Vendar pa se je čas shodov križal s časom verskega reda, kateremu je pripadala. Zavedela se je, da se mora odločiti. Kaj je storila?

Carlota je zbrala célo mladinsko skupino in ji iz Biblije razložila, zakaj iz nje izstopa. Njeno odločitev so kritizirali vsi, razen deklice Stele, ki je zelo pazljivo poslušala. Ko je Carlota kasneje z njo spregovorila, jo je ta veliko spraševala o izvoru življenja in njegovem smislu. Carlota ji je dala knjigo Življenje – kako je nastalo: z razvojem ali ustvarjanjem?a in pričela z njo preučevati Biblijo.

Carlota je medtem dobro duhovno napredovala, se junija 1991 krstila in šest mesecev za tem pričela služiti kot redna pionirka. Maja naslednje leto sta se Carlota in Antonio poročila ter skupaj nadaljevala pionirsko službo v sosednji občini, kjer je bila potreba večja. In Stela? Krstila se je maja 1993 in zdaj služi kot redna pionirka.

Mladi Francisco je bil zelo veren. Vsako nedeljo je zjutraj šel k maši, popoldan pa k rožnovenskim molitvam. Med mašo je pomagal duhovniku kot zakristan. K Bogu je celo molil, naj ga nekoč naredi za »svetnika«!

Zelo si je želel imeti Biblijo in nekega dne mu jo je prijatelj tudi posodil. Bil je presenečen, ko je ugotovil, da ima Bog ime, Jehova. (2. Mojzesova 6:3; Psalm 83:18) Še bolj presenečen je bil, ko je v Drugi Mojzesovi knjigi 20:4, 5 prebral, da Bog pri čaščenju prepoveduje uporabo podob! V cerkvi pa je videl polno podob in goreče molil k Bogu, naj mu pomaga razumeti vso to zmedo. Nekaj dni kasneje je srečal nekdanjega sošolca in ga vprašal, zakaj je zapustil večerno šolo.

»Zdaj obiskujem boljšo večerno šolo,« je odgovoril prijatelj.

»Kakšna šola je to in kaj študiraš?« je spraševal Francisco, vendar je bil povsem nepripravljen na prijateljev odgovor.

»Preučujem Biblijo v kraljestveni dvorani Jehovovih prič,« mu je rekel prijatelj. »Ali bi želel iti z mano?«

Kar je Francisco videl na svojem prvem obisku shoda, je le stežka verjel: srečni, nasmejani obrazi; ljudje se med seboj toplo, prijateljsko pogovarjajo; otroci sedijo s starši in pozorno poslušajo, kaj se govori.

»Tu sem bil popoln tujec, pa vendar sem se počutil kot del družine!« je vzkliknil Francisco. Od tedaj je reden na vseh shodih. Zdaj služi v občini kot starešina in se skupaj z ženo in otrokoma veseli sijajnih kraljestvenih obljub iz Božje Besede.

Deliti resnico s sorodniki

Manuela, redna pionirka na področju Lizbone, je imela obilen ulov duhovnih rib, ker je vztrajno prijazno pričevala vsem, tudi sorodnikom. Med njimi je bil telesni brat Jose Eduardo, ki se je izuril v borilnih veščinah in ravnanju z orožjem. Zakon je prestopil tolikokrat, da so ga nazadnje na podlagi 22 obtožb privedli pred sodišče ter ga obsodili na 20-letno zaporno kazen. Bil je tako nasilen, da so se ga bali celo sojetniki, zato so ga imeli zaprtega v močno varovani celici.

Manuela je Joseja Eduarda potrpežljivo obiskovala sedem let, toda vedno je odklonil biblijsko sporočilo. Končno pa, ko je bila izdana knjiga Življenje – kako je nastalo: z razvojem ali ustvarjanjem?, jo je sprejel in začel se je biblijski pouk. Svoje vedenje je nemudoma korenito spremenil. Teden dni kasneje je sam pričeval 200 zapornikom, naslednji teden pa še 600-tim. Dobil je celo dovoljenje, da obišče jetnike v drugih odsekih zapora. Zaradi izrazite spremembe v obnašanju so mu kazen zmanjšali na 15 let. Po desetih letih zapora je bil pogojno izpuščen. Danes, pet let zatem, je Jose Eduardo krščen Jehovova priča, ki služi v krajevni občini kot strežni služabnik. Pravi primer ,volka, prebivajočega z jagnjetom‘! (Izaija 11:6)

Ker se je Manuela neprestano trudila pričevati svoji družini, se je veselila, da je možu in štirim drugim družinskim članom pomagala, da so postali dejavni v Jehovovi službi. Njen mož je zdaj strežni služabnik.

,Zapodil jih bom z brco in bičem‘

Ko je Maria do Carmo živela v predmestju Lizbone, sta se pri njej oglasili Priči. Kar je slišala, ji je bilo všeč, zato je svojega soproga Antonia vprašala, ali bi lahko doma preučevala Biblijo. »Da ne bi niti pomislila na kaj takega!« ji je odgovoril. »Če bom kdaj našel Jehovove priče v naši hiši, jih bom zapodil z brco in bičem.« Mimogrede, Antonio je bil učitelj karateja in nosilec črnega pasu tretje stopnje. Zato se je Maria do Carmo odločila, da bo Biblijo preučevala drugje.

Kasneje je Antonio moral odpotovati v Anglijo na osemdnevni tečaj karateja in Maria do Carmo mu je v kovček previdno spravila publikacijo Moja knjiga biblijskih zgodb.b Ker je Antonio imel na potovanju veliko časa, je knjigo prebral. Ko se je vračal, je nevihta silovito tresla letalo, zato je le-to težko pristalo. Antonio je prvič v svojem življenju molil k Jehovu.

Po prihodu domov sta ga Priči, ki sta vodili pouk z njegovo soprogo, povabili na shod. Privolil je in ugotovil, da so vsi zelo prijateljski. Dogovorili so se za biblijski pouk in Antonio je že kaj kmalu spoznal, da mora narediti nekaj odločitev. Posledica tega je bila, da je prenehal poučevati karate ter začel učence učiti, kako mirno živeti zdaj in za vedno. Eden izmed njih, tudi imetnik črnega pasu, je zdaj krščen kristjan.

Kar pa se tiče Antonia, se je krstil aprila 1991. Dan po svojem krstu je začel služiti kot pomožni pionir. Šest mesecev kasneje je pričel služiti kot redni pionir in kmalu vodil dvanajst biblijskih poukov na domu. Julija 1993 je bil v občini postavljen za strežnega služabnika.

Na pogosto obdelanem področju

V mnogih predelih države se področje obdela približno vsak teden. Kako lahko Priče plodno opravljajo svoje »ribiške« dejavnosti?

Joao skuša v vsakem domu navezati stik z vsakim. Na obisku pri neki gospe je vprašal, ali pri njih doma živi še kdo. Gospa je odgovorila, da živijo še mož in sinova, vendar jih doma zaradi dela ne bo lahko najti, vrnejo se šele zvečer. Joao je tako šel naprej in na področju obiskal še druge. Čez kakšno uro in pol je k njemu pristopil neki moški.

»Rekli ste, da želite govoriti z mano,« je moški rekel Joau. »Povejte mi prosim, kaj želite.«

»Oprostite, ampak ne poznam vas,« je Joao presenečen odgovoril. »Kdo ste?«

»Sem Antonio in živim v tej ulici. Materi ste povedali, da želite govoriti z ostalo družino, in prišel sem, da izvem, kaj ste hoteli.«

Joao je Antoniu dal temeljito pričevanje in z njim pričel preučevati Biblijo. Antonio je po drugem pouku prosil, če bi lahko preučeval dvakrat tedensko. V samo štirih mesecih se je pridružil Joau in pričel v svoji ulici oznanjevati dobro novico. Krstil se je tri mesece kasneje. Pred kratkim je tudi mati pričela preučevati Biblijo. Kako važno je, da pri oznanjevanju skušamo spregovoriti z vsemi družinskimi člani!

Takšni razburljivi doživljaji kažejo, da je v portugalskih vodah še vedno obilje duhovnega ribolova, ki ga je treba še opraviti. Jehova tamkajšnje prizadevne Priče blagoslavlja s tisočimi napredujočih biblijskih poukov. S tem ko Priče še naprej odkrivajo vedno več poti, da bi vsem razglasili biblijsko resnico, se danes na Portugalskem resnično spolnjujejo besede apostola Pavla kristjanom v Filipih: ,Na kakršenkoli način se [. . .] oznanja Kristus.‘ (Filipljanom 1:18, EI)

[Podčrtne opombe]

[Zemljevid na strani 23]

(Lega besedila glej — publikacijo)

ŠPANIJA

PORTUGALSKA

[Sliki na strani 24, 25]

Priče na Portugalskem izkoristijo vsako priložnost, da razglašajo biblijsko resnico