Pobožne družine v preteklosti — vzorec za naše dni

DRUŽINA – Združeni narodi so želeli, da bi postala žarišče svetovne pozornosti. Kako? Tako, da so proglasili leto 1994 za »Mednarodno leto družine«. Čeprav svetovni voditelji, sociologi in družinski svetovalci obžalujejo stvari, kot sta porast nezakonskih rojstev in vrtoglavo naraščanje ločitev, pa so počasni, ko je treba najti uporabne, stvarne rešitve takšnih problemov.

Ali ima mogoče Biblija rešitve za družinske probleme? Domneva, da bi lahko današnjim družinam Biblija koristila, se zdi mnogim naivna. Navsezadnje je bila res napisana stoletja pred nami v bližnjevzhodnem okolju in kulturi. Življenje se je od biblijskih časov do danes drastično spremenilo v mnogih delih sveta. Vendar pa je bila Biblija navdihnjena od Boga Jehova, po katerem se imenuje sleherna rodovina. (Efežanom 3:14, 15; 2. Timoteju 3:16) Kaj govori Biblija o družinskih problemih?

Jehova točno ve, kaj je potrebno, da bi bilo družinsko življenje prijetno in izpolnjeno. Zato nam njegova Beseda, Biblija, pove veliko o družinskem življenju; nekaj od tega v obliki opominov. Vsebuje pa tudi zglede družin, ki so udejanjale Božja načela. Zaradi tega so čutile resnično toplino in zadovoljstvo. Oglejmo si družinsko življenje v biblijskih časih in poglejmo, kaj se lahko naučimo.

Poglavarstvo – nadloga?

Razmislite na primer o družinskem poglavarstvu. V patriarhalnih časih so bili možje, kot so Abraham, Izak in Jakob, nesporni ,očaki‘. (Dejanja 7:8, 9; Hebrejcem 7:4) V delu The New Manners and Customs of Bible Times (Novi običaji in navade v biblijskih časih), avtorja Ralpha Gowerja, piše: »Družina je bila [. . .] ,majhno kraljestvo‘, v katerem je vladal oče. Vladal je nad ženo, otroci, vnuki in služabniki – nad vsemi v gospodinjstvu.« Zares, patriarhi so pogosto imeli avtoriteto tudi nad družinami svojih sinov. (Primerjaj 1. Mojzesova 42:37.)

Ali ni bilo možem tako dovoljeno zatirati svojih žen in otrok? Nikakor. Resda je Bog rekel prvi ženi, Evi: »Po svojem možu boš hrepenela, on pa bo gospodoval nad teboj.« (1. Mojzesova 3:16, EI) Te besede pokažejo, kako se je večina poročenih žena počutila, ne opišejo pa, kako naj bi bilo med Božjimi pravimi častilci. Bogaboječi možje so morali ohraniti v mislih Jehovov prvotni namen. Jehova je ženo naredil, da bi bila moževa »pomočnica kot njegovo dopolnilo«, ne pa sužnja. (1. Mojzesova 2:20, NW) Ker so pobožni možje zgodnjih časov priznali svojo lastno podložnost Bogu in odgovornost njemu, niso izrabili svoje avtoritete. S svojimi ženami in otroki še zdaleč niso ravnali kot s sužnji. Ravno nasprotno, do njih so kazali pravo ljubezen in navezanost.

V Prvi Mojzesovi knjigi 50:23 lahko najdemo bežen vpogled v to, kakšne naklonjenosti so navadno bili deležni otroci. Tam govori o Jožefovih pravnukih takole: ,Rodili so se Jožefu na kolenih.‘ Čeprav lahko to preprosto pomeni, da jih je priznal za svoje potomce, pa te besede morda nakazujejo tudi to, da se je z njimi prisrčno igral in jih zibal na kolenih. Današnji očetje delajo prav, ko so svojim otrokom podobno naklonjeni.

Bogaboječi patriarhi so, kot poglavarji družin, skrbeli tudi za njihove duhovne potrebe. Po vesoljnem potopu, ko so prišli iz barke, je ,Noe postavil Gospodu [Jehovu, NW] oltar ter daroval na njem žgalne daritve‘. (1. Mojzesova 8:20, EI; primerjaj Job 1:5.) Zvesti patriarh Abraham je dal dober zgled, ko je družinskim članom dajal osebna navodila. ,Zapovedal je otrokom svojim in rodbini svoji za seboj, naj se drže pota GOSPODOVEGA [Jehovovega, NW] in strežejo pravičnosti in pravu.‘ (1. Mojzesova 18:19) Ljubeče poglavarstvo je tako prispevalo k čustveni in duhovni blaginji družin.

Današnji krščanski možje posnemajo ta vzorec. Pri čaščenju izvajajo poglavarstvo tako, da pomagajo svojim družinam podrediti se Božjim zahtevam in da so tudi sami dober zgled. (Matevž 28:19, 20; Hebrejcem 10:24, 25) Krščanski možje in očetje pa si, tako kot patriarhi, vzamejo čas, da osebno poučujejo člane družine.

Odločno ukrepati

Ko je patriarh Jakob svojemu tastu končno odplačal velikanski dolg, je vprašal: »Kdaj naj skrbim tudi jaz za hišo svojo?« (1. Mojzesova 30:30) Kot vsi očetje je tudi Jakob čutil pritisk, da mora zadovoljiti gmotne potrebe svoje družine. Da bi v tem uspel, je pridno delal. Prva Mojzesova knjiga 30:43 pravi: »Tako je ta mož silno obogatel, in imel je veliko drobnice in dekel in hlapcev in velblodov in oslov.«

Nekaj let pozneje, ko se je Jakob preselil v kanaansko deželo, se očitno ni zavedal, da je njegova hčerka Dina razvila nevarno navado druženja s poganskimi Kanaanci.a (1. Mojzesova 34:1) Ko se je zavedel, da so v družini prisotni poganski okraski, tudi ni nič ukrenil. Kakor koli že, po tragičnem dogodku, ko je Kanaanec posilil Dino, pa je Jakob odločno ukrepal. »Odpravite tuje bogove, ki so med vami, in očistite se,« je ukazal. (1. Mojzesova 35:2-4, EI)

Krščanski očetje bi morali biti budni, kadar gre za duhovnost njihovih družin. Če je duhovna blaginja družine resno ogrožena, morda zaradi nemoralne literature ali nezdrave glasbe doma, morajo odločno ukrepati.

Zanimivo, da so tudi verne žene, kot so Sara, Rebeka in Rahela, v družini imele znaten vpliv. Čeprav so bile podložne svojim možem, jih le-ti niso ovirali, kadar so prevzele pobudo, ko je bilo to primerno in nujno. Na primer v Drugi Mojzesovi knjigi 4:24-26 beremo, da ko so šli Mojzes in njegova družina v Egipt, ,je prišel GOSPOD [»Jehovov angel«, Septuaginta] nasproti in ga [Mojzesovega sina] hotel usmrtiti‘. Očitno je bil Mojzesov sin v nevarnosti, da bo usmrčen, ker ga Mojzes ni obrezal. Zifora je hitro ukrepala in obrezala svojega sina. Zato je šel angel stran od njega. Tudi današnje krščanske žene lahko prevzamejo pobudo v primernih okoliščinah.

Očetovski pouk pod mojzesovsko postavo

Dobe patriarhov je bilo konec, ko je leta 1513 pr. n. š. Izrael postal narod. (2. Mojzesova 24:3-8) Očetje so še naprej služili kot družinski poglavarji. Vendar pa je družinski zakon postal podrejen narodni Postavi, ki jo je Mojzesu dal Jehova in so jo uporabljali postavljeni sodniki. (2. Mojzesova 18:13-26) Levitsko duhovništvo je prevzelo tiste dele čaščenja, ki so bili povezani z žrtvovanjem. Vseeno pa je oče še vedno igral pomembno vlogo. Mojzes je takole opomnil: »In te besede, ki ti jih danes zapovedujem, naj bodo v tvojem srcu. In marljivo jih uči otroke svoje ter govori o njih, sedeč v svojem domu in hodeč po poti, ko ležeš in ko vstaneš.« (5. Mojzesova 6:6, 7)

Po Postavi je bilo treba obhajati praznike, kot je na primer pasha, med katero so lahko poučevali formalno in priložnostno. Ko se je približal datum pashe, 14. nisan, so se začele judovske družine pripravljati na običajno potovanje v Jeruzalem. (5. Mojzesova 16:16; primerjaj Lukež 2:41.) Katerega otroka ni zajelo navdušenje ob takšnih pripravah? Že samo potovanje je bilo radostno. Deževno obdobje se je do takrat že končalo, pomladansko sonce pa je začelo preganjati zimski mraz. Ko se je sneg na Hermonu topil, je Jordan prestopil svoje bregove.

Po poti so lahko očetje učili svoje otroke, pa ne samo o geografiji njihove dežele, ampak tudi o bogati zgodovini krajev, mimo katerih so potovali. Morda so jim govorili o gorah Ebal in Gerizim, kjer so nekoč brali prekletstva in blagoslove, zapisane v Postavi. Morda so šli mimo Betela, kjer je imel Jakob videnje nebeške lestve. Kako zanimivi pogovori so sledili! Ko so se družinam v nadaljevanju potovanja pridružili tudi potniki iz drugih delov dežele, so se skupaj veselili izgrajevalnega druženja.

Družina je končno prispela v Jeruzalem, ,v sijajno lepoto‘. (Psalm 50:2, EI) Učenjak Alfred Edersheim pravi: »Mnogi od teh romarjev so verjetno taborili zunaj mestnega obzidja. Tiste pa, ki so se nastanili znotraj obzidja, so brezplačno sprejeli na dom.« Da, mladi Hebrejci so prejeli pouk o bratovski ljubezni in gostoljubnosti iz prve roke. Vsakoletni kongresi Jehovovih prič imajo danes podoben namen.

Končno je nastopil 14. nisan. Pashalno žival so zaklali in jo nekaj ur pekli. Malo pred polnočjo je družina pojedla jagnje, nekvašen kruh in grenka zelišča. Po navadi je sin vprašal: »Kaj vam pomeni ta služba?« Očetje so potem formalno odgovorili: »Daritev pashe je to GOSPODU [Jehovu, NW], ki je šel mimo hiš Izraelovih sinov v Egiptu, ko je tepel Egipčane, in naše hiše je otel.« (2. Mojzesova 12:26, 27; 13:8)

Izraelski kralj Salomon je rekel: ,Je čas smejanja in čas plesanja.‘ (Propovednik 3:4) Izraelski otroci so si lahko vzeli čas za rekreacijo. Jezus Kristus je očitno opazoval otroke, kako so se igrali na trgih. (Zaharija 8:5; Matevž 11:16) In prav nič nenavadno ni bilo, da so starši, ki so imeli sredstva, poskrbeli za prijetna družinska druženja, za katera je bilo značilno petje, plesanje in zabavanje. (Lukež 15:25) Tudi današnji krščanski starši prevzemajo pobudo in priskrbijo svojim otrokom zdravo razvedrilo in družbo.

Matere in otroci v judovski skupnosti

Kakšno vlogo so imele matere pod mojzesovsko postavo? V Pregovorih 1:8 je zapovedano: »Poslušaj, sin moj, očeta svojega pouk in ne zametuj nauka matere svoje.« V družinskem življenju so judovske žene, znotraj meja moževe avtoritete, udejanjale od Boga dane zahteve. Njeni otroci so jo morali spoštovati, tudi ko se je postarala. (Pregovori 23:22)

Mati je imela obsežen delež tudi pri vzgoji otrok. Za dojenčka je skrbela skoraj izključno do takrat, ko je bil dovolj star, da ga je odstavila, kar pa je nedvomno prispevalo k tesni vezi med materjo in otrokom. (Izaija 49:15) Medtem ko so očetje učili sinove o trgovini, so matere učile hčerke hišnih veščin. Matere pa so zelo vplivale tudi na svoje sinove. Na primer kralj Lemuel je imel koristi od ,pomembnega sporočila, s katerim ga je poučevala njegova mati‘. (Pregovori 31:1, NW)

Sposobna judovska žena je imela tudi precejšnjo svobodo pri ,nadziranju poti svoje družine‘ (EI). Glede na besede v Pregovorih 31:10-31 je lahko nakupovala zaloge za gospodinjstvo, investirala v nepremičnine in celo opravljala majhno dejavnost. Za hvaležnega moža je njena vrednost ,visoko presegala ceno biserov‘!

Vzorec za današnje dni

V biblijskih časih je družinska ureditev pomagala vsem družinskim članom, da so rastli čustveno in duhovno. Očetje so morali izvajati svojo avtoriteto ljubeče, da bi koristili svojim družinam. Pri čaščenju so morali prevzemati vodstvo. Očetje in matere so se za svoje otroke zanimali tako, da so jih poučevali in vzgajali, sodelovali z njimi pri čaščenju in skrbeli za njihovo razvedrilo. Pobožne matere so se izkazale, da so koristne pomočnice, da spoštujejo poglavarstvo svojih mož in hkrati prevzemajo pobudo v korist svojih družin. Poslušni otroci so prinesli veselje svojim staršem in Bogu Jehovu. Resnično, bogaboječa družina biblijskih časov je odličen vzorec za današnje dni.

[Podčrtne opombe]

[Slika na strani 23]

Vaša družina je lahko enako srečna, kot so bile družine v biblijskih časih, ki so častile Jehova