Kakšno korist bi lahko imeli od razpravljanja o veri
STARŠI željno pričakujejo, kdaj bo njihov otrok spregovoril prve besede. Ko med čebljanjem zaslišijo ponavljajoče se dvozložnice, morda »mama« ali »ata«, njihovo srce preplavi veselje. Novico hitro povejo svojim prijateljem, pa tudi sosedom. Otrokova prva komunikacija je res dobra novica, ki razveseli.
Zvoki, prizori in vonji, ki jih s čuti vpija mali otrok, sprožijo odzive. Ti so seveda različni. Toda če se čez nekaj časa dojenček na te dražljaje ne odziva, so starši lahko upravičeno zaskrbljeni, da je z njegovim razvojem nekaj narobe.
Dojenčki se najugodneje odzivajo ljudem, ki jih poznajo. Ko mati ljubkuje dojenčka, se ji ta ponavadi široko nasmeje. Če pa se ga dotakne sorodnik, ki pride na obisk, lahko plane v jok. In ne le to. Trdovratno se mu upira, če ga prime. Večina sorodnikov, ki se jim to pripeti, se ne vda. Ko jih otrok vse bolj spoznava se na njihovo navdušenje pregrada nepoznavanja poruši, počasi pa pojavi otrokov nasmeh.
Podobno se mnogo odraslih obotavlja s kom, ki ni dolgoleten znanec, odkrito razpravljati o svojem verskem prepričanju. Morda ne razumejo, zakaj bi se tujec želel pogovarjati o osebni stvari — veri. Zato dovolijo, da med njimi in tistimi, ki govorijo o Stvarniku, nastane pregrada. Nočejo razpravljati niti o tem, kar je navsezadnje prirojena značilnost človeštva, o želji po čaščenju.
Pravzaprav bi se morali zanimati za učenje o našem Stvarniku; in prav pogovarjanje z drugimi nam omogoča, da se učimo. To pa zato, ker je Bog že dolgo naklonjen odprti komunikaciji. Poglejmo kako.
,Poslušajte in se učite‘
Bog je prvič komuniciral s človekom v Edenskem vrtu, in sicer z Adamom. Potem ko sta Adam in Eva grešila, sta se raje skrila, ko ju je Bog poklical, da bi z njima še naprej komuniciral. (1. Mojzesova 3:8-13) Vendar pa so v Bibliji tudi podrobni zapisi o moških in ženskah, ki so se zelo veselili komunikacije z Bogom.
Bog je komuniciral z Noetom o pretečem uničenju hudobnega sveta njegovih dni, čemur je sledilo, da je Noe postal ,glasnik pravičnosti‘. (2. Petrov 2:5) Kot Božji govornik svojemu rodu ni le kazal vere v Božje ravnanje s človeštvom, temveč je tudi javno razglasil, da je na Jehovovi strani. Kakšen odziv je opažal? Žalostno je, da večina njegovih sodobnikov ,ni spoznala [se za to ni menila, NW], dokler ni prišla povodenj in jih je vse pobrala‘. (Matevž 24:37-39) Na našo srečo pa je sedem članov Noetove družine poslušalo, ubogalo Božja navodila in svetovni potop preživelo. Vsi danes živeči ljudje izvirajo iz njih.
Kasneje je Bog komuniciral s celim narodom, starodavnim Izraelom. Po Mojzesu jim je dal Deset zapovedi in okoli 600 drugih enako obveznih zakonov. Jehova je od Izraelcev pričakoval, da bodo upoštevali vse. Mojzes je zapovedal, naj se vsako sedmo leto med vsakoletnim praznikom šotorov na glas bere Božji zakon. Takole je naročil: »Zberi ljudstvo, može in žene in otročiče in tujce, ki so v tvojih mestih.« In zakaj? »Da bi čuli in da bi se učili bati se GOSPODA, Boga vašega, in paziti, da izpolnjujejo vse besede tega zakona.« Vsi so morali poslušati in se učiti. Predstavljajte si, kako veseli so morali biti, ko so se pogovarjali o tem, kar so slišali! (5. Mojzesova 31:10-12)
Več kot pet stoletij kasneje je judovski kralj Josafat organiziral kampanjo za obnovo čistega čaščenja Jehova, v kateri so sodelovali knezi in leviti. Ti možje so potovali po vseh mestih Jude in prebivalce učili Jehovove zakone. Kralj je s tem, da so o zakonih javno razpravljali, pokazal pogum za pravo čaščenje. Tako on kot njegovi podložniki so morali poslušati in se učiti. (2. letopisov 17:1-6, 9)
Pričevati z razpravljanjem
Bog je poslal svojega lastnega sina Jezusa na zemljo, da bi služil kot njegov Besednik. (Janez 1:14) Trije učenci, ki so bili priče Jezusovemu spremenjenju, so slišali Božji glas oznaniti: »Ta je Sin moj ljubljeni, ki je po moji volji, njega poslušajte!« (Matevž 17:5) Pripravljeni so bili ubogati.
Podobno je Jezus usmerjal svoje apostole, da so drugim razglašali Božje namene. Toda ko mu je na zemlji ostalo še približno šest mesecev službe, je oznanil, da je delo oznanjevanja nebeškega Kraljestva tako obsežno, da bo potrebno več učencev. Od teh jih je 70 naučil, kako o Božjem kraljestvu govoriti s tujci, nato pa jih poslal naprej, naj to sporočilo javno širijo. (Lukež 10:1, 2, 9) Jezus je malo pred vrnitvijo k svojemu Očetu v nebesa svoje sledilce spodbodel, naj prevzamejo pobudo in govorijo z drugimi o tem sporočilu; pravzaprav jim je celo ukazal: »Pojdite torej in pridobivajte mi v učence vse narode, [. . .] učeč jih, naj izpolnjujejo vse, karkoli sem vam zapovedal.« (Matevž 28:19, 20) Pravi kristjani danes po vsem svetu izpolnjujejo to zapoved, tako da o dobri vesti o Božjem kraljestvu razpravljajo z bližnjimi. Te razprave jim omogočajo, da pričujejo za resnico o Stvarniku, Jehovu. (Matevž 24:14)
Miroljubne, izgrajujoče razprave
Kako so morali Jezusovi učenci z drugimi razpravljati o svojem prepričanju? Nasprotnikov naj ne bi razburjali, z njimi naj bi se tudi ne prepirali. Raje naj bi poiskali tiste, ki bi sprejeli dobro vest, nato pa v njeno podporo predstavili svetopisemske dokaze. Bog je seveda opazoval, kako so se ljudje, ki so prišli v stik z učenci njegovega Sina, odzvali, prav kakor je napovedal Jezus: »Kdor sprejme vas, sprejme mene, in kdor sprejme mene, sprejme tistega, ki me je poslal.« (Matevž 10:40) Večina Jezusovih sodobnikov je zavrnila njegovo sporočilo. Kakšna odklonitev!
»Hlapec Gospodov pa se ne sme bojevati,« je svetoval krščanski apostol Pavel. Raje naj bo »krotak [. . .] do vseh, dober učitelj, strpljiv; v krotkosti naj svari nasprotnike, če bi jim morda dal Bog izpokorjenje v spoznanje resnice«. (2. Timoteju 2:24, 25) Pavel je ljudem v Atenah, Grčija, razglasil dobro vest na način, ki daje dober zgled. Z Judi se je razgovarjal v njihovi sinagogi, na trgu pa vsak dan s »tistimi, ki jih je [. . .] po naključju srečeval«, (EI). Čeprav so nekateri brez dvoma le radi poslušali nove zamisli, je Pavel govoril odkrito in prijazno. S svojimi poslušalci je razpravljal o Božjem sporočilu, ki jih je pozivalo h kesanju. Odzvali so se podobno kot mnogi danes. ,Nekateri so se posmehovali, a drugi so rekli: O tem te bomo v drugič slišali.‘ Pavel ni vztrajal, da bi podaljševal razpravo. Ko je oznanil svoje sporočilo, je »odšel izmed njih«. (Dejanja apostolov 17:16-34)
Kasneje je članom krščanske občine v Efezu rekel, da ni »nič koristnega izpustil, da ne bi bil [. . .] oznanil in [. . .] učil očitno in po hišah«. Poleg tega je ,z Judi in Grki [temeljito razpravljal, NW] o izpreobrnjenju k Bogu in veri v Jezusa Kristusa‘. (Dejanja apostolov 20:20, 21)
Ti svetopisemski primeri nam odkrivajo, kako so Božji zvesti služabniki v biblijskih časih govorili o veri. Tudi danes Jehovove priče o njej poslušno razpravljajo s svojimi bližnjimi.
Razprave, ki veliko dosežejo
,Poslušajte Božjo Besedo.‘ ,Prisluhnite njegovim zapovedim.‘ Kako pogosto se ta opozorila pojavljajo v Bibliji! Takšnim biblijskim navodilom se lahko odzovete naslednjič, ko bodo Jehovove priče govorili z vami. Prisluhnite sporočilu iz Biblije, ki vam ga prinašajo. To sporočilo ni politično, zagovarja Božjo nebeško vlado, njegovo Kraljestvo, ki je sredstvo, s katerim bodo odstranjeni vzroki sodobnih sporov. (Daniel 2:44) Nato bo ta Božja vlada iz nebes vso zemljo spremenila v takšen raj, kakršen je bil Edenski vrt.
Nekdanji policijski detektiv navadno ni želel poslušati Jehovovih prič, ko so mu govorili o Bibliji. Toda spoprijemati se je moral z naraščajočim kriminalom, zato je nad življenjem postal razočaran. Naslednjemu Pričevalcu, ki se je oglasil, je zato rekel, da bo raziskal dokaze za biblijsko sporočilo. Sledile so redne razprave. Policist se je večkrat preselil, a Priče so ga na vsaki novi lokaciji radi poiskali, da bi nadalje razpravljali. Končno je priznal: »Dokaz, ki sem ga iskal, je bil ves čas točno tam, v Svetem pismu. Če te Priče z mano ne bi vztrajno govorili, bi bil še vedno tam zunaj in se spraševal, kakšen je smisel življenja. Toda spoznal sem resnico in ostale moje dni bom iskal druge, ki se trudijo najti Boga, tako kakor sem se tudi jaz.«
Zainteresirani poslušalci si odkrito želijo izvedeti več. Upravičeno pričakujejo razloge za predstavljena prepričanja. (1. Petrov 3:15) Tako kakor majhen otrok zasuje starše z vprašanji in pričakuje odgovore, tako tudi vi upravičeno pričakujete, da vam bodo Priče tehtno odgovarjali. Lahko ste prepričani, da se bodo radi vrnili k vam in nadalje razpravljali o biblijskem sporočilu.
Mogoče nekaj malega o Bibliji že veste. Morda ste spoznali, da bo treba v življenju narediti nekaj sprememb, glede na to, kar Bog pričakuje od vas. S temi stvarmi se zaradi strahu, da bi vas Božje zahteve preveč stale, ne obotavljajte nadaljevati. Prinesle vam bodo pravo srečo. To boste začeli ceniti, ko boste postopoma napredovali.
Najprej preučite, kdo je Jehova, kaj od vas pričakuje in kaj ponuja. Prosite Priče, naj vam pokažejo, kaj o tem pravi Biblija. Kar vam povejo, preverite v svoji Bibliji. Ko boste spoznali, da je razumno, kar Jehovove priče predstavljajo kot resnico o veri, boste nedvomno hoteli preiskati še veliko več dobrih stvari, ki jih lahko delijo z vami iz Svetega pisma. (Pregovori 27:17)
Iskreno ste vabljeni, da opazujete Priče v njihovem krajevnem shodnem prostoru, v kraljestveni dvorani. Tam boste slišali koristne razprave o Božji Besedi. Videli boste, kako radi se navzoči med seboj pogovarjajo o Božjih namenih. Dovolite tem Pričam, da vam pomagajo spoznati resnico o Božji volji glede nas danes. Odzovite se Božjemu povabilu k razpravljanju o pravem čaščenju in dobili boste njegov nasmeh odobravanja, celo večno življenje v raju! (Malahija 3:16; Janez 17:3)
[Slika na strani 5]
Noe je o Božjem namenu govoril javno
[Slika na strani 7]
Jehovove priče, tako kakor Pavel v starodavnih Atenah, druge učijo biblijsko resnico