»Kaj je resnica?«

SOOČILA sta ste moža, ki bi si le težko lahko bila bolj različna. Eden je bil ciničen, ambiciozen in premožen politik, ki bi naredil vse, da bi bil njegov uspeh še večji. Drugi pa je bil učitelj, ki je zavrnil bogastvo in prestiž ter bil pripravljen žrtvovati svoje življenje, da bi ga drugim rešil. Ni treba omenjati, da so bili njuni pogledi povsem različni! Še posebej o eni stvari sta imela popolnoma drugačno mnenje – o resnici.

Ta moža sta bila Poncij Pilat in Jezus Kristus. Jezus je stal pred Pilatom kot obsojeni zločinec. Zakaj? Jezus je pojasnil, da je bil razlog za to – da je prišel na zemljo in se lotil svoje službe, seveda – v eni stvari: resnici. »Jaz sem zato rojen, in zato sem prišel na svet, da pričam za resnico.« (Janez 18:37)

Pilatov odgovor je bilo znamenito vprašanje: »Kaj je resnica?« (Janez 18:38) Ali si je res želel slišati odgovor? Verjetno ne. Jezus je bil človek, ki bi lahko odgovoril na vsako njegovo iskreno vprašanje, toda ni mu odgovoril. Biblija pravi, da je Pilat po tem, ko je zastavil vprašanje, takoj zapustil zasliševalno dvorano. Rimski poglavar je verjetno vprašal v cinično-dvomečem tonu, kakor če bi rekel: »Resnica? Kaj pa je to? Kaj takega ne obstaja!«a

Pilatov dvomeč pogled na resnico je danes nekaj običajnega. Mnogi verjamejo, da je resnica relativna – z drugimi besedami: to, kar je za koga resnica, je lahko za drugega neresnica, tako imata lahko oba »prav«. To mnenje je tako razširjeno, da ga celo imenujejo z besedo: »relativizem«. Ali tudi vi tako gledate na resnico? Če je tako, ali je mogoče, da ste privzeli to gledišče, ne da bi ga prej temeljito preiskali? Pa tudi če ga niste privzeli, ali veste, koliko ta filozofija vpliva na vaše življenje?

Napad na resnico

Poncij Pilat ni bil edini, ki je dvomil o zamisli glede absolutne resnice. Nekateri staroveški grški filozofi so se pravzaprav vse življenje ukvarjali z učenjem o takšnih dvomih! Parmenid (ki ga imajo za očeta evropske metafizike) je pet stoletij pred Pilatom verjel, da je pravo spoznanje nedosegljivo. Demokrit, ki ga slavijo kot »največjega staroveškega filozofa«, je izjavil: »Resnica je globoko zakopana. [. . .] Ničesar ne vemo zanesljivo.« Sokrat, morda najbolj spoštovan med vsemi temi, je rekel, da vse, kar res ve, je to, da nič ne ve.

Ta napad na zamisel, da se resnico dá prepoznati, se je nadaljeval vse do današnjih dni. Nekateri filozofi na primer pravijo, da ker spoznanje prihaja do nas po naših čutilih, ki pa so lahko varljiva, nobeno spoznanje ni dokazljivo resnično. Francoski filozof in matematik René Descartes se je odločil preiskati vse stvari, za katere je menil, da jih zanesljivo pozna. Vse je zavrgel, razen ene resnice, o kateri je menil, da je neizpodbitna: »Cogito ergo sum« ali »Mislim, torej sem«.

Kultura relativizma

Relativizem ni omejen samo na filozofe. Učijo ga tudi verski voditelji, poučuje se na šolah, širi pa se tudi po občilih. Episkopalni škof John S. Spong je pred nekaj leti dejal: »Prenehati moramo [. . .] misliti, da imamo resnico, in tudi drugi morajo priti do enakega mnenja, do spoznanja, da je končna resnica nedosegljiva vsem nam.« Spongov relativizem, katerega zagovarja tako veliko današnjih duhovnikov, zelo hitro opušča biblijske moralne nauke in se raje zavzema za filozofijo »vsakemu svoje«. Spong je denimo v prizadevanju, da bi se homoseksualci v episkopalni cerkvi počutili bolj »udobno«, napisal knjigo, v kateri trdi, da je bil apostol Pavel homoseksualec!

V mnogo državah šolski sistem, kot je videti, spodbuja podobno mišljenje. Allan Bloom je v svoji knjigi The Closing of the American Mind zapisal: »O eni stvari je lahko profesor povsem prepričan: skoraj vsak študent, ki pride na univerzo, verjame ali pa to vsaj pravi, da je resnica relativna.« Bloom je odkril, da če je izzval to prepričanje študentov, so se odzvali z osuplostjo, »kakor da bi spodbijal, da je 2 + 2 = 4«.

Isto mišljenje se širi na nešteto drugih načinov. Pogosto je videti, da so denimo televizijska in časopisna poročila bolj osredotočena na to, kako zabavati svoje gledalce oziroma bralce, kakor pa na odkrivanje resnice. Nekateri informativni programi celo ponarejajo ali prikrajajo film, da bi bilo prikazano videti bolj pretresljivo. Še huje pa se resnico napada v svetu zabave. Na vrednote in moralne resnice, po katerih so živeli naši starši in stari starši, se največkrat gleda kot na zastarele in se jih često smeši.

Kajpada bi lahko kdo dokazoval, da ta relativizem predvsem odseva nepristranost in ima potemtakem pozitiven vpliv na človeško družbo. Pa ga ima res? Kako pa vpliva na vas? Ali verjamete, da je resnica relativna ali neobstoječa? Če da, potem morda menite, da je iskanje le-te izguba časa. Takšno mnenje bo vplivalo na vašo prihodnost.

[Podčrtne opombe]