Kdo so bili Masoreti

JEHOVA, ,Bog resnice‘, je ohranil svojo Besedo, Biblijo. (Psalm 31:5) Toda ker jo je Satan, sovražnik resnice, poskušal popačiti in uničiti, kako je potem prišla do nas pravzaprav takšna, kot je bila napisana? (Glej Matevž 13:39.)

Del odgovora lahko najdemo v komentarju profesorja Roberta Gordisa, ki pravi: »Dosežek hebrejskih pisarjev, imenovanih masoreti oziroma ,varuhi tradicije‘, ni bil dovolj cenjen. Ti neimenovani pisarji so prepisovali Sveto knjigo zelo natančno in skrbno.« Čeprav je večina od njih ostala do danes neimenovana, je bilo ime ene družine jasno zapisano – Ben Ašer. Kaj vemo o njej in njenih somasoretih?

Družina Ben Ašer

Judovski pisarji so del Biblije, ki je bil prvotno napisan v hebrejščini in ga pogosto imenujemo Stara zaveza, zvesto prepisovali. Od šestega do desetega stoletja n. š. so se ti prepisovalci imenovali masoreti. Kaj je obsegalo njihovo delo?

Stoletja so v hebrejščini zapisovali le soglasnike, samoglasnike pa je dodajal bralec. Do takrat, ko so živeli masoreti, se je pravilna izgovorjava hebrejščine zgubila, ker mnogi Judje tega jezika niso več obvladali. Skupine masoretov v Babilonu in Izraelu so zato uvedle znake, ki so jih namestili okrog soglasnikov, da bi označili naglas in pravilno izgovorjavo samoglasnikov. Razvili so najmanj tri različne sisteme, toda najbolj vpliven se je izkazal ta, ki so ga imeli masoreti v Tiberiji pri Galilejskem jezeru, kjer je bila doma družina Ben Ašer.

Viri navajajo pet generacij masoretov iz te edinstvene družine. V osmem stoletju n. š. je najprej omenjena družina Ašer Starejši. Ostale pa so bile: Nehemija Ben Ašer, Ašer Ben Nehemija, Mojzes Ben Ašer in končno Aron Ben Mojzes Ben Ašer iz desetega stoletja n. š.a Ti možje so bili na čelu tistih, ki so izpopolnjevali pisane znake, kateri bi najbolje izrazili pravilno izgovorjavo hebrejskobiblijskega besedila glede na njihovo razumevanje. Da bi razvili te znake, so morali določiti temelj hebrejskega slovničnega sistema. Za hebrejsko slovnico ni bil nikoli zapisan kakšen jasen sistem pravil. Zato bi kdo lahko rekel, da so bili ti masoreti med prvimi hebrejskimi jezikoslovci.

Aron, zadnji masoret v tradiciji družine Ben Ašer, je prvi zapisal in uredil te podatke. To je storil v delu z naslovom »Sefer Dikdukei ha-Te’amim«, prvi knjigi hebrejskih slovničnih pravil. Ta knjiga je postala v naslednjih stoletjih temelj drugim hebrejskim jezikoslovcem. Toda to je bil le stranski proizvod mnogo pomembnejšega dela masoretov. Katerega?

Potreben fenomenalen spomin

Najpomembnejša skrb masoretov je bila točno prenašanje vsake besede, celo vsake črke biblijskega besedila. Masoreti so, da bi zagotovili točnost, uporabili stranske robove vsake strani za pisanje podatkov, da bi naznačili vsakršno možno spremembo besedila, ki so jo, nenamerno ali namerno, naredili prejšnji prepisovalci. V teh obrobnih opombah so masoreti zapisali tudi nenavadne oblike besed in njihove zveze ter označili, kako pogosto se pojavljajo v knjigi ali pa v Hebrejskih spisih kot celoti. Te pripombe so zaradi omejenega prostora zapisali v zelo okrajšani kodi. Za dodatno pomoč pri preverjanju so označili srednjo besedo in črko določenih knjig. Šli so celo tako daleč, da so šteli vsako črko Biblije zaradi točnega prepisovanja.

Na zgornjih in spodnjih robovih strani so glede nekaterih okrajšanih opomb na stranskih robovih zapisali obsežnejše komentarje.b Ti so jim pomagali pri preverjanju svojega dela. Toda kako so se lahko masoreti pri preverjanju obrnili na druge dele Biblije, ko pa takrat vrstice niso bile označene in niso imeli biblijskih konkordanc? Na zgornjih in spodnjih robovih so zapisali del vzporedne vrstice, da bi jih spomnil, kje se ta beseda oziroma besede pojavljajo drugje v Bibliji. Zaradi prostorskih omejitev so pogosto napisali le po eno ključno besedo, ki bi jih spomnila na vzporedno vrstico. Da bi jim te obrobne opombe koristile, so morali na pamet poznati skoraj celo hebrejsko Biblijo.

Sezname, ki so bili predolgi, da bi jih napisali na robove, so prestavili na drugo mesto v rokopisu. Na primer masoretska opomba Prve Mojzesove knjige 18:3 ima na stranskem robu tri hebrejske črke, קלד. Te so hebrejski ustreznik za številko 134. Drugje v rokopisu je seznam, na katerem je navedenih 134 mest, kjer so predmasoretski prepisovalci iz hebrejskega besedila namerno odstranili ime Jehova in ga nadomestili z besedo »Gospod«.c Čeprav so se masoreti zavedali teh sprememb, si niso dovolili spreminjati besedila, ki jim je bilo zaupano. Ravno nasprotno, spremembe so naznačili v svojih obrobnih opombah. Toda zakaj so masoreti tako čezmerno pazili, da ne bi spreminjali besedila, ko pa so ga prejšnji prepisovalci spreminjali? Se je njihova oblika judovskega verjetja razlikovala od verjetja njihovih prednikov?

Kaj so verjeli

Med masoretskim napredkom je bilo judovstvo vpleteno v globoko ukoreninjen ideološki boj. Od prvega stoletja n. š. naprej je rabinsko judovstvo krepilo nadzor. S tem ko so rabini napisali Talmud in razlage, je postajalo biblijsko besedilo podrejeno rabinskim razlagam ustne postave.d Zato bi lahko skrbno ohranjanje biblijskega besedila postalo nepomembno.

V osmem stoletju se je skupina, znana pod imenom karaiti, uprla tej težnji. Da bi poudarili pomembnost osebnega preučevanja Biblije, so zavrnili oblast in razlage rabinov pa tudi Talmud. Za svojo avtoriteto so sprejeli le biblijsko besedilo. To je povečalo potrebo po točnem prenašanju besedila, masoretsko preučevanje pa je dobilo nov zagon.

Do katere stopnje so ali rabinska ali karaitska verjetja vplivala na masorete? M. H. Goshen - Gottstein, strokovnjak za hebrejskobiblijske rokopise, pravi: »Masoreti so bili prepričani [. . .], da ohranjajo staro tradicijo, in za njih bi bilo namerno vmešavanje vanjo največji možni zločin.«

Za masorete je bilo pravilno prepisovanje biblijskega besedila sveta naloga. Čeprav so jih drugi verski pogledi osebno morda zelo motivirali, pa se zdi, da je bilo sámo masoretsko delo nad takšnimi ideološkimi vprašanji. Jedrnate obrobne pripombe niso dale veliko možnosti teološkim razpravam. Biblijsko besedilo je bilo njihova življenjska skrb; niso skušali vplivati nanj.

Okoristiti se z njihovim delom

Čeprav naravni Izrael ni bil več Božji izbran narod, so se ti judovski prepisovalci popolnoma posvetili točnemu ohranjanju Božje Besede. (Matevž 21:42-44; 23:37, 38) Dosežek družine Ben Ašer in drugih masoretov je dobro ocenil Robert Gordis, ko je rekel: »Ti ponižni, toda nepopustljivi delavci [. . .] so v zakotnosti opravili herkulsko nalogo varovanja biblijskega besedila pred izgubo ali odstopanjem.« (The Biblical Text in the Making) Ko so se reformatorji 16. stoletja, kot sta bila Luter in Tyndale, uprli oblasti cerkve in začeli prevajati Biblijo v ljudske jezike, da bi vsi brali, so lahko zato kot temelj za svoje delo uporabili dobro ohranjena hebrejska besedila.

Delo masoretov pa koristi tudi nam danes. Njihova hebrejska besedila sestavljajo podlago za Hebrejske spise v New World Translation of the Holy Scriptures. Ta prevod se še naprej prevaja v mnogo jezikov z enakim duhom predanosti in z enako skrbjo za točnostjo, kot so jo imeli stari masoreti. Tudi mi bi morali kazati podobnega duha pri posvečanju pozornosti Besedi Boga Jehova. (2. Petrov 1:19)

[Podčrtne opombe]

[Okvir/slika na strani 28]

Sistem za hebrejsko izgovorjavo

MASORETI so stoletja iskali najboljšo metodo za zapisovanje samoglasniških znakov in naglasnih znamenj. Zato ni presenetljivo, da opazimo pri vsaki generaciji družine Ben Ašer razvoj le-te. Obstoječi rokopisi predstavljajo sloge in metode samo zadnjih dveh masoretov družine Ben Ašer, Mojzesa in Arona.e Primerjava teh rokopisov pokaže, da je Aron razvil pravila o nekaterih manjših točkah v izgovorjavi in zapisovanju, ki pa so se razlikovala od tistih, ki jih je uporabljal njegov oče, Mojzes.

Ben Naftali je bil sodobnik Arona Ben Ašerja. Kairski kodeks Mojzesa Ben Ašerja vsebuje mnogo razlag, ki jih pripisujejo Ben Naftaliju. Iz tega sledi, ali da je samega Ben Naftalija poučeval Mojzes Ben Ašer ali pa da sta oba skupaj ohranila starejšo tradicijo. Mnogi učenjaki govorijo o razlikah med sistemoma Ben Ašer in Ben Naftali, toda M. H. Goshen - Gottstein piše: »Ne bi bili daleč od resnice, če bi govorili o dveh podsistemih znotraj družine Ben Ašer in če bi označili nasprotje med razlagama z: Ben Ašer proti Ben Ašer.« Zato bi bilo netočno govoriti o eni Ben Ašerjevi metodi. Dejstvo, da je bila nazadnje sprejeta Aron Ben Ašerjeva metoda, ni bilo posledica resnične večvrednosti. Aron Ben Ašerjevemu besedilu je bila dana prednost samo zato, ker ga je hvalil talmudski učenjak iz 12. stoletja, Mojzes Maimonides.

[Ročno napisano – hebrejske črke]

Del Druge Mojzesove knjige 6:2 z in brez samoglasniških pik in diakritičnih znakov

[Podčrtne opombe]

[Slika na strani 26]

Tiberija, središče masoretske dejavnosti od osmega do desetega stoletja

[Vir slike]

Pictorial Archive (Near Eastern History) Est.